Temno-svetle strani ljudstva Sanov

Foto: Marko Lakovič.

»Skrbelo ga je, da mlade generacije domači hribi ne zanimajo več in da je vedno temnejša polt njegovih vnukov znamenje, da njegovo ljudstvo izginja.« Unity Dow, sodnica, borka za človekove pravice, pisateljica in ministrica za izobraževanje v botswanski vladi o obisku pri predstavniku ljudstva Sanov v hribovju Tsodilo v Botswani.

Ljudstvo Sanov, ki živi v južnoafriški puščavi Kalahari, je v petdesetih letih prejšnjega stoletja svetu predstavil južnoafriški pisatelj Laurens van der Post. Tradicionalno so bili pol-nomadi, ki so se sezonsko selili po določenem območju glede na razpoložljivost vode, lovnih živali in užitnih rastlin.

Danes so Sani med najbolj raziskanimi ljudstvi našega planeta. Številni znanstveniki raziskujejo njihov prvotni, pretežno lovno-nabiralniški način življenja, njihove značilno klikajoče jezike in njihove stenske poslikave. Posamezni Sani so bili tudi med prvimi Afričani, s popolnoma posekvenciranimi genomi.

V VSAKEM POGLEDU ZANIČEVANI

Če prebivalce Kalaharija vprašate po poreklu, vam bodo povedali, da so Ju-wasi, Kungi, Hai-/om, Nusani, Naro, Tsoa ali karkoli od dvanajstih jezikovnih skupin. Ti ljudje ne poznajo nikakršne zgodovinske skupne rasne oznake in prav vse, ki obstajajo, imajo nekoliko vprašljivo konotacijo.

Zgodovinsko je ime »San« pomenil tistega, ki pobira s tal.

Ljudstvo so tako podcenjevalno poimenovali njihovi najbližji genetski sorodniki Khoikhoji, ki so že živeli ustaljeno vaško življenje. Izraz se je oprijel za ljudi, ki nimajo živine ali živino kradejo. Ime Grmičar (ang.: Bushman) je izum tistih, ki so prišli v ta del sveta kasneje – je preprosto dediščina kolonializma.

V Botswani, kjer jih je tudi največ, okrog 60.000 od skupno 90.000, jih imenujejo Basarwa ali v edninski obliki Mosarwa. Ime sprejemajo zadržano in za mnoge je žaljivo. Kljub vsemu so se predstavniki posameznih jezikovnih skupnosti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja odločili, da je izraz San še najbolj nevtralen in se ga lahko uporablja kot skupnega za vse skupine.

SLIKA: Člani dvanajstih jezikovnih skupin, živečih na območju Kalaharija, so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja dogovorili, da jih lahko povezuje ime San (foto: Marko Lakovič).

FILMSKE ŽELJE BELEGA SVETA SO V PROTISLOVJU Z NJEGOVIMI ZAHTEVAMI V REALNEM ŽIVLJENJU

V pop kulturi so Sani postali slavni s filmom Bogovi so padli na glavo, režiserja Jamiea Uysa (1980). Ta komedija predstavlja skupino Sanov, ki se prvič sreča s steklenico Coca-Cole – predmetom iz njim tujega sveta. V času, ko je bil film posnet, so Kunge iz ljudstva Sanov že prisilili živeti v stalnih vaseh. Zaradi tega so bili kot najeti igralci precej zmedeni ob navodilih, da naj pretiravajo pri upodabljanju prepovedanega in že praktično opuščenega življenja lovcev in nabiralcev kot njihovega vsakdana.

Opustitev tradicionalnega življenja Sanov pa je potekala postopno.

Čeprav so večino svojega ozemlja izgubili že v času kolonializma, se je proces izgube ozemlja in dostopa do naravnih virov nadaljeval do današnjih dni.

Vlada Botswane je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prenesla pomemben del ozemlja Sanov na bele priseljence in druga lokalna ljudstva, ki so že živela v stalnih vaseh. Ozemeljski konflikt se je okrepil na območju osrednjega kalaharijskega lovnega rezervata, ustanovljenega leta 1961. V rezervatu naj bi bila zaščitena narava, vendar so Sanom v začetku dovolili, da v njem živijo tradicionalno kot lovci in nabiralci.

