Albert Camus je kot novinar v tedaj francoski Alžiriji le tri mesece po začetku 2. svetovne vojne (25. novembra 1939) za dnevnik Le Soir Républicain spisal besedilo o svobodi medijev. In ironično, besedilo je kot žrtev cenzure padlo v arhiv vse do nedavnega odkritja francoske novinarke Le Monda Macha Séry. Ko so potomci Camusa in poznavalci njegovih del potrdili, da gre po slogu, zgodovinskem kontekstu in lokaciji zagotovo za delo Alberta Camusa, ga je 18. marca 2012 objavil Le Monde. Na zanimiv zapis nas je opozoril Jure Brankovič, za ustrezen prevod pa je prijazno poskrbela Andreja Kuzman. Hvala!
ŠTIRI ZAPOVEDI SVOBODNEGA NOVINARJA
Danes je težko razpravljati o svobodi tiska, ne da bi bili označeni za ekstravagantnega, proglašeni za Mato Hari ali celo za Stalinovega nečaka.
Kljub temu je ta svoboda le eden od obrazov svobode in razumeli bomo vztrajnost pri njenem zagovarjanju, če si bomo priznali, da je to edini način, da zares dobimo vojno.
Seveda ima vsaka svoboda svoje meje. Še vedno pa morajo biti te meje svobodno priznane. O ovirah, ki se danes zoperstavljajo svobodi misli, smo že povedali vse, kar smo smeli povedati, in še bomo govorili, do zasičenosti, vse, kar nam bo dovoljeno reči. Predvsem pa se ne bomo nikdar mogli dovolj načuditi, da lahko potem, ko je enkrat vzpostavljen princip cenzure, cenzorji v prestolnici na primer prepovejo celo objavo ponatisa v Soir républicain (časopis, ki je izhajal v Alžiriji in katerega urednik je bil v tem obdobju Camus). Dejstvo, da je v tem pogledu nek časopis odvisen od razpoloženja ali sposobnosti posameznika, najbolje prikazuje, v kakšnem mrtvilu smo se znašli.
Eno od boljših pravil filozofije, vredne svojega imena, je, da ne smemo nikdar zapasti v nekoristno tarnanje o neizogibnosti nekega stanja. V Franciji tako danes ni več vprašanje, kako naj ohranimo svobode tiska. Vprašanje je, kako lahko kljub zatiranju teh svobod ostane svoboden novinar. Problem ne zanima več skupnosti, temveč zadeva posameznika.
In prav to, kar želimo tu definirati, so okoliščine in načini, s pomočjo katerih bi v osrčju vojne in njene tiranije svobodo ne le ohranili, temveč ponovno izrazili. Ti načini so štirje: jasnost, zavračanje, ironija in vztrajnost. Jasnost zahteva odpornost na sovražno vnemo in na kult vdanosti v usodo. V našem svetu se je vsemu mogoče izogniti; celo vojni sami, ki je izključno človeški fenomen, se je mogoče na vsaki točki izogniti ali jo preprečiti s človeškimi močmi. Dovolj je, da poznamo zgodovino evropske politike zadnjih nekaj let, da se prepričamo, da ima katerakoli vojna očitne vzroke. Ta jasni pogled na stvari izključuje slepo sovraštvo in obup, ki se prepušča toku dogodkov. Svoboden novinar leta 1939 ne sme obupati in se mora boriti za tisto, v kar verjame, kot da lahko njegova dejanja vplivajo na tok dogodkov. Objavljati ne sme ničesar, kar bi lahko spodbudilo sovraštvo ali povzročilo obup. Vse to je v njegovi moči.
Naraščajoči val neumnosti pa je treba prav tako zavračati. Vse ovire sveta ne morejo zlomiti vsaj malo trdnega duha in ga narediti nepoštenega. Torej zmoremo že ob najmanjšem poznavanju mehanizma informacij z lahkoto zagotoviti verodostojnost novice. Temu mora svoboden novinar posvetiti vso svojo pozornost. Saj, če ne more povedati tega, kar misli, mu prav tako ni treba povedati tistega, česar ne misli oz. kar se mu celo zdi neresnično. In tako se svoboden časopis meri po tem, kar pove, kot tudi po tem, česar ne pove. Ta negativna svoboda je od vseh daleč najpomembnejša, če jo znamo vzdrževati. Ta nas namreč pripravlja na prihod prave svobode. Zatorej neodvisen časnik navaja vire svojih informacij, pomaga javnosti, da jih ovrednoti, zavrača pranje možganov, izloča žaljivke, preko komentarjev omili poenotenje informacij in, na kratko, služi resnici v okviru svojih človeških sposobnostih. Ta okvir, čeprav je relativen, pa najmanj omogoča, da zavrne tisto, v kar ga ne bi smela prisiliti nobena sila na svetu: objavo laži.
