Zadnje znanstveno poročilo IPCC odločevalcem ne pušča manevrskega prostora. Pasivnost, neambicioznost in nenaslavljanje pravičnosti pomenijo pospeševanje podnebne in družbene krize. Namesto tega so potrebne temeljite – preobrazbene spremembe. A kako jih uvesti in kako lahko pri tem pomaga znanost?
V drugi polovici marca je bilo lansirano sintezno poročilo šestega ocenjevalnega cikla Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) – telesa, ki deluje kot vmesnik med znanostjo in politiko. IPCC poročila vse od leta 1988 predstavljajo standard zadnje znanosti o podnebnih spremembah. Pripravljajo jih skupine znanstvenikov preko periodične, sistematične in temeljite obravnave več 1000 znanstvenih člankov. Cilj tega dela je političnim voditeljem podati redne ocene stanja glede podnebnih sprememb, da bi jim to pomagalo pri oblikovanju državnih politik in mednarodnih pogajanj. Tako je na primer predhodni, peti cikel, ki je bil zaključen leta 2014, predstavljaj poglavitni input za oblikovanje Pariškega sporazuma (sprejet leta 2015).
Tokratno sintezno poročilo združuje znanja iz posameznih poročil v tem ocenjevalnem obdobju. Obravnava tako fizične dejavnike in procese, ki povzročajo podnebne spremembe, kot tudi celovite učinke in tveganja spremenjenega podnebja za okolje in ljudi, ter načine prilagajanja nanje in možnosti preprečevanja.
Znana sporočila v kristalno jasni obliki
Za poznavalce najnovejše poročilo ne prinaša bistveno novih sporočil. Podnebne spremembe so še vedno in vse bolj z nami. A izredna jasnost sporočil nas ne pusti ravnodušnih.
Večina ugotovitev je v verjetnostem razponu visoke ali zelo visoke verjetnosti. Tu jih povzemam na poljuden in bistveno skrajšan način, kot so sicer na voljo v celotnem poročilu ali Povzetku za odločevalce.
- Podnebne spremembe ogrožajo blaginjo ljudi in zdravje planeta. Kljub temu, da je bilo lansiranih več ukrepov blaženja in prilagajanja, ki sedaj potekajo v vseh regijah, so ti nezadostni.
- Glede na sedaj znane politike in zakone, je pričakovati, da bomo presegli cilje otoplitve manj kot 1.5°C v 21. stoletju, kakor smo si jih zadali. Obstaja razkorak med projekcijami pozitivnih učinkov iz omenjenih politik in zakonov ter dejanskim doseganjem pozitivnih učinkov (dejanske koristi so nižje od pričakovanih). Tudi načrtovani finančni tokovi ne prispevajo v zadostni meri k doseganju potrebnih ciljev.
- Globoka, hitra in trajna omejitev toplogrednih plinov bi pomenila vidno spremembo v sestavi atmosfere v nekaj letih in znatno zmanjšanje procesa segrevanja v približno dveh desetletjih. Vsaka dodatna otoplitev pa bo intenzivirala tveganja.
- Za katerokoli prihodnjo raven segrevanja so številna tveganja, povezana s podnebjem, višja od predhodno ocenjenih. Dologorčni učinki bodo verjetno znatno večji od trenutno opaženih. Stopnjuje se tudi škoda. Podnebna in ne-podnebna tveganja se bodo vse bolj prepletala in rezultirala v kaskadnih tveganjih, ki bodo vse bolj kompleksna in težje obvladjiva. Poveča se tudi verjetnost nizko-verjetnih rezultatov, ki imajo zelo velike škodljive učinke.
- Nekatere prihodnje spremembe so neizogibne in nepopravljive. Omejiti jih je mogoče z globokim, hitrim in trajnim globalnim zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov. Z naraščajočim globalnim segrevanjem bodo možnosti prilagajanja, ki so danes izvedljive in učinkovite, postale bolj omejene in manj učinkovite.
- Vse globalne modelirane poti, ki omejujejo segrevanje na 1,5 °C ali 2 °C, vključujejo znatno in takojšnje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v vseh sektorjih v tem desetletju.
- Izvajanje učinkovitih ukrepov prilagajanja v tem desetletju bi zmanjšalo predvidene izgube in škodo za ljudi in ekosisteme ter prineslo številne sočasne koristi, zlasti za kakovost zraka in zdravje ljudi. Odlašanje z blažilnimi in prilagoditvenimi ukrepi ohranja infrastrukturo z visokimi emisijami stopnjuje stroške ter povečuje izgube in škodo.
