Terry Jones in jaz, da o Motovunu niti ne govorimo

Terry Jones in Gregor Bauman (foto: Darja Šter)
Terry Jones in Gregor Bauman (foto: Darja Šter)
Terry Jones in Gregor Bauman (foto: Darja Šter)

Avtor: Gregor Bauman, zadnji gorenjski kavboj.

Vem, da ni lepo začeti pri sebi, a tokrat ne gre drugače. Tistega lepega poletja sva s prijateljem hladila v pod senco mogočnih dreves na loškem gradu. Najin mir je zmotil le Čiro, ki je vsake-toliko časa prišel pogledati na teraso, če je kakšen naključni turist pomotoma zašel na grad. Scena – iz najinega zornega kota – je bila dobesedno filmska. Vsi smo čakali, da se nekaj zgodi, a smo vedeli, da se ne bo. Šele nekaj let kasneje je podoben sentiment na filmski trak s podpisom Le Quatro Volte ujel Michelangelo Frammartino.

Nujna je bila neka oblika telesnega in miselnega pobega, nek odhod in odklop hkrati tja, kjer bo čas še bolj relativna postavka, kot je že po svoji naravi vsem klasičnim luzerjem. Več kot očitno je bilo, da Cohenovi Lepi zgubljenci že dolgo niso več tisto, kar so nekoč bili, še zlasti, ker je prav Leonard v tistem času na nemem hribu tišine zamenjal meseno z duhovnim. Te slike so nama bile blizu in nekaj je bilo potrebno storiti. Počasi so se sestavljale v logični zaključek … Vzeti nekaj, spregledati ostalo. Film, zgubljenci, hrib, ustavljen čas. Ni minilo niti štiriindvajset ur, ko naju je Njegov žametni glas s platna na glavnem motovunskem trgu v filmu Wima Wendersa nagovoril, da čakamo na čudež, ki prihaja …

Motovunski filmski festival 2006 (foto: osebni arhiv GB)
Motovunski filmski festival (foto: osebni arhiv GB)

Pravzaprav se do takrat ni veliko vedelo o Motovunskem filmskem festivalu. Neki glasovi v vetru so od (po)nekod nosili zgodbe, da se sredi Istre dviga festival, kjer z roko v roki hodita film in zabava: filmski Woodstock se je zapisalo v tujini, da bi novinar Guardiana svojo prisotnost nekaj let kasneje opravičil z besedami, da je bil prisostvoval sožitju dveh kultur – tiste, iz Glastonburyja in tiste, iz Sundancea. Težko združljivi referenci, ki sta odlični podlagi za nevsakdanje zgodbe. In prav ta všečna vmesnost je bila usodna, da sem se odločil vso stvar preveriti na licu mesta.

Rad imam film in rad imam rock’n’roll, še vedno me ni povsem srečala pamet, četudi so bile tedaj meje že bolj jasno začrtane v mojem hedonističnem CV-ju. Bolje to, kot čakati, da se od nekod pojavi kakšen lokalni šankovski namig brez vsakršnega smisla. Poleg tega je osrednja figura festivala Rajko Grlić zakrivil enega finejših filmov mojega spolno prebujajočega se najstništva U raljama života.

V avto sem zbasal spalno vrečo, pobasal prijatelja, v kasetar vložil Paket Aranžma in via Motovun, da preverim govorice. Tam, na njihovi meji, sem vseeno nekoliko stišal jakost zvoka, da ne bi beograjski novi val vznemiril gospodov s šahovnicami. Minilo je že kar nekaj let od zadnje svinčene nevihte, a vseeno so čez Čavoglave žugali pripravljeni Thompson in njegovi; in ena redkih informacij je bila, da zatokom Franjinega režima festival s svojo politično nekorektnostjo in odprtostjo ni povsem povšeči. Načrt je bil skrajno asketski. Sparkirati se čim bližje vznožja, si ogledati film ali dva, malce povohati naokoli, kakšna je scena, se prepustiti izbranim in utekočinjenim okusom okoliških trt, se čim kasneje spustiti v bazni tabor, sestaviti vkup in se počasi vrniti na sončno stran Alp. Eno popoldne, ena noč in eno jutro. V največji vročini sva se povzpela na vrh – in ostala TRI noči.

