Toleriranje netolerantnosti in feminizem

Predsednica novozelandske vlade, Jacinda Ardern, med obiskom na University of Auckland (foto: Ulysse Bellier via Wikimedia).

V svet nelagodja, krojen s pomočjo kataklizmičnih in prirejenih novic, se je katapultirala Jacinda Ardern, političarka, ki je bila v povolilnih pogajanjih ob konsenzu zmagovitih strank konec leta 2017 izbrana za novo premierko Nove Zelandije. Vrednotno se opredeljuje za demokratično socialistko – opcija, za Novo Zelandijo še bolj progresivna kot za Slovenijo. Kot pove v enem od intervjujev, se za to oznako ne skriva nič drugega kot sklop vrednot. S svojo kandidaturo na listi laburistov je takorekoč v zadnjem hipu stranko rešila pred volilnim polomom, ki ji je grozil po javnomnenjskih raziskavah. Še leto prej je bila nenaklonjena ideji, da bi prevzela funkcijo premierke, res pa je, da se ji je zdela takrat kot leta 2008 izvoljeni poslanki ta možnost malo verjetna.

Zelo očitno je Jacinda dobila priložnost v trenutku, ko je šlo moškim za nohte, in v tem delu zgodbe je skoraj nemogoče ne pomisliti na preboj Bratušek na mesto premierke, ko so Sloveniji dihale za ovratnik evropske finančne institucije.

Ardern se je na svojem prvem obisku v tujini srečala z avstralskim premierjem, desničarjem Turnbullom, in ponudila, da Nova Zelandija poskrbi za 150 od tistih beguncev, ki so jih sovražne avstralske oblasti najprej poslale na otok Manaus, kasneje pa zaprle tamkajšnji zbirni center in beguncem odklopile vodo in elektriko. A Turnbull se je ob prvem srečanju raje pošalil na račun didžejevstva, enega od premierkinih hobijev.

Ena političnih prioritet Jacinde Ardern naj bi bila sicer potegniti iz revščine čim več novozelandskih otrok, zato je ustanovila Ministrstvo za otroke. Po prvem srečanju s še enim predsednikom s povsem nasprotnega pola političnega spektra, Donaldom Trumpom, na Vzhodnoazijskem vrhu v Vietnamu so zakrožile humorno obarvane govorice, da jo je ta zamenjal za ženo kanadskega premiera – sama je to zanikala –, na Trumpovo pripombo, da je povzročila nemajhen pretres v domači politiki, pa je odvrnila, da »ob njeni izvolitvi nihče ni protestiral na ulicah«.

Ob tem spomin ponese do volilnega poraza Hillary Clinton, h kateremu so pripomogli mnogi mediji in novinarji, zlasti oni, ki so s tolerantnostjo do Trumpovih nastopov prispevali levji delež pri izvolitvi precej slabše od (recimo) dveh slabih opcij.

Potrdilo se je, da je »dati priložnost« vsakomur, lahko skrajno nevarno. S sistemom, ki navrže na oblast posameznika, kot je Trump, je pač nekaj narobe.

Komentarju Lenarda Kučića, da Trumpu preprosto nihče ni pokazal rdečega kartona takrat, ko bi to absolutno moral, ni kaj dodati. Najbrž je to danes jasno celo tistim političnim komentatorjem, ki v imenu sprevržene tolerantnosti in spoštovanja demokracije njegove izvolitve niso želeli kritično ovrednotiti. Povolilno ogorčenje in naslajanje nad Trumpovimi potezami, ki so ga v dnevno uredniško politiko vgradili mnogi veliki in ugledni mediji, je odveč, sajne koristi nikomur – razen morda medijem z njihovimi statistikami gledanosti in branosti.

SEKSIZEM PAR EXCELLENCE

Primer nedopustnega toleriranja netolerantnosti v domačih logih označuje pojavnica BMZ, ki se očitno v tej okratičeni obliki ni dovolj pojavljala v medijih, da bi postala kandidatka za slovensko besedo leta 2017. Pa bi se glede na politično skrajnost intelektualca, ki se zanjo skriva, lahko.

Nekdanji ustavni sodnik in evropski sodnik za človekove pravice, Boštjan M. Zupančič, se v splošnem razrastu skrajnodesničarskega govora in sentimenta končno počuti dovolj varno za opustitev vseh zavor, čeprav svojega šovinizma ni nikoli skušal zares prikriti.

