Sproščeno, spet!

Združeni interesni sindikalno-cehovski navezi s fosilnim nazivom KOKS, kot vemo, ni uspelo. Nova vlada se je požvižgala na njihovo zahtevo po ohranitvi samostojnega Ministrstva za kulturo RS. Pripojila ga je združenemu superministrstvu, ki se bo v bodoče ukvarjalo z izobraževanjem, znanostjo, športom, kulturo, mladino in mediji. Spoštovali so koalicijsko pogodbo, kar je razumljivo. Zelo nenavadno bi namreč bilo, da bi že na tej točki, celo simbolni točki nesporazuma, kapitulirali. Poraza namreč ne poznajo, ne značajsko, ne v svojem značilnem besednjaku od osamosvojitvene vojne naprej. Predsednik vlade Janez Janša ostaja neomajen in klen mož, ki v svoji odločeni in trdoglavi drži vztraja naprej. In bo še naprej premočrtno gonil svoje, vsakršno drugačno tolmačenje je naivno in utopično.

Vir: Mladina, avtor fotografije: Miha Fras

Pri tem ne pomaga niti nazadnjaško sklicevanje na bitnostno vlogo kulture kot temelja slovenskega naroda in države, ne naprednjaški akcionizmi, kot je bil na primer tisti na predvečer kulturnega praznika pred Cankarjevim domom (hramom) v inscenaciji Tomaža Groma, ki je ludistično sežgal instrument svojega preživetja in ustvarjalnega bivanja – kontrabas. Zveni predpotopno, kot bi živeli v predindustrijskem 19. stoletju? Oh ja, zadišalo je po starih, dobrih čitalniških časih. Sporočilo, ki so ga zagreti protestniki naslovili širši javnosti, je nenavadno. Natančneje: paradoksalno. Združeni umetniki, kulturniki in njih sledilci, podpisniki peticije, so se borili za obstoj ministrstva, vedoč, da je prav isto ministrstvo, ne le v vlogi javnega servisa, temveč tudi v strateškem in operativnem smislu pod zadnjima vladavinama pogrnilo na vseh frontah. Minister Simoniti je obljubljal marsikaj, uresničil skorajda nič, ob tem, da je dobesedno raztreščil slovensko medijsko pokrajino in podaril Blejski otok Vatikanu. Bistveno je tudi prispeval k uspešni realizaciji Janševega kadrovskega cunamija. Ministrica Širca je v nezavezujočem koalicijskem sporazumu obljubljala marsikaj, tudi zelo konkretnega, a uresničila bore malo. V upravljalskem in organizacijskem smislu je bila Maistrova 10 primer trajnega uradniškega diletantizma, normativno gledano ji ni uspelo uzakoniti niti enega pomembnega zakona ali spremembe, in vse, kar je ostalo za njenim neučinkovitim mandatom, je bila uspešna borba za zvišanje proračunskih sredstev (pa še ta so se z rebalansom občutno zmanjšala).

In potem se na javni tribuni oglasi še gromovitež Doro Hvalica in kataklizmično napove ledeno dobo. Dragi Doro, slovenska kulturna politika in s tem tudi njen predmet poželenja, kulturna in medijska scena, v ledeni dobi živi že dvajset let. Zamrznjena. O tem si kot sindikalistični zaščitnik privilegijev in statusa quo lahko kaj več prebereš v dostopnih zapisih iz devetdesetih let. Tudi v tej reviji. Znaki otoplitev, ki so napovedovali toplejše in prijaznejše čase, so mimo. Minilo je skoraj deset let in čas je za korenite spremembe. Namreč, poskusimo in dovolimo si, krščenmatiček, že enkrat odgovoriti na naslednja preprosta vprašanja.