V devetdesetih letih pa je botswanska vlada začela Sane iz rezervata preseljevati. Uničili so jim vso infrastrukturo in leta 2002 zapečatili dovode vode. Prepovedali so jim tudi lov, kar naj bi po navedbi v The Guardianu “učinkovito uničilo tisočletno kulturo Sanov”. Prepoved lova Sanom pa sočasno ni veljala za zasebne lovne farme na območju, namenjene turistom. 2006 je Vrhovno sodišče v Botswani presodilo, da so bili Sani izseljeni nasilno in neustavno. Kljub temu se je preseljevanje nadaljevalo in leta 2012 so se Sani pritožili Združenim narodom, da prisili botswansko vlado, da jim vrne ozemlje in spoštuje njihove pravice.

SLIKA: Kako so Sani živeli nekoč, lahko danes vidimo le še v tako imenovanih »Traditional villages«, kjer turistom pokažejo, kako so nekoč preživeli v Kalahariju (foto: Marko Lakovič).

RAZUMEVANJE VARIACIJ GENOMOV V RAZLIČNIH SKUPNOSTIH SANOV ODRAŽA ZAPLETENOST ZGODOVINE VRSTE HOMO SAPIENS

Antropološke najdbe dokazujejo, da so človeški predniki v Kalahariju živeli pred 40.000 leti. Najnovejše genetske raziskave pa potrjujejo, da so bili to v resnici predniki Sanov, ki živijo na območju še danes.

Obsežna raziskava afriške genetske raznovrstnosti iz leta 2009 je odkrila, da so Sani ena od petih človeških populacij z največjo stopnjo genetske raznovrstnosti med 121 vzorčenimi afriškimi populacijami.

Sani predstavljajo eno od 14 znanih obstoječih predniških populacijskih gruč. To so skupine populacij, ki imajo skupnega genetskega prednika, podoben jezik in podobno kulturo.

Raziskava iz leta 2012 je nakazala, da so se Sani ločili od ostalih človeških populacij pred 100.000 leti, populacijska zgradba znotraj skupine pa se je začela oblikovati pred 35.000 leti.

Oktobra 2016 je bil objavljen Simons Genome Diversity Project, v katerem so posekvencirali genome 300 posameznikov iz 142 različnih človeških populacij, vključno s posamezniki ljudstva Sanov. Rezultati nakazujejo, da so se populacije lovcev in nabiralcev Pigmejcev v osrednji Afriki in Sanov v Južni Afriki ločile od drugih človeških populacij v Afriki pred 200.000 leti in bile nato popolnoma izolirane naslednjih 100.000 let. Kljub pomembnosti teh raziskav za razumevanje evolucije naše lastne vrste, pa nekateri Sani niso zadovoljni z načinom, kako so bile raziskave izvedene.

Voditelji skupnosti Sanov Xun, Khwe in Khomani iz Južnoafriške republike so marca 2017 izdali etični kodeks za raziskave. To je prvi tak kodeks katerekoli etnične skupine v Afriki. Čeprav pravila kodeksa nimajo zakonske teže, avtorji upajo, da se bodo znanstveniki na podlagi kodeksa v prihodnosti posvetovali s člani posamezne skupnosti o poteku bodoče raziskave.

SLIKA: Predstavnica Kungov (foto: Marko Lakovič).

V kodeksu si Sani tudi pridržujejo pravico do nesodelovanja, če se znanstveniki ne bodo ravnali po postavljenih pravilih. Namesto zadovoljstva, da je bil tak kodeks napisan, se eden od znanstvenikov, vključenih v genomske raziskave Sanov, sprašuje, kako si Sani iz Južnoafriške republike pridržujejo pravico, da govorijo v imenu tistih, ki živijo, na primer, v Namibiji.

Hennie Swart, direktor južnoafriškega San Institute, ki je pomagal oblikovati kodeks, izpostavlja, da ni vprašanje ali se bodo raziskave izvajale, temveč da se bodo morale izvajati na pravi način. Pomembno je tudi, da znanstveniki svoje izsledke o ljudeh, ki jih proučujejo, njim tudi predstavijo in jih seznanijo z genetiko njihovih prednikov. Swart in Roger Chennells, odvetnik za človekove pravice v Južnoafriški republiki, ki je prav tako pomagal pripraviti kodeks, menita, da bo kodeks sčasoma imel enak vpliv kot podoben dokument pri Aboriginih v Avstraliji. Tam morajo raziskovalci dobiti za svoje raziskave predhodno dovoljenje predstavnikov lokalnih skupnosti Aboriginov.

PREŽIVETJE SANOV V TEŽKEM OKOLJU KALAHARIJA KAŽE NA VELIKO PRILAGODLJIVOST ČLOVEŠKE VRSTE

Pa ne samo to, kaže tudi na veliko poznavanje okolja, ki jim nudi vse – od hrane, materiala za gradnjo zavetij do zdravilnih rastlin.

