Festival je vedno praznik. Praznik umetnosti, pa tudi prostor in čas za druženje. Mladi levi letos praznujemo že svoj 18. rojstni dan. Žene nas navdušenje, da vas po 18-ih letih še vedno uspemo vsako leto znova zganiti in pritegniti, da preživite zadnje poletne dneve z nami. A hkrati ne moremo zaobiti dejstva, da je težko praznovati in se veselo družiti, ko vemo, da tik pred našim pragom ljudje bežijo pred nasiljem in trepetajo v agoniji za golo preživetje.
Verjamem, da tudi marsikomu med nami, ni lahko. Tudi v Bunkerju se kljub naporom celotne ekipe in umetnikov, ki delajo z nami, vedno težje prebijamo skozi čeri krize. Za nami je težko finančno leto, bodočnost je hudo negotova, nameni vlade, da oklestijo kulturo še za 20 milijonov evrov, strašljivi. Sistem ne zdrži več dodatnih rezov, potrebujemo reforme, drugačen dogovor o delitvi denarja, drugačen družbeni dogovor o tem, kaj je pomembno.
Vsem tem črnim slikam navkljub, pa smo se v Bunkerju odločili, da namesto plačljivih vstopnic ponovno zbiramo prostovoljne prispevke in pozivamo, da po svojih močeh omogočite preživetje festivala. Ker pa se hkrati tudi zavedamo, da je ljudem v naši neposredni bližini še mnogo težje kot nam, smo sprejeli odločitev, da polovico prostovoljnih prispevkov in donacij namenimo pripravam za dostojen sprejem ubežnikov v Sloveniji.
Tako za Slovenijo kot za celotno Evropo velja, da je odziv na potrebe po zaščiti beguncev prešibak, soočamo se s humanitarno krizo velikih razsežnosti, na katero smo slabo pripravljeni.
Verjetno se tako kot mi, tudi vi sprašujete, kaj narediti, kaj dela vlada in kaj lahko naredimo kot posamezniki ali skupnost. Nismo dobrodelna organizacija in ne prevzemamo dela vlade, smo pa ljudje, ki se zavedamo, da je naša odgovornost, da se zganemo ob človeškem trpljenju in da ne gledamo stran. Ne smemo dovoliti, da se pri nas zgodi, kar lahko nemočno spremljamo prek medijev: bodeče žice, šok granate in zidovi.
Kot skupnost smo na veliki preizkušnji. Verjamem v trasnformativno moč umetnosti in deloma tudi letošnji program odraža, da umetnost ni zdravilo ali ogledalo družbi, da pa so prav umetniki tisti, ki so sposobni misliti utopije, ki si znajo predstavljati drugačen svet in si upati. Na letošnji festival smo izjemno ponosni, saj po umetniški plati ni utrpel nobenega kompromisa, vabimo pa vas tudi, da skupaj z nami vsaj poskusite reagirati in razmisliti, kaj storiti.
Mladi levi ostajajo mladi in če je v levji drži kaj srčnega, ponosnega in dostojanstvenega, je v pričujoči situaciji pomembno ohraniti dostojanstvo in srce. Dostojanstvo pa je prav v tem, da nikoli ne nehamo biti človečni! Umetnost je bistvo humanosti, solidarnost tudi!
Avtorica: Nevenka Koprivšek. V glavnem se ukvarja z gledališčem: bodisi kot direktorica zavoda Bunker, Stare elektrarne ali festivala Mladi levi. S prijateljem Josom Houbnom dela na raziskovalno-umetniškem projektu, ki še nima naslova, a samo zato, da ne pozabi, kako težko je narediti dober performans. Sicer pa je tudi učiteljica Feldenkraisove metode ozaveščanja skozi gib.
Opomba: Zapis je delno spremenjena verzija govora, ki ga je imela Nevenka Koprivšek na otvoritvi Mladih levov. Objavljeno z dovoljenjem avtorice.