Tema je vsekakor aktualna. Do konca tega leta bo prišlo do zamenjave dveh nosilcev funkcije ustavnega sodnika. Naslednje leto se bodo zamenjale še štiri osebe na tej funkciji. V dveh letih torej šest novih ustavnih sodnic ali sodnikov. Četudi tej personalni zamenjavi na najvišjem slovenskem sodišču za pravno zaščito ustavnosti, temeljnih ustavnih načel in temeljnih pravic in svoboščin morda ne gre pripisati prav eksistenčnega pomena za obstoj države, pa po drugi strani nikakor ne gre zmanjševati pomena personalne sestave ustavnega sodišča – in s tem pogojenega nadaljnjega razvoja ustavnosti slovenske demokracije in pravne države kot kakovosti.
CVETNIK, SLAB ZGLED ALI ZASKRBLJUJOČA NAKLJUČJA?
Leta 2006 je bilo vprašanje postopka in kriterijev izbire sodnic in sodnikov ustavnega sodišča več mesecev posebej aktualno, po tem, ko je javno razpravo o tem izzval apel nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica, da je treba zagotoviti prihod vrhunskih pravnih strokovnjakov na ustavno sodišče.
Ustavno sodišče kot brezzoba institucija, ki nima na voljo ne vojske, ne policije za zagotavljanje uresničevanja svojih odločitev in je v tem oziru popolnoma odvisna od odnosa dnevne politike in rednih sodišč do ustavnega sodstva, si lahko zagotovi nujno potrebno avtoriteto predvsem tako, da to sodišče res predstavljajo najboljši pravni strokovnjaki v državi.
Pri tem pa njihove strokovne kakovosti ne gre presojati zgolj z njihovim poznavanjem zakonodaje, ali celo z »na pamet naučenim« veljavnim zakonskim pravom, ampak tudi z odličnostjo na področju ustavnega prava, suverenostjo pri pravno filozofskem mišljenju in pretanjeno humanistično občutljivostjo za zaščito temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
Zato je seznam kandidatov za to funkcijo, oziroma lista prijavljenih pravnic in pravnikov na razpis za to funkcijo, pomembno sporočilo o vlogi in pomenu ustavnega sodstva v glavah, zavesti in prsih predstavnikov pravne stroke. Avtoriteto in ugled ustavnega sodstva je mogoče razbrati tudi v odnosu univerzitetnih profesorjev prava do položaja ustavnega sodnika, torej v njihovi pripravljenosti ali celo želji po kronanju kariere z izvolitvijo na ta položaj. Končno pa se v procesu izbire ustavnih sodnic in sodnikov kaže stopnja pravne kulture, demokratične omike in politične ozaveščenosti. Določa jo predvsem odnos politike do ustavnega sodišča. V Sloveniji se ta odnos še vedno in vse bolj kaže kot nadvse neprimeren.
Ena skrajnost je navijaški odnos dnevne politike do sodnic in sodnikov, ki ne občuti zadrege pri etiketiranju sodnic in sodnikov kot »naših« in »vaših.« Druga skrajnost je ne le nedostojen, ampak občasno celo jezikovno surov in označevalno primitiven odnos do posameznih sodnic in sodnikov, njihovih ločenih mnenj, strokovnih prepričanj, svetovnega nazora in etičnih preferenc. Ta problem je nadvse pomemben odraz nizke stopnje moralnega razvoja, ki se tudi sicer zdi splošna značilnost slovenske družbe. Po drugi strani pa je vpliv politike na izbor ustavnih sodnic in sodnikov še vedno prevelik, vpliv stroke pa premajhen.
Pomanjkanje volje in vztrajnosti pri potegovanju za sodniško mesto na ustavnem sodišču pri najuglednejših ustavnopravnih strokovnjakih je zato razumljiva. Po drugi strani pa nikakor ne bi smeli dopustiti izoblikovanja in ohranjanja stanja v družbi, v katerem bi bila zainteresiranost največjih pravnih strokovnjakov z občutkom za ustavništvo in filozofijo človekovih pravic za položaje ustavnih sodnikov podpovprečna. Tudi zato, ker imajo ustavne sodnice in sodniki, ki pridejo na ustavno sodišče iz rednega sodstva, izkustveno potrjeno dokaj podcenjujoč odnos do ustave in ustavnosti.
