Urbano proti ruralnemu: nova delitev v SLO političnem prostoru?

»Slovenci smo usodno razdeljen narod, ki je bil nazadnje enoten v času osamosvojitve« (in morda še takrat, ko se je našim nogometašem uspelo uvrstiti na katerega od velikih tekmovanj), to je fraza, ki jo pogosto slišimo iz ust politikov, novinarjev in političnih analitikov. Razdeljeni naj bi bili na leve in desne, rdeče in črne, partizane in domobrance, konzervativce in liberalce in še kaj.

Po opažanjih nekaterih politologov se je v času pred volitvami 2008 v Sloveniji pojavila nova raven političnega boja, ki tokrat poteka na osi urbano–ruralno oziroma med mestom in podeželjem. Njegovi začetki segajo v čas pred volitvami v Državni zbor leta 2008, ko naj bi nekatere stranke načrtno nagovarjale volivce s podeželja. Prostorsko selektivna distribucija »brezplačnikov« s pretežno politično vsebino, boljši programski termini za oddaje z narodno-zabavno glasbo, (pre)veliko število pokrajin v predlogu regionalizacije in selektivna izbira naložb v posameznih delih države naj bi bili del iste zgodbe – poskusa mobilizacije volivcev, ki so pretežno doma na podeželju. Razcep med urbanim in ruralnim je bilo takrat mogoče zaznati tudi v političnem diskurzu nekaterih političnih strank. Janez Janša, predsednik SDS,je po objavi neuradnih volilnih izidov volitev v Državni zbor 2008 med drugim izjavil, da je »Ljubljana premagala večino ostale Slovenije« in »da je za prihodnost in razvoj Slovenije v prihodnje treba upoštevati tudi to, da glas centra šteje enako kot glas vasi …«. Takšen diskurz tudi več let pozneje ni zamrl in ga zasledimo še danes, nazadnje v razpravi okrog združevanja občin ali ob uvedbi davka na nepremičnine; tega so v pomladnih strankah družno označili za »napad na podeželje« in »ustvarjanje konflikta med podeželjem in mestom«.

Pojav tovrstnega diskurza je dokaj presenetljiv, saj se v Sloveniji razlike med mesti in podeželjem od 2. svetovne vojne naprej stalno zmanjšujejo kot posledica urbanizacije, deagrarizacije, selitev prebivalcev iz mest v njihovo širšo okolico, modernizacijo podeželja, v zadnjem času pa še z razmahom informacijskih tehnologij. Kako je torej mogoče, da smo se Slovenci v 21. stoletju pričeli deliti na »meščane« in »podeželane«? In ne nazadnje, ali ta teza sploh drži in kako bi jo lahko empirično preverili? Ali imamo v Sloveniji dejansko opravka s političnim razcepom med mesti in podeželjem in ali se je ta v zadnjih letih še dodatno poglobil? Tezo, ki zbudi raziskovalno žilico slehernega geografa, smo skušali razbrati iz volilnih izidov, ki kar najbolje odražajo voljo oziroma volilne preference državljanov. S posebno metodologijo smo jo preverili na nizu parlamentarnih volitev med leti 1996 do 2014. Analizo smo napravili na najmanjši prostorski ravni več kot 3000 volišč, ki smo jim predhodno na podlagi ene od tipizacij naselij določili tip glede na stopnjo urbaniziranosti in analizirali rezultate političnih strank po posameznih območjih.

