Pred kratkim sem prebral uvodnik odgovornega urednika spletne strani ene od slovenskih televizij. Gospod je napisal, da mu lahko očitamo brezbrižnost in aroganco, ampak njega je ta vročica pred referendumom puščala povsem hladnega. “Ker zaradi tega referenduma ne bo nihče dobil višje božičnice ali višje plače, nihče ne bo kupil darila za soseda, s katerim je sprt”, je zabrusil.
Osebno se mi zdi njegov register vzburjenja vrednih početij nekam otožno omejen. Takole na hitro bi mi jih padlo na pamet še kar nekaj, ki človeka ne bi smele puščati hladnega, čeprav ne višajo božičnice in ne spravljajo sosedov. Nogomet, na primer. Ali kaj bolj intimnega. Ampak pustimo to. Pustimo ob strani tudi spill over učinek z referendumom povzročene tolerance (ali netolerance) na odnose med sosedi, v katerega sicer verjamem, a ga takole na hitro težko dokažem. Trditev glede božičnice in višje plače pa si zasluži nekaj več pozornosti. Nanaša se namreč na vprašanje, ali imajo človekove pravice, enakopravnost, zavzemanje za človeško dostojanstvo in podobne vrednote, poleg etičnega pomena tudi kakšno dodatno dodano vrednost. Morda ekonomsko, recimo v obliki višje božičnice, ali varnostno, na primer v obliki boljših medsosedskih odnosov med državami.
Odgovor lahko poiščemo v konceptu demokratične varnosti. Ta temelji na zgodovinski izkušnji, da družbe, ki omejujejo pravice posameznikov ali manjšin in ki ne zagotavljajo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ne omogočajo dejanske demokracije, na dolgi rok ne bodo in ne morejo biti ne učinkovito varne, ne gospodarsko uspešne.
Koncept demokratične varnosti je zapisan tudi v preambuli Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ki potrjuje “svojo globoko vero v temeljne svoboščine, na katerih temeljita pravičnost in mir v svetu, in ki jih je mogoče najbolje zavarovati na eni strani z dejansko politično demokracijo in na drugi strani skupnim razumevanjem in spoštovanjem človekovih pravic, od katerih so te svoboščine odvisne”.
Če želite o demokratični varnosti vedeti več, vas vabim, da si preberete poročilo generalnega sekretarja Sveta Evrope, ki ga najdete na tej povezavi. Poročilo o stanju človekovih pravic, demokracije in vladavine prava v Evropi podrobno razloži, kaj so temelji in osnovni parametri demokratične varnosti, pa tudi, kako jih lahko kvantitativno izmerimo. Ponuja tudi oceno stanja demokratične varnosti v Evropi in pomaga razumeti, kako in zakaj posamezni deli demokratične varnosti tvorijo neločljivo celoto. Na primer, zakaj diskriminacija zoper eno skupino znotraj družbe lahko negativno vpliva na blagostanje in varnost vseh. Če se vam ne ljubi brati, mi lahko verjamete na besedo.
V podporo lahko ponudim anekdotično ilustracijo vezi med demokracijo in varnostjo, namreč dejstvo, da v zgodovini še ni bilo vojne med dvema demokratičnima državama. Vsaj ne od takrat, ko sta se v Peloponeških vojnah kakih štiristo let pred našim štetjem stepli Atene in Sparta.
Glede ekonomski učinkov demokracije pa se lahko sklicujem na indijskega ekonomista in Nobelovega nagrajenca Amartyo Sena, ki zatrjuje, da v državi z delujočo demokracijo še nikoli ni bilo lakote. To seveda ne pomeni, da v demokracijah ni lačnih ljudi, je pa gotovo res, da so demokracije varne pred množičnim umiranjem od lakote. Če vas ta primer ni prepričal, ker se vam morda zdi preveč ekstremen in brez pravega pomena za družbe, ki jim ne preti nevarnost množične lakote, vam lahko ponudim še enega – in ta nas vrača na začetek te zgodbe.
Takole na hitro sem namreč izračunal povprečni BDP na prebivalca v 20-ih državah, ki so v svetu že uzakonile enakopravnost v pravici do poroke. Podatki prihajajo od Svetovne banke in ker sem len, sem jih pustil v dolarjih. In rezultat?
Povprečje 20-ih držav, ki so že ZA, je 43.912 dolarjev. Povprečni bruto domači proizvod Slovenije je skoraj pol manjši, namreč 23.962 dolarjev.
Res je, da je na tej lestvici šest drzav, ki imajo nižji BDP od Slovenije, a gre večinoma za države, ki so v svoji regiji najuspešnejše in najbogatejše. V Južni Ameriki so to Argentina, Brazilija, Urugvaj in Mehika, v Afriki pa Južna Afrika. V Evropi je za nami, za prgišče dolarjev, le Portugalska. Če vam je to dovolj, da spregledate korelacijo med tolerantnostjo in gospodarsko uspešnostjo, lahko zaradi mene glasujete tudi proti.
Avtor: Matjaž Gruden, direktor za strateško planiranje (op. policy planning) v Svetu Evrope (januar 2015). Od l. 2009 do dec. 2014 namestnik direktorja kabineta generalnega sekretarja Sveta Evrope Thorbjorna Jaglanda. Pred tem tajnik odbora za politične zadeve in odbora za nadzor spoštovanja obveznosti Parlamentarne Skupščine Sveta Evrope, politični svetovalec Predsednika Parlamentarne skupščine Sveta Evrope – Lorda Russella-Johnstona, govornik in svetovalec prejšnjega Generalnega sekretarja SE – Terryja Davisa (1995 – 2009). V Svetu Evrope od l. 1995. Med leti 1993 – 1995 diplomat v prvi ekipi veleposlanika dr. Borisa Cizlja, ki je po priznanju Slovenije odprla stalna predstavništva pri EU in NATO v Bruslju. Na Twitterju ga najdete pod @MGruden.
Opomba: Zapis je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč in pogledov institucije, iz katere avtor prihaja.