Motovun, Hrvaška (foto via Wikimedia)
Motovun, Hrvaška (foto via Wikimedia)

To je bilo seveda samo prvo leto, ko je bilo vse nepričakovano. Danes je pričakovano, a v odtenkih še vedno drugače, zato ne grem(o) domov, preden se dokončno ne spusti festivalska zavesa. Lažem, včasih tudi fejst po njej, saj se počaka do jutra, ko se ugasne zadnja mešalna miza ter pogasi zadnji roštilj. Ko enkrat prideš na Motovun v času festivala, ga je enostavno težko zapustiti. Pomladi te, za tisti mali teden se počutiš kot na prvih počitnicah, ko ti ta stari kao začnejo zaupati in se (vsaj) delajo, da ne vidijo tvojih neumnosti. Milena Dravić je ob pogledu na ulični utrip dejala, da ima občutek kot, da je vsak dan zadnji dan šole. Med temi zidovi zaživijo marsikatere besede. Tu je moč ostati mlad, medtem ko se okolica stara; in ta mladost nikomur ne pade težko. Niti ostarelim domačinom mesta, ki – če je potrebno – (po)skrbijo za obnemogle. Med temi zidovi se morda skriva Sveti gral z večnim eliksirjem mladosti – ne tisti, ki je Indiani Jonesu padel v globel, temveč tisti, katerega se je v svojem filmu Monty Python and the Holy Grail drznil iskati Terry Jones. Vendar ga ne iščite, saj ga ne boste našli. Lahko pa vam izdam, od kod ga lahko vidite. Takoj, ko se pripeljete po dolini Mirne s smeri Buzeta ali Grožnjana, ali izza strogega ovinka do razgledne točke na jugu, ko se pred vami odpre pogled na veličastno mesto na vrhu (filmskega) hriba … To je Sveti gral. In to je spoznal tudi Terry Jones.

Motovunski filmski festival 2009 (foto: osebni arhiv GB)
Motovunski filmski festival (foto: osebni arhiv GB)

Pred tremi leti so montypythonovci praznovali štiridesetletnico začetka serije. Za mnoge nič, za nekatere veliko, zlasti za Motovunce, ki so prišli na še eno izmed predrznih idej: nekoga izmed preživele petorke pripeljati na vrh Motovuna, da prejme nagrado Maverick za privzgojeno nepokornost, umetniško brezkompromisnost in trdoglavost. Ki poseduje vse kakovosti, kot jih ima festival sam. A kako? Fantje niso ravno poceni, zlasti ne za »low budget« festival, pa še urnik so zavoljo jubileja imeli fino pobarvan. Ko je propadla ideja s Terryjem Gilliamom, je pošta romala na naslov Terryja Jonesa. In glej ga zlomka, na enkrat se je v nabiralniku pojavil odgovor z njegove strani, če mu lahko malce bolj obrazložijo, o čem je stvar. Direktor festivala Igor Mirković ni takoj odpisal, je pa v tistem trenutku poklical na Motovun, naj pripravijo paket z domačim vinom in okoliškimi belimi tartufi. Namesto suhoparnega vabila ali dodatnega pojasnila, je v Wales odromal paket domačih jestvin …In tako sva se na tisto deževno popoldne dva štiridesetletnika srečala v osrčju Motovuna. Najine poti na vrh so bile drugačne, a po svoje zelo sorodne.

Terryju je bilo namreč takoj vse jasno. Samovoljno je skrajšal odlično plačano gostovanje na Švedskem ter za potne stroške in izkazano gostoljubnost oziroma domačnost prišel na Motovun. In si vzel čas, za vsakega od nas – in nas je bilo veliko, celo preveč. Motovunski filmski festival je poln takšnih in drugačnih zgodb, ki čakajo, da jih odkrijete.

[kml_flashembed publishmethod=”static” fversion=”8.0.0″ movie=”https://metinalista.si/wp-content/uploads/MFF_728x90px.swf” width=”728″ height=”90″ targetclass=”flashmovie” play=”true” loop=”true”]

 

Več od Metina lista

116: Tina Kristan – Prišlo je do napake

O zgodbi z izplačevanjem dodatkov za stalno pripravljenost s preiskovalno novinarko, ki...
Beri dalje