Ustavni zakon je lahko protiustaven

Dr. Andraž Teršek (foto via oddaja Tednik, 13. novembra 2017).

Zakonodajalec ne sme kar tako in preprosto zato, ker se je pač tako odločil in uspel zbrati dvotretjinsko večino poslancev Državnega zbora, sprejeti ustavnega zakona. Tak zakon se ne sme sprejeti za kakršnokoli vsebino in ne glede na namen njegovega sprejema. Vsebina ustavnega zakona, ki na primer jasno in nedvoumno izkazuje namen, da bi se z zlorabo oblike ustavnega zakona izigrala in obšla vsebina neke odločbe Ustavnega sodišča, ni nedotakljiva že samo zato, ker je bila formalno sprejeta v obliki »ustavnega zakona«. Samo zato, ker je pač tak zakon poimenovan in sprejet kot »ustavni«, ni nedotakljiv.

Če se neko vprašanje z ustavnim zakonom uredi v nasprotju z vsebino Ustave ali pa z jasnim in očitnim namenom, da bi se neka vsebina uredila v nasprotju z zahtevami, ki so bile pojasnjene in utemeljene v odločbi Ustavnega sodišča, potem ustavnopravna pravila in model ustavne demokracije v Sloveniji (temeljski model; glej Teršek, A.: Suverenost, ljudstvo in človekove pravice: prispevek k razumevanju konceptov, Revus, št. 9/2009) dovoljujejo, da se tak zakon podvrže naknadni ustavnosodni presoji.

Ustavno sodišče je nedvomno pristojno tudi za ustavnosodno presojo norm ustavnega ranga. Taka pristojnost Ustavnega sodišča je metodološko, konceptualno in deontološko utemeljena in sprejemljiva. To na primer izhaja tudi iz omenjenega modela ustavne demokracije v Sloveniji, filozofije in pravnega razumevanja človekovih pravic, temeljnih ustavnih načel, sodne prakse primerljivega nemškega ustavnega sodišča, tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Ne nazadnje tudi iz samorazumevanja Ustavnega sodišča, ki je bilo pojasnjeno in utemeljeno že pred leti. Odraža se tudi v odločbi št. U-I-214/00. Tam je Ustavno sodišče med drugim zapisalo: »Ustavni zakon pa se uporablja tudi kot akt, ki ga lahko ustavodajalec sprejme z drugačnim namenom in z drugačno vsebino, torej ne z namenom in vsebino spreminjanja ustavnih določb oziroma izvedbe in prehoda k uporabi ustavnih določb. Samo pri tej obliki ustavnega zakona je za odločanje o pristojnosti ustavnega sodišča odločilen materialni kriterij – torej vsebina in narava določb, vsebovanih v ustavnem zakonu.«

O tem sta v slovenski ustavnopravni znanosti že pisala dr. Igor Kaučič (Temeljne značilnosti dosedanjega spreminjanja slovenske ustave, VII. dnevi javnega prava, 2001) in dr. Boštjan M. Zupančič (Ustavno kazensko procesno pravo, 2000). Prvo izčrpnejšo predstavitev doktrine o protiustavnem ustavnem aktu sta napisala dr. Jambrek in dr. Jaklič (Prispevek k Mnenju Beneške komisije o ustavnih spremembah, ki zadevajo volilno zakonodajo v Sloveniji, Nova revija, 2000). Pristojnosti Ustavnega sodišča za presojo norm ustavnega ranga sem pritrjeval v več delih, podrobneje pa sem jo opisal v Revusovem delovnem spisu Meje ustavnosodnega nadzora: pristojnost ustavnega sodišča za presojo norm ustavnega ranga (2005). (razprava je bila kasneje objavljena v Zborniku z Dnevov slovenskih pravnikov, Portorož, 2015).

Ustavno sodišče je zagotovo pristojno tudi vsebinsko (ne le formalno) presojati norme ustavnega ranga oziroma ustavni akt (ustavni zakon ali ustavni amandma) v naslednjih primerih:

1. kadar se želi Državni zbor z ustavnim aktom le izogniti izvršitvi odločbe Ustavnega sodišča;

2. kadar želi Državni zbor z ustavnim aktom urediti neko konkretno vprašanje, ki se mora po svoji naravi urejati z navadnim zakonom (tega pa izjemoma lahko nadomesti odločba Ustavnega sodišča);

3. kadar želi Državni zbor z ustavnim aktom spreminjati temelje ustavne ureditve za nazaj in s posegom v že pridobljene pravice in svoboščine;

4. kadar se z ustavnim aktom ustvarja notranje neravnotežje ali protislovje v Ustavi;

5. kadar se z ustavnim aktom znižuje raven varstva pravic in svoboščin pod t. i. strasbourški minimum.

Ideje, da bi se torej oblika ustavnega zakona uporabila z namenom izigravanja odločbe Ustavnega sodišča in pravil ustavnega prava, kažejo na nerazumevanje ustavnega prava, pravno ignoranco, skromno pravno zavest in na nizko politično kulturo. Morebitni sprejem ustavnega zakona z namenom, da bi Državni zbor z njim uredil konkretno zakonsko vprašanje in izničil odločbo Ustavnega sodišča, v kateri je sodišče uporabilo doktrino o stopnjevanju sankcij in ravnalo ustavnosodno aktivistično, bi pomenil očitno zlorabo oblike ustavnega zakona. Zato bi bil lahko predmet ustavnosodne presoje. Ustavno sodišče bi tak ustavni zakon lahko razveljavilo kot protiustavnega.

 

Opomba: Objavljeno v reviji Pravna praksa, št. 24-25/2011. Članek objavljamo na željo avtorja in zaradi ponovne aktualizacije tega teoretičnega ustavnopravnega vprašanja. Glej Ustavniki pravniki: “Moralno zavržni postopek spremembe slovenske ustave”.

Več od Dr. Andraž Teršek

Kjer se bojujeta dva slona, ceno plača trava

Slovensko post-gospodarstvo že leta stagnira. Depresija od leta 2008 dalje je še...
Beri dalje