Zakaj statusno-organizacijsko ni bil spremenjen javni kulturni sektor? Zakaj ni bila doslej opravljena nobena reforma trga dela? Zakaj samoupravni (ja, samoupravni!) kolektivni sporazum (t.j. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, panožna kolektivna pogodba) temelji na uravnilovki in nagrajuje slabe, dobre pa kaznuje? Zakaj porazdelitev strokovno utemeljenega javnega interesa, izmerjenega s količino proračunskih sredstev, še vedno prekomerno favorizira javni sektor in zapostavlja nevladnega in zasebnega? Zakaj so iz istih razlogov plače zaposlencev do smrti nedotakljive, samozaposleni so postali prekarni delavci in socialni primeri, mladi pa bežijo v tujino? Zakaj država prekomerno podpira tradicionalne in elitne institucije in zavrača kulturne operaterje, zavezane raziskovanju in popularnim oblikam produkcije in posredovanja? Zakaj je Ministrstvo za kulturo v zadnjih dveh mandatih postalo poligon medijskih prilaščanj, v drugem (ali tretjem) planu pa so ostala vprašanja temeljite prenove specialne kulturne zakonodaje? Zakaj se vsaka oblast tako rada zapiči v preurejanje filmske in AV zakonodaje (ker živimo v starih dobrih naci-komunističnih časih, morda?!)? Zakaj politični odločevalci še vedno odločajo o individualnih presojah programov in projektov, ki jih opravi stroka? Zakaj ne bi stroka o finančnih dobitkih odločala sama, s pooblastilom? Zakaj je bilo zdaj že bivše Ministrstvo za kulturo organizirano tako neučinkovito, da ne rečem neumno, in je servisno uradništvo diktiralo delo vsebinskim direktoratom – ne obratno? Zakaj država in njeni kadrovski nastavljenci, direktorji institucij, tako nespretno, tako nepregledno, tako nesmotrno, tako negospodarno in tako dolgo vodijo investicijske projekte? Zakaj mlade generacije ustvarjalcev in producentov praktično nimajo več dostopa do javnih sredstev? Zakaj država vse doslej ni sistemsko rešila vseh tistih javnih zavodov, katerih ustanoviteljice so lokalne skupnosti, financira pa jih država? In obratno: zakaj država ne razrešuje problemov financiranja vseh tistih javnih zavodov, ki presegajo lokalni pomen, imajo pa le skrajno omejen dostop do državnega proračuna? In še: zakaj lokalne skupnosti finančno ne podpirajo tistih državnih javnih zavodov, ki s svojimi vsebinami prispevajo k bogatitvi (in potrošnji) lokalnih prebivalcev? Zakaj je kulturno ministrstvo na področju mednarodnega sodelovanja (izvoz – uvoz) v zadnjih letih v popolni defenzivi? Zakaj oblastniki tako radi kadrirajo »naše« direktorice in direktorje? Zakaj oblastniki tako očitno zaposlujejo svoje prijateljice in prijatelje in soro(dstve)ne duše? Zakaj imajo direktorji kulturnih institucij možnost direktorovanja do upokojitve (pa še takrat se nočejo posloviti)? Zakaj kulturni producenti ne glede na predznak pozabljajo na svoje občinstvo? Zakaj zapirajo prostore, s katerimi upravljajo? Zakaj njihovi prostori zgledajo kot raziskovalne ustanove in omrtvele točke zombijskih srečanj? Zakaj se tisti zaposlenci za nedoločen čas, ki vedo, da prav v ničemer ne prispevajo k izvajanju programskih vizij, ne upokojijo/prezaposlijo? Zakaj se tisti večni stari obrazi, ki obvladujejo »neodvisno« sceno ne poslovijo in predajo posle mlajšim? Zakaj se kulturniška in medijska scena ne zaveda družbene odgovornosti? Zakaj so umetniški in reflektivni standardi padli na točko nič? Zakaj se scena naježi že ob omembi kulturnega trga ali ekonomike kulture? Zakaj jim gre tako na živce razširjeno razumevanje kulturnega produkta (dobrine) – pa naj gre za kulturno industrijo ali kreativno industrijo? Zakaj nobeni vladi doslej ni uspelo horizontalno povezati kulture in umetnosti z izobraževanjem, gospodarstvom, turizmom, raziskovanjem, uporabno obrtjo, mediji, trajnostnim razvojem? Zakaj nobeni vladi doslej s spremenjeno davčno zakonodajo ni uspelo pridobiti posrednih virov podpore kulturnega sektorja? Zakaj, zakaj …?

