Svet je lep, naj takšen tudi ostane

Nataša Pirc Musar
Nataša Pirc Musar (foto: Jure Eržen via ip-rs.si)
Nataša Pirc Musar
Nataša Pirc Musar (foto: Jure Eržen via ip-rs.si)

»Ne, ne boš tega počela, te službe ne boš dobila, ker si ženska.« Tega stavka resnici na ljubo nikoli ne boste slišali, je pa morda vedno nekje v ozadju, neizrečen, tiho zlovešč in morda še danes realen. Ampak veste kaj, mene to ne zanima, me nikoli ni in me nikoli ne bo.

Delitev na lovce, na gospodarje časa in prostora, in gospodinje je bila davno, davno edina možna, ker je moški kot lovec razpolagal z močjo, torej mišicami, ženske pa so na plen in lovca čakale doma in med tem gospodinjile, da bo ob vrnitvi moža z lova vse pripravljeno za kosilo in za to, da bo od lova utrujen moški v hiši lahko udobno počival.

Danes svet ne potrebuje več dokazovanja z mišicami in ženska zagotovo ne sodi samo za štedilnik, danes se je treba dokazovati zgolj in izključno z možgani, če ostanem le pri delih telesa in za enkrat izpustim osebnostne značilnosti posameznika. Ko govorimo o možganih, intelektu torej, pa smo si ženske in moški v izhodišču popolnoma enaki, zato ne vidim prav nobene potrebe po neenakopravnem obravnavanju. Se moramo torej ženske dokazovati zaradi predsodkov moških? Res je, da smo ženske z Venere in moški z Marsa in da o podobnih stvareh (lahko) razmišljamo povsem različno, včasih celo tako zelo različno, kot bi ne govorili istega jezika. Ah, to je stereotip – različne smo si že ženske med seboj in moški seveda tudi.

Kaj loči uspešno žensko od uspešnega moškega? Zakaj sploh moramo posebej govoriti o uspešnih ženskah? Zakaj moramo v 21. stoletju v Sloveniji in še marsikje drugje imeti posebne projekte za enakopravnost žensk z moškimi, zakaj moramo za državnozborske volitve imeti uzakonjene t.i. ženske kvote, zakaj imajo ženske menedžerke v povprečju nižje plače od moških kolegov, zakaj imamo v slovenski vladi samo eno žensko, zakaj v državni upravi in sodstvu prevladujejo ženske, zakaj …, no, zakaj že?

In kako bi bilo dobro in prav, da ne bi postavljali ločnice med moškimi in ženskami, temveč bi ljudi ločevali na sposobne in nesposobne? Ali ne bi bilo pošteno, da bi nas sodili, moške ali ženske, po poštenosti, čustveni inteligenci, sposobnosti logičnega in hitrega razmišljanja, po sposobnostih vodenja (v službi ali v družbeno političnem življenju), da bi se nas sodilo po dejanjih, po smislu za humor, če hočete, po delavnosti, natančnosti, prilagodljivosti, komunikativnosti, simpatičnosti zaradi mene, da bi se nas sodilo po tem, kaj naredimo za druge in ne zgolj egoistično zase, le za svojo lastno blaginjo. To vrlino, ta odnos do drugih in do družbe pa jaz pri posameznicah in posameznikih najbolj cenim.

Nataša pirc Musar
Nataša Pirc Musar, Informacijska pooblaščenka RS (foto via ip-rs.si)

Občutek uspešnosti je subjektivna zadeva, subjektivna z vidika uspešneža in opazovalca. Mnoge ženske se počutijo uspešne, če dobro vodijo in upravljajo družino. Mnoge ženske se torej počutijo uspešne, če skrbijo za urejen dom. Tudi prav in tudi to je uspeh. Toda, ali se kakšen moški počuti uspešnega, če počne to isto? Tudi če ljudje ne počnejo ničesar spektakularnega, se vseeno lahko počutijo uspešne in imajo neko notranje zadovoljstvo, občutek, da delajo dobro in prav. Takrat so zase in za svoje bližnje naredili veliko, celo ogromno. Ko z vidika neke širše okolice in družbe ocenjujemo uspešne posameznike, je pa merilo po mojem mnenju tudi to, da tak posameznik naredi nekaj, kar je dobro, pozitivno in sprejemljivo tudi za širši družbeni okvir, za več posameznikov, za množico njih, za celo družbo, za državo. Uspešen posameznik mora torej imeti željo, energijo in znanje narediti nekaj več, nekaj dobrega tudi za druge in ne le za svoje bližnje. Zame osebno je torej občutljivost na družbena dogajanja izjemno pomembna, zdi se mi, da je empatija, torej čutiti druge in za druge, lastnost, ki jo vse preveč ljudi preprosto nima več, pa naj gre za vrhunske menedžerje ali pa politike, ki nam krojijo naš vsakdanjik. Pehanje za denarjem, ki nam ga vsiljuje kapitalizem, nas dela vse manj občutljive za druge, za sočloveka imamo vse manj tudi časa, še bližnjih sosedov ne poznamo več, če se ravno ne prepiramo za kakšen centimeter meje z njimi. Svet postaja vse bolj nepravičen in zaradi tega krut, ljudje vse bolj zapadajo v neko apatijo, iz katere ni videti izhoda. A luč na koncu predora je, verjamem, da je še možno, da se povsem ne povampirimo. Zakaj? Zaradi uspešnih posameznikov, zaradi ljudi, ki jim ni vseeno, zaradi uspešnih in prodornih, ki so in morajo biti zgled mnogim. Toda ali jih je dovolj? Ali sem sama ena tistih, ki naredi nekaj tudi za druge, sem vzor drugim, me drugi cenijo po tem, kar sem, kar delam?