- Ukrepi za ublažitev in prilagajanje gredo z roko v roki s cilji večje socialne in podnebne pravičnosti, vključevanja in družbene blaginje. Ti ukrepi krepijo drug drugega.
- Na voljo je veliko možnosti za zmanjšanje emisijsko intenzivne porabe, vključno s političnimi zavezami, boljšimi institucijami, zakoni, politikami, dostopom do financ in tehnologije. Usklajevanje ciljev na več področjih politike in vključujoči procesi upravljanja omogočajo učinkovito podnebno ukrepanje.
Bo ta znanost sedaj končno uslišana?
Do danes je svetovna znanstvena skupnost pripravila že vrsto poročil o stanju okolja in učinkih degradirajočega okolja na ljudi in naravo (med njimi Milenijsko poročilo o ekosistemih – Millennium Ecosystem Assessment, Globalni okoljski obeti – Global Environmental Outlook itd.). Večina teh poročil je bila predstavljena z omejenim medijskim pompom in nato postavljena na police odločevalcev, medtem ko je karavana tekla dalje. Ta usoda doleti tudi izsledke v okviru tistih teles, ki jih ustanovijo vlade same prav z namenom prejemanja znanstvenega nasveta za boljše politike. Naboljša primera tega sta ravno sestrski telesi IPCC in IPBES (Medvladni odbor za biodiverziteto in ekosistemske storitve). Precej ironije je v tem, da so vlade držav vpete v odobritev poročil IPCC-ja in IPBES-a, nato pa njihovih zaključkov kronično ne upoštevajo.
Zato se v znanstveni skupnosti krepijo pozivi k premisleku o smislu utrjevanja znanstvenega razumevanja in širjenja opozoril v času okoljske krize globalnih razsežnosti. Namesto zagotavljanja vedno več podatkov, novih sodelovanj in oblik ozaveščanja, morebiti celo udeleževanja shodov peticij, so nekateri znanstveniki pozvali k moratoriju produkcije raziskav vse dokler vlade ne bodo pripravljene izpolnjevati svojih obveznosti v dobri veri in ne bodo poskrbele za usklajeno ukrepanje od lokalne do globalne ravni (Glavovic in dr. 2022)
Drugi namesto k ustavitvi raziskav potencial vidijo v njihovem preoblikovanju in sicer s prilagoditvijo prednostnih nalog in pristopov (Turnhout in Lahsen 2022).
Obstoječa znanost naj bi bila vse prepogosto usmerjena v naravoslovne znanosti, ki postavljajo diagnozo – opisujejo pogoje in trende v biogeokemičnih lastnostih in procesih planeta, in manj v to, kakšne odgovore taka stanja terjajo.
Znanost bi se morala bolj samozavestno pomakniti od napovedi okoljskih katastrof k izrisovanju možnih scenarijev in ukrepanj za odločevalce. Doslej je bilo premalo osredotočenja tudi na preučevanju interesov in koristi tistih, ki stojijo za določenimi scenariji in imajo od njih dobičke.
Omenjene šibkosti se v globalnem vmesniku med znanostjo in politikami (science-policy interface) počasi naslavljajo. Uveljavlja se vloga družboslovnih, humanističnih in participativnih pristopov za sistematično razumevanje okoljskega uničevanja. Ti razkrivajo vlogo moči, interesov in vrednot v oblikovanju globalih, nacionalnih in lokalnih političnih in ekonomskih struktur, diskurzev in aktivnosti. Sposobni so kazati na poti, ki jih obstoječi modeli razvoja dušijo. Omogočajo kritičen pogled, pa tudi domišljijo, vizijo in navdih, s pomočjo katerih se snujejo intervencije v prid spremembam na institucionalni, praktični in (med)osebni ravni.
Da bi odprli prostor za spremembe v sistemu, se morajo spremembe zgoditi tudi na relaciji med znanostjo in politiko.
Opustiti moramo pričakovanje, da sta znanost in politika ločeni sferi in pričakovati enosmerni prenos znanja »od znanosti k politiki«.
