Dolgo pričakovani govor predsednika Evropske komisije Jean-Claude Junckerja v Evropskem parlamentu o stanju v Uniji ni razočaral. Ne glede na različna pričakovanja je vsakomur ponudil vsaj nekaj.
Tistim, ki so pričakovali revolucionarno vizijo prihodnjega razvoja EU, je dal obljubo, da bo po več kot šestdesetih letih EU končno dobila evropsko obrambno unijo, pa tudi energetsko in bančno unijo ter enotni digitalni trg. Države Zahodnega Balkana lahko prav tako še vedno upajo, da bodo nekega dne vendarle postale države članice EU. Nasprotno so obeti za članstvo Turčije bolj črnogledi. EU naj bi namreč postala še bolj svobodna, enaka in na pravu temelječa skupnost. Gospodarsko rast in delovna mesta bo še naprej v največji meri zagotavljala prosta trgovina, a bolj kot do zdaj z gospodarsko najbolj razvitimi (zahodnimi) državami.
Bolj evroskeptični glasovi v EU so govor lahko razumeli kot pobožne želje, ki EU še enkrat več postavljajo pred izziv, kako napovedano v prihodnosti tudi uresničiti. Oziroma kako poiskati izgovore, zakaj visokoletečih ciljev še ni (bilo) mogoče spremeniti v konkretna dejanja. Vsi ti predlogi torej niti niso tako zelo novi, saj se je o njih v preteklosti že govorilo in pisalo, a so vsi po vrsti klavrno končali. Eni zaradi nestrinjanja držav članic kot osrednjih odločevalcev na ravni EU, spet drugi zaradi referendumskih zavrnitev s strani državljanov, ki jih napovedane spremembe niso prepričale.
Navkljub ugodnemu vetru v jadrih se torej zdi, da bo EU tudi v prihodnosti plula brez bistvenih sprememb smeri.
Kar pa ne drži povsem. Kot da bi tudi Bruselj že pred finalom zajela košarkarska evforija, ki te dni divja po Sloveniji, je Juncker z uporabo športnega žargona napovedal, da naj bi EU v prihodnosti dobila zgolj enega kapetana. Združitev zdajšnjih funkcij predsednika Evropskega sveta in Evropske komisije naj bi namreč omogočala večjo učinkovitost in lažje razumevanje Evrope. Je torej recept za uspeh, za zmago. Napoved je sicer zgolj oživitev osrednje ideje iz propadlega poskusa o uveljavitvi Pogodbe o Ustavi za Evropo, predhodnice Lizbonske pogodbe, iz leta 2005.
Pri tem si ne morem pomagati, da tudi sam pri razmišljanju o razlogih za takšno odločitev ne bi posegel po analogiji iz sveta športa. V nepregledni množici komentarjev, intervjujev in analiz, ki si po osvojeni zlati kolajni Slovenije na nedavno minulem evropskem prvenstvu v košarki sledijo ena za drugo, se namreč zrcali eno samo vprašanje – komu pripisati zasluge za ta (nepričakovan) uspeh. Je za to ‘kriv’ nenadkriljivi Goran Dragić v vlogi (edinega) kapetana slovenske reprezentance, ali so za to odgovorni vsi igralci kot se za kolektivni šport spodobi? Mar ne gre uspeha pripisati tudi možem iz ozadja pod vodstvom selektorja košarkarske reprezentance Igorja Kokoškova, ki so s kvalitetnimi pripravami in pravo strategijo pravzaprav skovali pot do uspeha? In nenazadnje nam vsem, navijačem, ki smo v zgodbo o uspehu verjeli.
Čeprav ne sodim med dobre poznavalce košarkarske igre, sem se kot zavzet spremljevalec najrazličnejših športnih dogodkov iz preteklih tekmovanj naučil, da velja pri pripisovanju odgovornosti za uspeh obratna logika kot v primeru neuspeha.
Če pri slednjemu krivdo za poraz največkrat in najlažje prevalimo na posameznika, saj nihče nima rad poražencev, je zgodba v primeru zmag obratna. Uspeh postane skupno dobro, s tem pa se kolektivizira tudi odgovornost za zmage.
To potrjujejo tako zdrava pamet kot tudi razmišljanja osrednjih akterjev po zmagi v finalu nad Srbijo, ki so se vsi po vrsti otepali odgovornosti za uspeh in poudarjali pomen ekipe, strokovnega štaba, celo navijačev v Istanbulu in doma pred malimi zasloni. Zlato kolajno tako niso osvojili le košarkarji, temveč cela Slovenija.
Idejo o enem samem kapetanu EU je zato treba razumeti v širšem kontekstu. Juncker je predvsem spreten politik in zaprisežen Evropejec. Ker predsednik Evropske komisije ni demokratično izvoljen, si lahko dovoli tudi določeno mero vizionarstva, saj so neuresničene napovedi v manjši meri podvržene cikličnim pritiskom po všečnosti in ponovni izvolitvi. Tudi sicer Juncker leta 2019 nima namena kandidirati za še en mandat na čelu Evropske komisije. Se mu pa zato izteka čas, da se v zgodovino evropskih integracij vpiše s kakšnim pomembnim korakom v smeri krepitve EU. V tem pogledu lahko predlog razumemo kot poskus krepitve federativne ideje o EU kot skupnosti. En sam predsednik Evropske komisije in Evropskega sveta bi pri tem pravzaprav imel zgolj simbolno vlogo, saj bi pod istim klobukom združil interes skupnosti, ki ga zdaj predstavlja Evropska komisija, in interese držav članic, ki so zdaj zastopane v okviru Evropskega sveta. Torej interese, ki ne nujno sledijo isti viziji razvoja EU.
Kar nas lahko nauči slovenski košarkarski čudež je, da je ne glede na razdelitev vlog in odgovornosti nujen predpogoj za uspeh prav skupna vizija.
V primeru EU to pomeni ujemanje držav članic, institucij in državljanov EU o tem, kakšno prihodnost si želimo. Slovenija je na košarkarsko kolajno čakala dolgih 25 let in naposled dobila zlato. Upal bi si trditi, da bo pot do Združenih držav Evrope vsaj tako dolga.