Tako pridemo do ironije. V teoriji lahko domnevamo, da je nekdo, ki ima voljo in sredstva za uporabo prisile, neobčutljiv na ironijo. Če navedemo samo en primer med mnogimi, Hitlerja zagotovo ne bomo videli uporabljati sokratske ironije. Torej ironija ostaja edinstveno orožje, ki ga lahko uporabimo proti preveč vplivnim. Ironija dopolnjuje zavračanje s tem, da omogoča ne samo zavračanje neresničnega, ampak pogosto tudi navajanje resničnega. Svoboden novinar leta 1939 si ne dela preveč iluzij o inteligenci svojih zatiralcev. V svojem pogledu na človeštvo je pesimist. Resnico, ki jo bo navedel v dogmatičnem tonu, bodo v devetih primerih od desetih cenzurirali. Isto resnico, ki jo bo povedal na šaljiv način, bodo cenzurirali le še v petih od desetih primerov. Ta razporeditev nam zelo jasno prikazuje zmožnosti človeške inteligence. Prav tako lahko s pomočjo tega pojasnimo, zakaj francoski časopisi, kot npr. Merle ali Canard enchaîné, lahko pogosto objavljajo pogumne članke, kot jih poznamo. Svoboden novinar leta 1939 mora biti torej nujno ironičen, četudi pogosto ne po lastni volji. A resnica in svoboda sta zahtevni ljubici, saj nimata veliko ljubimcev.
To na kratko opisano stanje duha pa se seveda ne more učinkovito vzdrževati brez vsaj minimalne količine vztrajnosti. Pred svobodo izražanja je postavljenih mnogo ovir. Vendar tiste najhujše ne morejo omajati trdnega duha. Kajti grožnje, prepovedi in pregoni v glavnem v Franciji dosegajo ravno obratni učinek od pričakovanega. A treba je priznati, da obstajajo tudi ovire, ki jemljejo pogum: vztrajna norost, organizirana strahopetnost, agresivna omejenost in še in še. To je ta velika ovira, ki jo je treba premagati. Pri tem je vztrajnost glavna vrlina. Preko nenavadnega, a očitnega paradoksa nam vztrajnost služi pri doseganju objektivnosti in strpnosti.
Tukaj imamo torej skupek pravil za ohranjanje svobode celo v tiraniji. In potem?, se vprašamo. Potem? Naj se nam ne mudi preveč. Če bi le vsak Francoz bil pripravljen v svojem krogu vzdrževati vse, kar se mu zdi resnično in pošteno, če bi hotel s svojo skromno vlogo pomagati pri vzdrževanju svobode, se ne vdati in izražati svojo voljo, samo v tem primeru bi bila ta vojna dobljena v najglobljem pomenu besede.
Da, pogosto mora svoboden duh tega stoletja proti svoji volji izražati ironijo. Kaj smešnega pa je moč najti na tem podivjanem svetu? Vendar je vrlina človeštva, da se je zmožno ohranjati kljub vsemu, kar ga zanika. Čez petindvajset let si nihče ne želi podoživeti dvojne izkušnje iz let 1914 in 1939. Zato je torej treba preizkusiti čisto novo metodo; pravičnost in velikodušnost. Vendar se ti lastnosti izražata le v srcih, ki so že svobodna, in v bistrovidnih duhovih. Oblikovati takšna srca in takšen duh, ali natančneje, jih prebuditi, pa je hkrati skromna in zahtevna naloga, ki čaka svobodoljubnega človeka. Pri tem je treba vztrajati brez gledanja v prihodnost. Zgodovina bo te napore upoštevala ali pa tudi ne. Vendar pa bodo vsaj storjeni.
Albert Camus