Učenje na domu ali pouk na daljavo

Foto: Chris Liverani via Unsplash.

Dajmo nekaj razjasniti. Pouk na daljavo pomeni, da šola (ali kdorkoli že) organizira podajanje učnih vsebin na daljavo, na primer preko spleta (Skype, YouTube …) ali televizije. Poslati staršem navodila ‘predelajte z otrokom to in to snov in poglavje in preverite, če je vse prav naredil, mi bomo pa ocenili’, pa ni pouk na daljavo. To je učenje na domu (za kar morda niso vsi starši usposobljeni ali pa tega iz takšnih ali drugačnih razlogov ne zmorejo).

Kar je pri vsej zadevi najbolj moteče, je to, da je vse skupaj ‘karnekaj’, po domače, ‘saj bomo/boste že’. Neresno, nestrokovno, neprimerno.

Pri nas imamo sistem javnega šolstva in bi se takšna situacija morala urejati sistemsko, na nivoju države, za vse karseda enako. Lahko bi si vzeli kakšen dober primer iz tujine, kjer so bili z virusom in zato tudi ukrepi nekaj tednov pred nami. Lahko bi na primer za začetek za vsaj teden dni, raje dva, določili počitnice, da se vsi po vrsti prilagodijo na nove razmere, na katere se itak vsak dan na sveže prilagajamo. Eni zgolj s salonskimi težavami (pomanjkanje družbe in običajnih storitev), eni z resno eksistencialno stisko. Večina pa najbrž nekje vmes.

Nekatere šole (v glavnem srednje) imajo že sicer utečen sistem poučevanja na daljavo in so lahko brez težav ‘preklopile’. Večina zlasti osnovnih šol pa niti približno. Učitelji tudi niso čarovniki, da bi lahko od danes na jutri pričarali izdelan načrt in sistem, kako bodo izvajali pouk na daljavo. In ne, navodila staršem niso pouk na daljavo, tudi če so gradiva na spletni strani. To so samo navodila za šolanje doma. Za šolanje na daljavo bi seveda tudi učitelji potrebovali svoj čas in par tednov počitnic bi jim to morda omogočilo. Pouk na daljavo je nekaj, kar terja svojo pripravo, za nekatere tudi dodatno usposabljanje, saj potrebnih orodij ne obvladajo, ker jih v običajnem življenju pač ne potrebujejo. Nekateri niti nimajo potrebnih sredstev. Argument, da bodo otroci izgubili izobraževalno kondicijo, je pač mimo, ker če je tako, zakaj imamo potem poleti več kot dva meseca počitnic?

Najbrž nihče ne ve bolje kot učitelji, da so otroci bitja navad, ki potrebujejo jasno in trdno strukturo, da so sploh sposobni dobro delovati. V temle kaosu, v katerem se premnoge družine iz dneva v dan trudijo sploh dojeti, kako pokriti najosnovnejše življenjske potrebe, številni otroci so (zaradi preventivne izolacije) ločeni od staršev, navodila, kako živeti, se večkrat na dan spremenijo, je utopično pričakovati nek resen učni efekt. Že če bi otroci lahko vsak dan sedeli v učilnici, ki so je vajeni, z učiteljem, ki so ga vajeni, v družbi sošolcev, ki so jih vajeni. Ne, ne moremo soditi celotne množice na 10 % najuspešnejših učencev, ki pogosto prihajajo iz družin, ki jih takšna situacija, v kakršni smo, tudi ne bo pahnila čez rob zmožnosti preživetja.

Kakršnakoli ureditev že, morala bi biti takšna, da se ne poglabljajo razlike med učenci, da nimajo eni odličnih možnosti za pouk, drugi solidne, tretji pa jih sploh nimajo.

Za številne družine je trenutna situacija nepredstavljiv stres, za ene čista eksistencialna stiska, premnogi otroci prihajajo iz domov, ki to sploh niso in jim je bilo morda šolsko okolje še najbolj varno zatočišče, učitelj pa morda tista odrasla oseba, ob kateri so se počutili še najbolj varno. Se mi zdi, da o teh pač nihče ne razmišlja, saj takšni ne bodo nikomur pošiljali emailov, v katerih se hvalijo, kako dobro jim gre.

Večina staršev še vedno dela, mnogi več kot običajno, eni so zboleli, nekateri ne premorejo ne znanja ne tehnologije, da bi otrokom lahko kakorkoli pomagali.

Oglasilo se je kar nekaj učiteljic in učiteljev, ki so opisali, da so za ta čas svojim učencem dali navodila, naj kakšno uro na dan berejo, vadijo račune, skratka, ponavljajo osvojeno snov, da ne izgubijo čisto stika s šolo. Vse drugo bo počakalo. Realno, super in primerno za ta čas. Drugi se pozno v noč trudijo pripraviti vsebine za spletno učilnico. Nekateri opisi so res ganljivi. Tudi na naši šoli si učitelji nadvse prizadevajo ohranjati dobro vzdušje in stik z otroki. Ampak že samo to zahteva tehnologijo, čas in pozornost staršev, kar za marsikaterega otroka sploh ni samoumevno.

Kakorkoli že, zadeve bi morale biti centralno določene, enako za vse, ne da nihče ne ve, kaj se pravzaprav dogaja. Pa stvar je treba poimenovati tako, kot je. Če naj bo pouk na daljavo, naj dajo ustrezna navodila, kaj to je in predvsem čas, da se vsi skupaj na to pripravijo. Če hočejo, da starši otroke šolajo doma, pa naj temu tako rečejo. Čeprav je menda na prvi pogled očitno, da je to v danih razmerah skregano z realnostjo. In težave imajo tako učitelji kot starši, poznalo se bo na koncu pa na tistih, ki bi morali biti bistvo šolskega sistema. Ne, niso to ne ocene, ne znanje. Otroci so.

 

Opomba: Zapis je bil v nekoliko spremenjeni obliki izvorno objavljen na Anna piše blog.