Najprej si poglejmo, na kateri del osi urbano–ruralno se uvrščajo največje slovenske politične stranke v obdobju 1996–2014 (glede na razmerje med njihovo uspešnostjo v območjih mestnih in podeželskih naselij; graf 1). V najbolj ruralnem delu političnega spektra najdemo Slovensko ljudsko stranko (SLS), Slovensko demokratsko stranko (SDS), in Novo Slovenijo (NSi), v najbolj urbanem delu pa Socialne demokrate (SD), Pozitivno Slovenijo (PS), ZARES in Združeno levico (ZL). Bolj presenetljiva so nekatera prehajanja med urbanim in ruralnim delom političnega spektra. Liberalna demokracija Slovenije (LDS), ki je bila nekdaj najbolj dominantna stranka na slovenskem političnem prizorišču, je na volitvah leta 2008 (takrat pod vodstvom Katarine Kresal) izgubila »ugled« pretežno urbane stranke, kar lahko pripišemo zlasti prehodu njenih mestnih volivcev k SD, takratni relativni zmagovalki volitev. Še bolj izrazita pa je preobrazba Slovenske nacionalne stranke (SNS) iz pretežno urbane v pretežno ruralno stranko, ki se je prav tako zgodila na volitvah leta 2008. K temu je do neke mere botroval razkol v stranki, čigar posledica je bila ustanovitev stranke Lipa, organizacijsko usrediščene v nekaterih mestnih območjih, razloge za premik SNS na osi pa gre iskati tudi v nekoliko drugačnem političnem delovanju in tesnejšem predvolilnem povezovanju z nekaterimi strankami iz desnega političnega pola.

Graf 1: POLOŽAJ SLOVENSKIH POLITIČNIH STRANK NA OSI URBANO–RURALNO V OBDOBJU 1996–2014

volitve

Položaj strank na osi urbano–ruralno se odraža tudi v sestavi njihovih volilnih teles glede na tip kraja bivanja njihovih volivcev (graf 2). Primerjava volilnih teles strank na volitvah 2014 nam razkriva, da se najmanj razlikujejo deleži volivcev iz obmestnih (urbaniziranih) naselij. Do večjih razlik med volilnimi telesi strank prihaja pri deležih volivcev iz mestnih in podeželskih naselij. Ugotovitev, da je bila PS na volitvah 2014 najbolj »urbana« stranka, potrjuje tudi sestava njenega volilnega telesa, saj v mestih prebiva kar 64 % njenih volivcev (zlasti na račun volivcev iz Ljubljane, a ne izključno). Danes drugi največji delež mestnih volivcev ima ZL s 54 %, sledita ji Zavezništvo Alenke Bratušek (ZAAB) z 42 % in Stranka Mira Cerarja (SMC) s 47 % volivcev, nadpovprečni delež volivcev iz mest pa imata še SD (45 %) in DeSUS (43 %). Delež volivcev SDS in NSi, ki prebivajo v mestih, je s 33 % oziroma 31 % že precej manjši, najmanjši pa je v volilnem telesu SLS z zgolj 19 %. Podpovprečen delež mestnih volivcev teh strank se zrcali tudi v nadpovprečnem deležu volivcev s podeželja in obratno – tako je na podeželju po teh podatkih leta 2014 prebivalo samo 14 % volivcev PS in kar 55 % volivcev SLS. Ob tem je zanimivo, da je bil delež podeželskih volivcev SLS na volitvah 2014, ko ji prvič doslej ni uspelo preseči parlamentarnega praga, v primerjavi z obdobjem 1996–2011 največji doslej. Čeprav ti rezultati potrjujejo domnevo, da med strankami obstajajo pomembne razlike v sestavi njihovih volilnih teles glede na tip kraja bivanja, pa po drugi strani kažejo, da je večina strank , z izjemo PS in SLS, s tega vidika dokaj heterogena.

Graf 2: SESTAVA VOLILNIH TELES POLITIČNIH STRANK, PREDČASNE VOLITVE V DRŽAVNI ZBOR 2014

delez

Ti rezultati pa nam še ne razkrijejo, kako velik je političen »prepad« med mestom in podeželjem. Tega smo določili s posebnim koeficientom. Najprej smo za vsako politično stranko izračunali razmerje med njenim povprečnim volilnim izidom v mestnih in podeželskih območjih, nato pa smo ta rezultat obtežili z njenim volilnim izidom na državni ravni, zmnožke pa nato sešteli. Ugotovili smo, da se je politični razcep med mestom in podeželjem v prvem desetletju 21. stoletja dejansko povečal (graf 3). Potem, ko je bil najmanjši na volitvah 2000 (1,49), se je nato povečeval vse do volitev 2011 (1,81), ko so se volilni izidi političnih strank v mestih v primerjavi s tistimi na podeželju doslej najbolj razlikovali. Na volitvah 2014 pa se je stopnja razcepa precej zmanjšala (1,59), saj je padla pod stopnjo iz 2004 in se približala tisti iz volitev 2000.