Osebno me pri mojem poslu vodi naprej želja pomagati drugim in izboljšati stvari, premakniti stvari iz mrtvega ali celo negativnega teka naprej, v lepši jutri. Ko se enkrat ukvarjaš s človekovimi pravicami, preprosto moraš razmišljati o ljudeh, ki potrebujejo tvojo pomoč. Na takšnih delovnih mestih ne moreš gledati le nase in poskušati za svoje življenje potegniti kar največ, temveč moraš gledati in videti težave širše družbe, gledati moraš torej z očmi tistega, ki te prosi za pomoč. Ni vedno lahko, nasprotno – včasih je prekleto težko. Težko tudi zato, ker vedno ne morem pomagati. Človekove pravice je treba razumeti in zanje tudi živeti. Vedno sem bom borila, pa čeprav bom videla, da je le 10% možnosti, da uspem, da le 10% dejstev kaže na to, da gre za kršitev. Šele, če bom 100% prepričana, da kršitve ni, bom nehala kričati. Varuhi in pooblaščenci smo zato tu, na tem krutem svetu, da oblast ne ponori do konca v svojem poslanstvu vladati brez oporečnikov, brez nadzora javnosti, brez vmešavanja ljudi, ki jim vlada. Da, zato je treba imeti svoje državljane pod kontrolo – da imajo mir za vladanje. Brezkompromisna oblast bo tako vedno perfidno teptala človekove pravice in nas poleg tega še vse hotela prepričati, da ne dela nič narobe, da dela to v dobro vseh nas, ko nekoga izbriše, nadzoruje, mu prisluškuje, molči in ne naredi nič, ko nedolžne delavce delodajalci opeharijo, ko širi med ljudi nestrpnost s svojo politično retoriko, ki največkrat kaže samo na to, kdo bo koga, kdo bo več naredil za svoje, za narodov blagor pa se že dolgo ne menijo več. Če bomo varuhi tiho, se bodo standardi varovanja pravic strahovito nižali. Tiho torej ne bom. Če hočem kredibilno kričati, moram pa tudi veliko znati. Sposoben posameznik je torej tudi tisti, ki veliko ve in zna in je vedoželjen, vsak dan znova.

Res je, ambiciozna sem. A ambiciozna sem zato, ker vem, da zmorem in znam. Trmasta sem kot bik (po horoskopu to tudi sem) in pred zaprtimi vrati se nikoli ne ustavim, tudi polena, ki mi jih kdaj mečejo pod noge, me ne spodmaknejo. Zavedam se, da so pri vsakem poslu ovire, a le najbolj sposobni, inteligentni in delavni posamezniki in posameznice so tisti, ki nikoli ne vržejo puške v koruzo. To so zame sposobni ljudje – moški ali ženske … Vseeno je.

svizec
svizec (foto: osebni arhiv Nataše Pirc Musar)

Ali sem torej uspešna? Moj odgovor je – ne vem, če sem že, se pa trudim biti uspešna na način, da sem kritična in da sem občutljiva do dogajanj v družbi. Trudim se pa brez dvoma ne zato, ker bi si želela, da me drugi hvalijo, ampak zato, ker želim, da me spoštujejo zaradi dejanj, ki vodijo v lepši jutri. In definitivno se ne trudim zato, ker sem ženska, ker hočem moškim dokazati, da sem boljša od njih, temveč zato, ker hočem in zmorem več – zase, za moje bližnje, za širšo družbo, za državo, za ljudi, ki potrebujejo mojo pomoč, za svet, kjer pohlep ne bo vrlina, kot je rekel Gordon Gekko v filmu Wall Street (Greed is good!), temveč za svet, kjer bo širokosrčnost tudi pri tistih, ki so s svojim znanjem dosegli uspeh, ki ga sicer praviloma merijo v denarju, prišla v ospredje, da bodo torej takšne posameznice in posamezniki znali in zmogli to bogastvo deliti z drugimi, tudi tako, da delavcem v svojih tovarnah dajo dostojno plačo in se trudijo, da tudi v težkih časih dela ne izgubijo, da denarja ne prenesejo na svoje račune v davčne oaze in švicarske banke, da ga namenijo kulturi, športu, da v delavcu ne vidijo zgolj robota, ki se ga zamenja, ko se iztroši.

Vsak lahko naredi kaj za sočloveka, tudi če nima denarja, medsosedska, medgeneracijska pomoč, nasmeh in pozdrav, stisk roke, pol ure časa za pogovor … Marsikdaj je dovolj, da sočloveku vsaj škode ne delamo. Tako malo je treba, da bi bil svet lepši. 

In potem je svizec zavil čokolado …

Ampak jaz sem tega svizca srečala v švicarskih Alpah.

Nataša Pirc Musar

 

P.S. Objavljeni bodo izključno komentarji za katere bomo ocenili, da ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

 

Zapis je del projekta “Ženskam, ki stremijo po enakosti z moškimi, manjka ambicije”, ki ga sofinanciraMinistrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ). MDDSZ ni odgovoren za objavljene informacije in njihovo nadaljnjo uporabo, ker predstavljajo poglede avtorice.

Več od Metina lista

Moj zakon je šel skozi grobo mestu. Nimam časa, da se vosek!

Sreda, 22. maj 2013 (Junakinja dneva je Miranda Hobbes, lik iz serije...
Beri dalje