Ti kaj posebnega skuham? Ja, pasulj.

(foto via torange.us)

“Kaj si želiš za rojstni dan?” – Nič. “Kako nič?!”

Neverjetno, toda resnično. Najstnik je leta 2015 na vprašanje babice, ki ni vedela, kaj bi mu podarila za rojstni dan, rekel, da si ničesar ne želi. Hecno. Moram priznati, da si jaz, resda sem še iz prejšnjega stoletja, to res težko predstavljam. Ko so nas spraševali, kaj bi, smo znali vsaj pet reči na izust našteti. Manjkalo je samo še to, kar je kasneje res tudi sledilo. Fant je na vprašanje, ti kaj posebnega skuham za kosilo, odgovoril: “Ja, pasulj”. Si morete misliti?! Pasulj. Zame je bil to drugi šok.

V mojih časih je bila recimo pica, ne pa pasulj, praznična jed. Odkrili smo jo tam enkrat v osemdesetih, pekli so jo v eni sami gostilni. Sport bistro je bil to in Albinca je bila zakon.

Ko smo se pice naučili delati doma, je bila to takšna pridobitev, da smo jo svoje čase imeli tudi na Silvestra, ko je bilo na mizi ponavadi res kaj posebnega.

Fino smo zakurili, da je bilo v hiši toplo in je testo lahko vzhajalo. To je trajalo več ur, mimo posode s testom se nismo smeli motati, če že, nam je bilo dovoljeno samo počasi hoditi, da ne bi zmotili procesa. Cela znanost. Kaj boste pa vi jedli za novo leto? Pico. Bolje ni šlo.

Tako je naneslo, da sva onidan s prijateljico klepetali o tem, kako je bilo, ko je kot najstnica iz Jugoslavije leta 1983, ko je razsajala kriza, nekaj tednov preživela v Kanadi. Tam je bila takrat … Amerika in polna skleda vsega. Vsaj za naše takratne standarde. Povedala je, da se ji je skoraj zmešalo ob pogledu na desetine različnih okusov sladoledov, medtem ko smo mi doma še grebli po čokolada-jagoda-vanilija Planici. Kako se je sploh lahko brzdala ob vseh kokakolah in mcdonaldsih? Veste, kaj mi je rekla? Da se je skoraj zadavila z … bananami. Z bananami! Jaz to lahko razumem. Banan leta 1983 in tudi kasneje ni bilo. Se mi zdi, da smo jih za celo Kočevje vsake toliko dobili ravno za eno malo gajbico, pa še tiste se je verjetno komaj prodalo, ker so bile predrage. Priznam, tudi meni so se kdaj cedile sline ob pogledu na eksotiko, ko sem šla mimo prodajalca sadja in zelenjave na vogalu Ljubljanske ceste in Ceste na štadion.

Tom Cruise, Top Gun
Tom Cruise, Top Gun
Cindy Lauper
Cindy Lauper

Z bananami je bilo skoraj tako kot z revijo Bravo. Kakšnih sedem izvodov za celo mesto. Ponavadi se je vedelo okoli katere ure so jih dostavili v mestno trafiko in zelo hitro so tudi pošli. Če nisi bil hitrih nog med šolskim odmorom, si se lahko obrisal pod nosom za posterje Limahla, Nika Kershava in Nene. Pa Cindy Lauper in Toma Cruisa iz Top Gun-a. Ja, revija Bravo je bila poleg banan in kasneje Milka čokolad ena sama najstniška sreča.

Kot zaprisežena športnica sem bila precej obsedena tudi s supergami. Dobrimi zahodnimi supergami, ki smo jim takrat rekli Adidaske. Prva leta osnovne šole sem morala na sebi prenašati tiste grde bele športne copate. Copati s kapco, smo jim rekli. Najcenejši. Vsi smo jih imeli. Sem ter tja se je našel kdo s startaskami, ki so bile že bolj moderne, ampak sicer je bilo to, to. Želja, da bi nosila kaj drugega, je bila zato strašanska. Hitra sem bila v teku, ampak šprintaric nisem dobila. Edino prav, če me vprašate danes, ampak takrat … Takrat bi bile sanjsko darilo.