To nekaj pove tudi tako o eminentni evropski pravni instituciji, kot je Sodišče za človekove pravice v Strasbourgu in o stopnji spoštovanja evropskih civilizacijskih standardov.

Pri izvajanjih Boštjana M. Zupančiča gre za (institucionalizirani) seksizem par excellence, a to ni razlog, da gospoda ne bi še naprej eksploatirali in mu namenjali obilo pozornosti tudi najuglednejši slovenski mediji – pač, abotno do te mere, da je že zanimivo. Skupino konservativcev, starih medijskih znancev, s čigar »strokovnimi mnenji« se rada ponaša marsikatera avtorica in urednica časopisov, ženskih revij, dokumentarcev itd., povezujejo patološka narcisoidnost, abotna logika in vulgarna komunikacija z zatekanjem v najbolj zatohlo konservativnost. O fenomenu BMZ se je že veliko pisalo, zadnje čase v ne povsem disociirani zadevi osupljivo diletantskih izdelkov dokumentarnega programa javne radiotelevizije. Povezavo med pojavoma prepoznavata tako denimo Boris Vezjak kot Svetlana Slapšak.

JAZ TUDI

Vpogled v še eno institucionalizirano obliko toleriranja netolerantnosti smo dobili zahvaljujoč ameriškemu šovbiznisu, kjer so se ženske z gibanjem #MeToo (slovenska različica #jaztudi) končno odločile prekiniti s tišino, ki legitimira prakso spolnega nadlegovanja in izsiljevanja. A razvoj dogodkov ni pokazal vesoljni javnosti le tega, kar so mnogi že dolgo vedeli (in tolerirali), temveč tudi, kako konfliktno in boleče je lahko razčiščevanje po principu domino efekta.

V zvezi z gibanjem #MeToo pove aktivistka Barbara Rajgelj naslednje (Delo, 13.3.2018): »In če je morda katera od zgodb komu naredila krivico ali šla predaleč, to ni problem tistih, ki opozarjajo na telesno in duševno nedotakljivost, ampak prej problem medijev in antifeminističnih gibanj, ki so usmerjeni v iskanje in osvetljevanje primerov, s katerimi bi zmanjšali kredibilnost gibanja #metoo.»

Polariziranje javnosti, ki jo prinašajo navedeni primeri, temelji morda na stari, a z novimi, »binarnimi« načini komuniciranja na družbenih omrežjih dodatno utemeljeni predpostavki, da je družbena stvarnost prav tako črno-bela. Če je ravnanje ali stališče prepoznano kot slabo, morda celo zelo slabo, skratka kot nekaj, kar terja menjavo praks in radikalne spremembe, iz tega izhaja, da bo tisto, kar se vzpostavlja kot nasprotje, nujno dobro, oziroma da bo dobro le v primeru, če bo ta boj za alternativo brez sleherne napake in pomanjkljivosti. To povzroča dinamiko skrajnosti, v kateri je mogoče zelo hitro diskreditirati na novo vzpostavljene alternative. Srhljiv »backlash«, torej silovito nasprotno reakcijo je doživel in še doživlja tudi feminizem.

Zaradi odsotnosti ustreznih izobraževalnih vsebin v šolah in družbenega pojmovanja tega, za svobodo ženske ključnega zgodovinskega gibanja kot subverzije namesto civilizacijske norme, je razumevanje feminizma zelo slabo.

Barbara Rajgelj: »Kislo [je] zadovoljstvo ob tem, da je zaradi preteklih in tudi sedanjih emancipatornih bojev v javnem prostoru vse več žensk, ki vse manj razumejo pomen emancipacije in solidarnosti s tistimi, ki ne želijo ali ne zmorejo biti ustrojene po idealih, ki veljajo za sodobno žensko.”