Graf 3: KOEFICIENT RAZLIK V VOLILNIH IZIDIH MED MESTI IN PODEŽELJEM VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR 1996–2014

koeficient

Politično delitev med mestom in podeželjem je moč razbrati tudi iz volilnih zemljevidov, če jih na primer prikažemo z zmagovalci po posameznih voliščih. Ta delitev je še posebno razvidna iz zemljevida volitev leta 2011 (slika 1). Večja sklenjena območja z bolj »levo« volilno orientacijo (območja prevlade PS in SD) so bila namreč pretežno omejena na Ljubljano in njeno suburbanizirano okolico ter večino ostalih, zlasti srednje velikih mest z 10.000 prebivalci ali več (Celje, Kranj, Koper, Velenje, Novo mesto, Jesenice, Trbovlje …). »Levo« usmerjena območja so obsegala še večji del južne Primorske, pa tudi nekatera pretežno podeželska območja, kot so Kočevska, del Bele krajine in južni del Goričkega. Po drugi strani je bila za večino preostalega slovenskega ozemlja značilna prevlada SDS; če ji prištejemo še območja, kjer sta največ glasov prejeli NSi in SLS, ugotovimo, da so območja s prevladujočo »desno« volilno orientacijo na volitvah 2011 obsegala prostrane, a skoraj izključno manj gosto poseljene in manj urbanizirane predele. Od večjih mest je SDS največje število glasov prejela le na večini ptujskih in nekaterih mariborskih voliščih, a je tudi na njih dosegla relativno slabši rezultat v primerjavi z njuno podeželsko okolico.

Slika 1: PROSTORSKI PRIKAZ IZIDOV PREDČASNIH VOLITEV V DRŽAVNI ZBOR 2011

volitve

Prostorska struktura volilnih izidov na volitvah 2014 se je nekoliko spremenila (slika 2). Na kartografskem prikazu sicer še vedno prevladujeta dve stranki, a vpliv stopnje urbaniziranosti ni več tako izrazit kot na prejšnjih volitvah. SMC, zmagovalka volitev, je boljše volilne izide sicer dosegla v urbanih območjih, vendar je bila precej uspešna tudi na podeželju. Tam je prejela 28,5 % glasov (za primerjavo: PS leta 2011 samo 16,6 %), zmagala pa je na več kot polovici podeželskih volišč. Sklenjena območja s prevladujočo »desno« volilno orientacijo so se v primerjavi z volitvami 2011 tako precej zmanjšala in jih najdemo samo še v delu zahodne Slovenije in Suhe krajine.

Slika 2: PROSTORSKI PRIKAZ IZIDOV PREDČASNIH VOLITEV V DRŽAVNI ZBOR 2014

volitve1

Empirična potrditev obravnavanega političnega razcepa nas neizogibno pripelje k iskanju odgovorov na vprašanje, kateri so glavni delitveni potenciali mestnih in podeželskih območij v Sloveniji. Vsekakor je mestna in podeželska območja mogoče razumeti kot dva specifična geografska prostora, ki se med seboj razlikujeta po ključnih dejavnikih volilnega vedenja, kot so na primer vernost, izobrazba, delež kmečkega prebivalstva in podobno. Oba imata tudi določen »kulturni kapital«, s katerim je povezan bolj značilen življenjski stil, ta pa je prav tako povezan s političnimi preferencami. Nekatere, sicer že nekoliko starejše raziskave ugotavljajo, da so te povezave v Sloveniji dokaj močne. Podobno velja tudi za vrednote, zlasti verske, ki so eden najboljših pokazateljev politične usmerjenosti Slovencev. Rezultati analize namigujejo tudi na vlogo prostora kot aktivnega dejavnika volilnih izidov. Ljudje se na različnih ravneh identificirajo s prostorom in razvijejo občutek pripadnosti in lojalnosti nekemu prostoru in njegovim značilnostim. To še posebno velja za manjša, praviloma podeželska naselja, kjer sta zavezanost lokalnemu in odvisnost od neposrednega okolja veliko večja, kar se odraža tudi v večjem vplivu soseske v smeri poenotenja stališč, posledično pa tudi volilnega vedenja.