Vir: SemZA

Zato, ker ledena doba ustreza praktično vsem. Oblastnikom, uradnikom, sindikalistom, veliki večini kulturniških akterjev, včasih se zdi, da celo končnim uporabnikom in davkoplačevalcem. To je to. Kupovanje socialnega miru brez premisleka in pogleda naprej. Slednji je ob nastopu nove vlade zamegljen in, upam si trditi, da nas čakajo hudi časi. Pa ne zaradi »ukinitve« ministrstva. Kdor si je temeljito prebral koalicijsko pogodbo črnih boljševikov z nekaterimi spravnimi olepotičenji, ki jih je prispeval Gregor Virant, vsaj približno ve, kaj ga čaka. Z rebalansom ali brez njega. Tokrat naj v imenu sproščenosti ne bi giljotinirali nekompatibilnih glav (oh no!). Tokrat gre protikrizno in smrtno zares: čaka nas obdobje, ko bosta v ospredju »osebno poštenje« in »pozitivno ozračje«, ki bosta v imenu »domoljubja« pometla z »nedokončano tranzicijo«. Če mislite, da je katerega od odgovorov na zgornje zakaje moč najti med »prioritetnimi (takojšnjimi) ukrepi«, se grdo motite. No, bodimo pošteni, napovedana reforma trga dela in posegi v javno upravo in javni sektor obetata. In to je vse. Najbolj zanimivo pa je, da od nove koalicije razuma prav nikjer ne boste našli razumnega argumenta za pripojitev kult-ministrstva v superministrstvo Žiga Turka. Še namiga ne. Iz področnega zavihka (fusnote) na predzadnjem mestu pogodbe boste zvedeli le, da ima kultura »državotvorno mesto znotraj slovenske politike«. Med notranjimi prioritetami je na prvem mestu dediščina. Ob omembi ustvarjanja in poustvarjanja novo oblast zanimata predvsem film in AV produkcija. »Neodvisne kulturne ustanove in posamezniki« so omenjeni v družbi z ljubitelji (sic!). Na področju medijev bodo »na novo definirali javni interes«. Javni sektor bo doživel »finančno in operativno racionalizacijo« (jo je že, deloma, še pod prejšnjo vlado). Slovensko kulturo mislijo promovirati prek svetovnega spleta. Ob novem NUK-u in akademijah bodo gradili spomenik in spominska znamenja žrtvam vojnih in povojnih pobojev. Državne in šolske proslave bodo odslej samo tiste, kjer bo osrednje mesto imela slovenska kultura in njeni umetniški dosežki. Šoloobvezna mularija se bo odslej morala obvezno udeleževati dodatno proračunsko podpiranih prireditev javnih ustanov. Nacionalni kulturni program bo odslej »nova, časovno omejena ustava ministrstva«, pristojnega za kulturo. Ne več strateški načrt, ki zavezuje slovenski parlament in vlado. In prav na koncu, zavezali so se celo, da bodo proučili zakonodajo. Eh, spet eni, ki radi proučujejo. Naj jo spišejo na novo. Ko se bodo končno skupčkali in reorganizirali, bomo ugotovili le to, da je ta mandat sicer namenjen reševanju gospodarske in finančne krize, pod to krinko pa se bo bil ključni boj med ruralno in urbano Slovenijo. Tudi s pomočjo kulture in medijev. Nabrusite kose!

Simon Kardum

P.S. Kolumna je objavljena v Maski št. 145-146 (pomlad 2012) – www.maska.si.

 

 

Več od Metina lista

Dan gorskih vrhov / Day of mountain peaks

26. julij 2012 (četrtek) Rimski imperij in njegovo obrobje – Tone Hočevar,...
Beri dalje