V osnovni šoli sem hodila tudi na treninge košarke, ampak za tavisoke superge ni bilo. Sploh ni čudno, da sem se obnašala tako iracionalno, ko se je enkrat nepričakovano pokazala priložnost, da bi jih lahko dobila. Za to pa sta morala biti najprej izpolnjena dva pogoja, (1) copate so morali dobiti v trgovino Borovo v Kočevju in (2) cena ni smela biti previsoka. Pa še mami sem morala dobiti na krivi nogi. Pomagalo je tudi, če sem predtem dobila kakšno petko. Enkrat se tako nepričakovano odprejo vrata raja, a glej ga vraga, najnižja številka meni ljubih copat je bila 41. Kar na jok mi je šlo. Jaz imam številko 39. Ampak takšne priložnosti ne izpustiš zlahka iz rok. Mami sem prepričala, da so številke zelo majhne in da mi bo stopalo gotovo še kaj zraslo. Srečna kot Kekec sem šla domov z novimi copati, tavisokimi. Košarke se pa z njimi ni dalo igrati, so bili preveliki.

Kako se časi spreminjajo. Včasih si redko dobil to, kar si si želel, danes pa si redko sploh kaj želiš, ker že prej vse dobiš. Brez truda in naprezanja.

Morda imamo že preveč vsega in nas obilje izbire, kot pravi Renata Salecl, paralizira. Spet drugi pa si zaradi pomanjkanja ne upajo niti želeti. Tu je zato nekaj drugačnih idej, ki vam morda pridejo prav, če že niste vsega nakupili za Božička oz. Dedka Mraza, katerikoli vam je že bolj pri srcu. Recimo, lahko se odločite za Krilca, darila s čudežno močjo, in obdarite vam pomembno osebo, osrečite pomoči potrebno bitje in zmanjšate nepotrebno onesnaževanje okolja: “Krilca so darila mogočne sorte.­ Čudovito lepa so in koristna, pa čeprav jih ne morete prijeti. Z njimi ne opravite še enega nakupa, temveč naredite nadvse dobro delo. Vašega denarja ne dobi tovarna, temveč bitja v stiski. Vaš nakup ne obremeni okolja, temveč osreči zdaj otroka zdaj delfina zdaj skupnost.” Lahko npr. kupite šolske potrebščine za eno leto za enega osnovnošolca ali pa otrokom sponzorirate enodnevni ustvarjalni potep ali pa posvojite želvo za eno leto ali pa …

Moj seznam želja je dandanes vse krajši. Večine se ne da kupiti. Kot denimo zdravja. Med odraščanjem se mi je zdelo neskončno dolgočasno in brezvezno, ko so mi starejši za novo leto voščili zdravja. Nisem vedela, o čem zares govorijo. Kakšnega zdravja neki, saj to pa ja že imamo. Dokler ne postaneš tudi sam malo starejši, prestaneš to in ono težko preizkušnjo, morda na tej poti izgubiš prijatelja ali družinskega člana.

Kaj nam želim v 2016? Vsekakor eno zdravo leto, ki naj ima čimveč mladih. Ko boste to brali, bodo verjetno znani tudi že rezultati referenduma. Privoščim nam več poguma, da bi živeli svoja življenja tako, kot si sami želimo in ne tako, kot morda pravi sosed. In da bi bolj spoštovali drug drugega. Se bolje poslušali in slišali. Naj bo Sila z vami!

 

nataša briški
Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)

Avtorica: Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta se ukvarja z zagovorništvom žensk in pomaga spodbujati aktivno državljanstvo, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za popularizacijo znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.

 

Opomba: Kolumna je bila izvorno objavljena v časopisu Kočevskašt 6 – december 2015.

Več od Nataša Briški

Bo Wisconsin Trumpov Stalingrad?

Nisem se mogla upreti, predobro se sliši, ideja pa ni moja, ampak...
Beri dalje