Obstoj političnega razcepa med urbanim in ruralnim sam po sebi seveda ni problematičen, v kolikor temelji na dejanski podlagi, kot so na primer razlike v gospodarski razvitosti. Nepotreben in škodljiv postane takrat, kadar bolj kot dejanskim prizadevanjem za zmanjšanje razvojnih razlik služi poceni pridobivanju političnih točk.

Antropolog Miha Kozorog opaža, da sta kategoriji »urbanosti« in »ruralnosti« del prevladujočega diskurza, ki se jima pripisuje pozitivne kulturne konotacije, nasprotni kategoriji pa negativne konotacije. Takšno ideološko ločevanje mesta in podeželja in pripisovanje različnih vrednosti »urbanemu« in »ruralnemu« po nepotrebnem deli ljudi v državi, ki se v teh oznakah prepoznavajo. Politične stranke imajo pri tem veliko vlogo, saj je njihovo »preživetje« odvisno tudi od njihovega avtonomnega političnega delovanja. Stopnja avtonomije strank je lahko celo tako velika, da stranke intenzivno izražajo in poglabljajo politične razcepe, ki v družbi sploh nimajo realne osnove!

Po mnenju Vlada Miheljaka imamo na Slovenskem že od 19. stoletja opravka s kulturnim bojem, v katerem smo udeleženi še danes, razcep med urbanim in ruralnim pa je nekakšen slovenski »prarez«, ki določa tudi vse ostale delitve. Vzroke za to politično delitev lahko iščemo tudi v specifičnem preteklem družbenem in prostorskem razvoju Slovenije. Akademik Igor Vrišer na primer ugotavlja, da kljub naglima industrializaciji in deagrarizaciji ni prišlo do obsežnejšega pomestenja, ki označuje razširitev družbenih in vedenjskih značilnosti mestnega življenja, medtem ko nekateri prostorski sociologi govorijo o t. i. »urbanem primanjkljaju« oziroma neskladju med deležema nekmečkega in mestnega prebivalstva (ta znaša okrog 50 % in nas uvršča med najmanj urbanizirane evropske države) in o sobivanju dveh prostorskih, protiurbanih in prourbanih ideologij.

Seveda je nerealno pričakovati, da bo družba v svojih stališčih in volilnem vedenju enotna. Po drugi strani pa je jasno, da nam pretirano globoke in neutemeljene delitve niso v prid, saj preusmerjajo pozornost javnosti od dejanskih težav ter zmanjšujejo možnost doseganja skupnega dogovora o temah, ki zadevajo nacionalni interes in prihodnost slehernega državljana. Zato prispevek zaključujemo z upanjem, da bo SMC kot trenutno najmočnejša stranka na političnem prizorišču prispevala h koncu, ali pa vsaj k omilitvi političnih zaostrovanj med mestom in podeželjem. Rezultati nedavnih volitev so to že nakazali, zato smo lahko optimistični.

 

Jernej Tiran (foto: osebni arhiv JT)
Jernej Tiran (foto: osebni arhiv JT)

Avtor: Jernej Tiran, geograf in mladi raziskovalec, zaposlen na ZRC SAZU. Preučuje objektivno in subjektivno kakovost bivanja v slovenskih mestih in je vnet borec za pravice mestnih kolesarjev. V peti epizodi podcasta Meta PHoDcast govori o svojem delu.

 

Opomba: Zapis “Urbano proti ruralnemu: nov razcep v slovenskem političnem prostoru?” je povzetek članka, ki je bil v daljši obliki objavljen v reviji Teorija in praksa. Tisti bolj vedoželjni v njem najdejo tudi seznam uporabljene literature. 

 

Več od Metina lista

First case of an ordered liquid that is also a magnet

LIQUID CRYSTAL MAGNET Although magnetism is a well-known phenomenon in solids, it...
Beri dalje