Trmasta sem in vztrajam tudi takrat, ko so mi pred nosom že zdavnaj zaprli vrata

(foto: Rene Gomolj)

Vloga matere otroka, ki ni tak, kot ga imajo sosedje, biti žena moškega, ki se mu rodi otrok, ki lahko vsak hip umre, in navsezadnje biti hči staršev, katerih pogled na vnukinjo izzove vso pomilovanje, ki ga nehote premorejo, je podobna kopalki, ki jo takoj po prihodu na bazen mimoidoči vrže v vodo. Obleka se ji prilepi na kožo, kar ni ravno prijeten občutek. Če nima spetih las, ji ti omrežijo obraz, da sprva ne vidi ničesar pred sabo, in malha, ki jo je vzela s seboj, je tako premočena, da ostane na dnu bazena.

(foto: Rene Gomolj)
(foto: Rene Gomolj)

Povzetek vsega napisanega bi vas od tega karakterja odvrnil že na prvi pogled. Drugega sploh ne bi bilo in razlage ter prepričevanje ljudi, bi bili brez vsake koristi. Ko se prvi šok poleže (ali vsaj tako misliš), se globoko v posamezniku začnejo prebujati živalska želja po preživetju, gora strahov, ki je pomešana z mislijo, da bom(o) izplavali ali tudi ne, in vetrovni sunki, ki te prepričujejo, da je (lahko) ob vsem skupaj celo zabavno. In to slednje je v robustnih, neprilegajočih in na dolge proge neprimernih čevljih pravzaprav ključno.

Previdnost bojda ni nikoli odveč, ampak vloga posebnega materinstva ti tega ne omogoča. Potrebno je skočiti na glavo, čeprav ostaja slutnja, da je globina (pre)plitka. Tisti ‘kar bo, pač bo’ ti pade najprej na misel in potem poti nazaj ni več.

Jaz sem pač trmasta rogulja in vztrajam. Trkam tudi takrat, ko so mi pred nosom že zdavnaj zaprli vrata in se vdam šele takrat, ko moje telo ne zmore več. Premalokrat, če kdo vpraša mojo podzavest. Da z njo ne plavam sinhrono, ni nobena skrivnost. Ob četrtkih opoldne, ko ležem (dobro dene) na ležalnik moje psihologinje, ne zaprem oči, ampak celo vsake toliko pogledam njene budne oči (pokazala sem jih tukaj), da preverim, če se razumeva, se pred menoj pojavi novi svet. No, ni čisto nov, je pa tisti moj, ki se mi vedno znova izmika ali pa ga pač nočem videti.

Lepo me je opozorila, da me čaka presedanje iz sedenja nasproti nje in mesečnega obiska, ki je zabeležen na kartončku, na filmsko ležanje in tedenske (zelo striktne) zmenke. Da je lahko govorjenje, ki se v glavnem pričakuje le od ležalca (ali ležalke, nikakor pa ne zaspanca), v tisti slabi uri naporno tudi za posameznice, ki sicer s tem nimajo težav, in da je sejanje misli v slogu ‘kaj povedati in kaj raje zamolčati’ nezaželena aktivnost. Naposled imajo tudi sanje svoja sporočila. Zahvaljujoč njim in vztrajnosti profesionalne gospe, ki sedi nekoliko za menoj, bom morda (ne dajem roke v ogenj) nekoč s podzavestjo celo sodelovala. Jo kdaj pa kdaj vprašala za mnenje in si zaželela, da zaživiva v harmoniji. To bi bila morda celo bolj pomembna želja od te, da iz las vedno znova sejem misli o otrocih in možu. In o naju. Pa za naju in vse tisto, kar se pač tiče mene in njega.

Očitno mi najini zmenki ob družinski terapevtki, ki so na urniku zadnje mesece na štirinajst dni, povsem zadostujejo. Bolje rečeno, dopolnjujejo vrzeli in očitno je v troje lažje.

Ampak o tem ne mislim razpredati, vsake toliko pa prosim njega, ki me je tja povabil, da pove po moško (da lahko zapišem med temi stranmi), zakaj se je za to obliko odločil. Kako to, da je to rekel On in ni težila Ona? Čemu gre zasluga, da sva sedaj veliko bolj povezana, pa čeprav se noben od otrok ni odselil? Zakaj je On bolj pozoren, Ona pa cveti? In kakšen vpliv ima le 120 minut na mesec, ki ga preživiva v sosednji ulici in nama tretja oseba za to izstavi celo račun?

Če se še malo vrnem k psihoterapiji, ki jo koristim jaz sama, lahko rečem, da je to pravzaprav sila naporna reč in je očitno lahkotno ležanje toliko bolj smiselno. Včasih prebuja v telesu reakcije, ki bi jih opisoval le pri kakšnem mazaču. Imam občutek, kot bi se kakšna misel obudila nazaj k življenju in bi želela, da jo ujamem za rep, pogladim po hrbtu kot potepuškega mačkona, ali jo le opazim. Ko se odpravljam k njej, sem vznemirjena, kot bi me čakala ura z ljubimcem, tam se počutim lepše kot doma (čistilke so na delu sleherno večer) in ko grem od nje ter sedem na svoje kolo, imam občutek, da bi lahko objela ves svet. Trajanje omenjenega občutka je kratkotrajno oz. običajno le do prihoda prvega člana nazaj domov, vendar je vredno.

Danes je zaželeno biti drugačen in za to ne potrebuješ otroka s posebnimi potrebami ali kakšne druge travmatične izkušnje, ki bi govorile o tvoji posebnosti. Lahko si samo ti sam. Skoki na glavo v obleki in vloga posebne matere, pa žal niso za vsakogar.

 

Petra Greiner (foto: Anja Tomanič)
Petra Greiner (foto: Anja Tomanič)

Avtorica: Petra Greiner, mama treh otrok, žena, fizioterapevtka, a ko zvečer leže v posteljo, je samo svoja. Zaradi posebne drugorojenke Sofie je ustanovila Zavod 13, ki ozavešča o drugačnosti in nudi pomoč ne le materam posebnih otrok, temveč celotni družini. Na Twitterju jo najdete pod @PetraGreiner.

 

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtoričinem blogu Srečna 13ica

Značke
Več od Petra Greiner

V svojem mestu opažam nekaj – lahko ponudiš karkoli, pa ljudi še vedno ni

Saj vem, človek bi se lahko ob pogledu na moje mesto razjokal....
Beri dalje