Namesto tega se moramo bolje zavedati vseh vrednostnih, finančnih in institucionalnih spon, znotraj katerih znanost nastaja. Raziskovalci nismo imuni na vplive vrednot, interesov in pričakovanj individualnega in sistemskega izvora. Tudi izzivi, na katere odgovarjamo, so produkt vrednostnega sistema in usmerjajo naše odgovore (Vprašanje: »Ali naj sprejmemo posledice podnebnih sprememb?« ponuja drugačno smer reševanja od vprašanja »Kako razviti podnebno odporne in pravične družbe?«). Povezano s tem je čas, da predrugačimo pričakovanje o »natančni«, »povsem objektivni« in »na trdnih dokazih temelječi znanosti«, ki bi kazala eno in edino pravo pot. Znanost v številnih primerih tudi ne more postreči ene same čarobne jedi, ki naj bi jo politika prežvečila in se začela obnašati drugače.
Veliko sprememb v smer realnejše in celovitejše znanosti o trajnosti se je pričelo dogajati v zadnjih letih, tudi, a ne le, znotraj IPCC in IPBES. V obdobju šestega ocenjevalnega cikla IPCC se je bistveno bolj kot prej okrepilo priznavanje soodvisnosti podnebja, ekosistemov in biotske raznovrstnosti ter človeških družb. Prišlo je do boljšega povezovanja znanja znanja med naravoslovnimi, ekološkimi, družbenimi in ekonomskimi vedami. Ocene vplivov in tveganj podnebnih sprememb ter prilagajanja so se oblikovale glede na sočasno odvijajoče se globalne trende, ki niso samo podnebni, npr. izguba biotske raznovrstnosti, splošna netrajnostna poraba naravnih virov, degradacija zemljišč in ekosistemov, hitra urbanizacija, človeški demografski premiki, socialne in ekonomske neenakosti, in pandemija. Poročila so pričela izrisovati možnost, da lahko prilagoditve človeških sistemov na podnebne spremembe potekajo na več načinov. Lahko so reakcionarne (se odzivajo na že nastalo situacijo) ali anticipatorne (predvidevajo izide in se nanje pripravijo). Lahko so postopne in naslavljajo problem korak za korakom, ali pa so preobrazbene in strukturne ter vzorce globje, radikalneje in trajneje preobražajo. Iz vidika želje, da bi bila znanost koristna pri naslavljanju najbolj perečih okoljskih kriz, bi bilo zadnje IPCC poročilo torej lahko eden od glasnikov sprememb.
Do preobrazbenih sprememb s svežim znanjem?
Vendar obširnejše in celovitejše znanje o tem, kako do globokih in trajnih sprememb, šele prihaja. Že nekaj časa literatura v znanosti o trajnosti prepoznava potrebo po temeljni, sistemski reorganizaciji preko tehnoloških, ekonomskih in družbenih dejavnikov, vključno s paradigmami, cilji in vrednotami, ki bi bili potrebni za življenje z naravo, dolgoročno blaginjo ljudi in trajnostni razvoj (IPBES 2021). Tako spremembo imenujemo »preobrazbena sprememba«. Med pandemijo Covid-a je postala potreba in možnost po njej še bolj jasna.
Odgovorna in obsežna naloga, da preobrazbene spremembe naredimo otipljive, je bila zaupana interdisciplinarni skupini okoli 100 znanstvenikom v okviru IPBES. Do konca leta 2024 nastaja jedrnato poročilo o tem, kako uvesti konkretne aktivnosti za razvoj, pospešitev in obstoj preobrazbenih sprememb za bolj trajnostno prihodnost. Od nas se pričakuje robusten odgovor na vprašanje, kako izgledajo preobrazbene spremembe, kako jih spodbuditi, kakšne vizije sveta jih poganjajo in katere ovire jim stojijo na poti. Glede na obseg naloge, je povsem upravičeno pričakovanje, da bo to med najbolj kompleksnimi in interdisciplinarnimi znanstvenimi poročili doslej. Zavzeto si prizadevamo, da ga opravimo dobro.
Poročilo je tekom njegovega nastajanja in lansiranja (ki se zgodi s potrditvijo vlad članic IPBES-a) zaupne narave. Do tedaj lahko avtorji, politiki, odločevalci, podjetniki, izobraževalci, mladi in vsi državljani vseeno oblikujemo svoj doprinos k pozitvnim spremembam v svojih krogih in naših področjih delovanja. Lahko je preko znanosti ali politik, razvoja tehnologije ali prispevanje podatkov, optimizacije znotraj danih okvirov ali povsem nova dejanja, pobude, upor in pogum. Ko se sprašujemo, kakšen bi ta prispevek lahko bil, je skoraj nezgrešljivo, če je zasnovan na univerzalnih vrednotah človeštva, kot so sočutje, odgovornost, mir, sodelovanje, pravičnost, dostojnost.