Pri 12-ih letih vsak otrok Sanov pozna okrog 200 rastlin, do odrasle dobe jih spozna še 100.

Med rastlinami s seznama je tudi Hoodia gordoni ali Grmičarjev klobuk. Sani so jo tradicionalno uporabljali za zmanjševanje občutka lakote na dolgih lovnih odpravah. Leta 1998 je Svet za znanstveni in industrijski razvoj Južnoafriške republike podelil družbi Phytopharm s sedežem v Veliki Britaniji patent za razvoj aktivne učinkovine iz te rastline – glikozida p57, za uporabo v dietetiki kot sredstvu za zaviranje apetita.

Ko so Sani izvedeli za patent, so leta 2003 s Svetom podpisali skupni dogovor, po katerem so v patent vključili tudi njihovo poznavanje delovanja rastline. Dogovor, po katerem bodo Sani upravičeni do dobička, ko bo produkt p57 na tržišču, je prvi, po katerem je bilo za proizvodnjo učinkovine uporabljeno tradicionalno znanje. A do dobička je še dolga pot, saj je Phytopharm prenehal z raziskavam rastline, ker izdelek ni dosegal pričakovanj in raziskave danes čakajo novega investitorja. Phytopharm je leta 2010 Svetu za znanstveni in industrijski razvoj Južnoafriške republike tudi vrnil patent. Pri tem so Sani, glede na sporazum s Svetom, že prejeli 73000 ameriških dolarjev in so bili z izkupičkom zadovoljni.

Ta sporazum pa je odprl vrata drugim. Trenutno so v zadnjih fazah laboratorijskih poskusov izvlečki iz rastline iz rodu Sceletium, katerih način delovanja je prav tako patentiran in tudi pri tem patentu so udeleženi Sani. Z vlado Južnoafriške republike se dogovarjajo tudi o svojih zahtevah pri drugih rastlinah, katerih proizvode tržijo podjetja. Če ti proizvodi temeljijo na njihovem tradicionalnem poznavanju rastline, zahtevajo v zameno pravično in učinkovito nadomestilo.

SLIKA: Hoodia gordonii ali Grmičarjev klobuk je biotehnološki vir glikozida p57 (foto: yakovlev.alexey via Flickr).

NAMESTO ZAKLJUČKA

Če se vrnem povsem na začetek prispevka. Nedavno potovanje v deželo Sanov, skupaj s proučevalcem človekovih kultur Markom Lakovičem, mi je odprlo povsem drugačen pogled na življenje ljudstva, ki sem ga, po pravici povedano, poznala le iz že omenjenega filma in pripovedovanja nekdanjega sodelavca, sina nemškega pastorja, ki je med njimi preživel svoje otroštvo.

Ti dokaj svetlopolti starodavni prebivalci Kalaharija se začenjajo zavedati, kaj zanje pomenijo vladni ukrepi, ki jim ne priznavajo pravic do tradicionalnega življenja lovcev in nabiralcev. Z novim načinom življenja se je končala njihova stotisočletna osamitev od drugih ljudstev in s tem je bojazen, da bodo vnuki današnjih Sanov vedno bolj temnopolti, več kot upravičena.

SLIKA: Izvorni Sani so dokaj svetlopolti (foto: Marko Lakovič).

S spoznanjem novega življenja pa se sočasno povečujeta njihovo zavedanje samih sebe in zavedanje, da se za morajo vse svoje pravice boriti.

Vedno bolj odločno se upirajo temu, da bi bili poskusni zajčki navdušenim znanstvenikom in da bi jih izrabljale multinacionalke.

Zelo odločno se v vsakdanjem življenju borijo tudi proti temu, da bi bili razstavni eksponati občasnim turistom, ki pridejo v bližino njihovih domov. To smo izkusili na lastni koži, ko se je mimo nas pripeljala družina Sanov na vozu z oslovsko četverovprego in večjo čredo oslov. V divjini Kalaharija so bili več kot slikoviti in naše roke se niso mogle zadržati, da ne bi dvignile fotoaparatov. Poskus, ki bi se kmalu slabo končal za nas in naše avtomobile, je obenem v nas sprožil velik premislek o tem, kakšna je naša pravica, da se vtikamo v njihovo zasebno življenje takrat, ko nas v njega ne povabijo. Prav ti uspehi Sanov na različnih področjih v zadnjih letih pa morda le kažejo na njihovo nekoliko manj temno prihodnost.

Več od Dr. Marina Dermastia

Temno-svetle strani ljudstva Sanov

»Skrbelo ga je, da mlade generacije domači hribi ne zanimajo več in...
Beri dalje