S svojo slikovito izjavo v vrtincu emancipatornih in antifeminističnih diskurzov v povezavi z #MeToo je igralka Susan Sarandon, brez dvoma z najboljšimi nameni, po šolsko demonstrirala recepcijo feminizma v javnosti, s tem pa tudi svojo lastno: »O sebi razmišljam raje kot o humanistki, ker mislim, da s tem manj odvračam tiste, ki v feminizmu ne vidijo drugega kot hordo vreščečih mrh, in ker želim, da bi imeli vsi enako plačo, enake pravice, dostop do izobrazbe in zdravstva.«

Po drugi strani je mogoče mnoštvo civilnodružbenih pobud, ki izrazito polarizirajo javnost ZA ali PROTI, pojasniti tudi na podlagi strahu in nezaupanja. Kot, ne nazadnje, vedenje omenjenih, nerazumno toleriranih netolerantnih oblikovalcev javnega mnenja. Strah in nezaupanje sta, kot so ugotavljali na lanskih Evropskih dnevih literature v srednjeevropskem Spitzu na Donavi, pogosto skupni imenovalec primerov toleriranja netolerantnosti.

Ruski pisatelj Sergej Lebedev in švedska pisateljica Elisabeth Åsbrink sta v razpravi naslovila porast sovražnega govora v Evropi, ki seveda v veliki meri zadeva tudi položaj ženske in ki ga omogoča prav »načelna in formalna tolerantnost«. Po njunem mnenju je odgovor na vprašanje, kaj torej storiti, ko tolerantnost tolerira netolerantnost, ta, da bi morali v zakonodaji jasno definirati, kdaj so bile prestopljene meje sprejemljivega, kršenje teh določil pa bi moralo biti kaznivo.

STVARI SO V RESNICI PRECEJ ZAPLETENE

Vprašanje pa je, če bo to dovolj. Da so stvari v resnici precej zapletene, kaže tudi znanstvena analiza razvoja in delovanja ene največjih novodobnih ameriških korporacij (Walmart), ki se je je lotila Bethany Moreton. Ta je pokazala, da je zgolj črno-belo slikanje realnosti in posameznikov oz. skupin, ki v njej delujejo, problematično, pri čemer je osvetlila izjemno zapleteno mrežo povezav, ki v našem t. i. zdravem razumu utrdijo, takorekoč zacementirajo radikalno predrugačena pojmovanja npr. odnosa posameznika do trga, religije in predvsem spolsko označenih kodiranj maskulinega in femininega (Michael Apple 2013).

Tako, ugotavlja Apple, nekateri diskurzi laže dosežejo učinke resnice, drugi pa nimajo enakega dostopa do distribucijskih kanalov; kadar ta dostop imajo, s težavo na novo artikulirajo koncepte, ki so bili že uokvirjeni kot dominantni. To zagotovo velja tudi za feminizem, še zlasti v družbi, ki se s pomočjo kapitalistične logike pospešeno repatriarhalizira.

Moč sodobnega tirana, neoliberalizma, ki po svoji naravi spodbuja in celo nagrajuje skrajnosti, ni le v tem, da gre za dobro utečen sistem, katerega dejanski učinki na življenje posameznika so bolj ali manj nevidni, pa zato nič manj resnični, ampak tudi v tem, da ga reproducira cel sklop dejavnikov, ki delujejo v zavezništvu in vključujejo številne ideološke tendence – te so lahko med seboj celo delno nasprotujoče. Tega bi se morali ob vsakem hipnem impulzu, da (dejansko ali mentalno) kliknemo na svoj DA ali NE, še kako zavedati. Vrtimo se v krogu in preigravamo vzorce iz preteklosti, katerih mehanizmi, narava, izvor in tudi posledice so znani. Jasno je, kaj določen ideološki paket prinaša, pa vendar se obnašamo, kot da gre vsakič za povsem nov in izviren nabor družbenih okoliščin in problemov (bodisi znotraj sindikalnega boja, boja za pravice žensk ali drugod).

Za iste pravice se je treba boriti znova in znova. Tudi zato, ker imamo kratek zgodovinski spomin, morda premalo intelektualne energije, da bi se iz preteklosti kaj naučili/e.

Pa vendar, Jacinda Ardern je. Kaže nam, da je mogoče v javne zadeve in politiko celo v časih najhujše krize zdravega razuma prodreti z naprednimi, humanističnimi in v temeljne potrebe ljudi zazrtimi idejami – pri čemer načelnost in nazorska drža nista nepomembni – tudi in še posebej, če se ta možnost pojavi povsem nepričakovano, slučajno ali kot napaka v sistemu.

Več od Dr. Mojca Šorli

Zločin in kazen. Meje ženske ambicije

Ko so ženske v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja doživele emancipacijo...
Beri dalje