PREPOZNAVANJE ZNAKOV STABILNE DEMOKRACIJE
Šele po tem, ko demokratična javnost, pravna stroka in dnevna politika dokončajo proces izbire ustavnih sodnic in sodnikov, stopijo v ospredje prepričanja in pričakovanja glede pristojnosti in vpliva ustavnega sodišča. Moč ustavnega sodišča je vselej odvisna predvsem od metodološke kakovosti in strokovno-intelektualne prepričljivosti odločanja devetih oseb na ustavnem sodišču. Ti pa, za razliko od vlade in njene večine v parlamentu, »razen lastne moralne in ustavne avtoritete nimajo nobenega vzvoda oblasti … niti nimajo dejanskih možnosti, da bi svoja prekoračenja pooblastil dejansko izvedli« (Boštjan M. Zupančič 1995).
Ustavno sodišče tudi ni obremenjeno s skušnjavo, ki jo predstavljajo periodične volitve ali imenovanja na funkcijo bodisi s strani volivcev ali zakonodajnega organa. Ustavni sodniki zato razpolagajo predvsem s kurtoaznim orodjem strokovne (ne nazadnje znanstvene), moralno razumne in racionalno moralne prepričljivosti svojega delovanja in osebnega profesionalnega ugleda. Takšna »zmaga ustave nad suverenostjo,« ali »zmaga ustave in zakonov nad oblastjo« je odraz »neoborožene« premoči (Nicola Matteucci, 1999). Ta in takšna avtoriteta, sešteta s splošno politično in pravno kulturo v državi, določa moč ustavnega sodišča. Odnos do avtoritete ustavnega sodišča in poslušnost njegovim odločitvam pa je eden izmed najpomembnejših pokazateljev stopnje demokratične civiliziranosti družbe: »Spoštovanje odločitev ustavnih sodišč je po svetu zanesljiv znak stabilne demokracije« (Zupančič, 1995).
Nekdanja predsednica ustavnega sodišča, prof. Dragica Wedam Lukić, je v intervjuju leta 2003 sarkastično oziroma svarilno, nikakor pa ne sugestivno ali pritrjevalno, dejala, da »ustavno sodišče lahko tudi ukinemo.« Njena izjava se je na določenih mestih poskusila izvzeti iz konteksta in sporočilno popačiti. Profesorica je nedvomno imela v mislih prav banalnost dejanske politične in pravne možnosti za morebitno izglasovanje ukinitve te institucije. Predvsem v državi, ki je zaznamovana s tako nizko demokratično in politično kulturo, ko je Slovenija. Zagotovo pa ni mislila na to, da bi bilo takšno ravnanje dobro in sprejemljivo, še manj, da naj se to tudi res stori. Ustavniki in ustavni pravniki najverjetneje brez izjeme soglašamo, da bi v kontekstu obstoječe družbene ureditve in njene institucionalne strukture vsako resno razmišljanje o tej možnosti kot nečem realnem, ali celo vrednem (političnega) razmisleka, že implicitno sugeriralo na vprašanje ukinitve same (socialno liberalne) ustavne demokracije, kot jo je v zadnjega pol stoletja izoblikovalo in utrdilo sodobno evropsko ustavništvo.
Zaradi institucionalnega in konceptualnega pomena ustavnega sodstva pa problema spoštovanja odločitev ustavnega sodišča tudi ne gre relativizirati do te mere, da bi to spoštovanje pretirano pogojevali z »legitimnostjo ustavnosodnih odločitev«, ocenjevano s kriterijem vsakokratne poenotenosti ustavnopravnih stališč med ustavnopravno stroko in ustavnimi sodniki. Še manj bi smeli spoštovanje do odločitev ustavnega sodišča pogojevati z občutenji prizadetih subjektov ob zanje negativnem rezultatu ustavnosodnega odločanja.
Odločitev ustavnega sodišča, s katero se določen, četudi nadvse ugleden ustavnopravnik ne strinja, zato še ni nelegitimna. Enako velja za odločitev, s katero se morda ne strinja večje število (uglednih ali vsaj prepoznavnih) ustavnopravnikov, morda celo kvalificirana večina.
Ne gre namreč spregledati dejstva, da če bi bilo ustavnopravno razlogovanje res vselej tako preprosto, kot se prepogosto zdi slabim poznavalcem ustavnega prava, ali če bi bilo lahko vselej mnenjsko uglašeno, ali kar konsenzualno, potem sploh ne bi potrebovali ustavnega sodišča. Potem to sodišče ne bi odločalo o tako velikem številu ustavnopravnih nestrinjanj. Kljub temu pa smo prisiljena na soočenje, četudi ne nujno na sprijaznjenje z dejstvom, da bo dnevna politika kritična razmišljanja ustavnih pravnikov in ustavnikov o delu in odločitvah ustavnega sodišča preračunljivo, slaboverno in s figo v žepu uporabila za dnevnopolitično oportuno in pragmatično manipulacijo z avtoriteto ustavnega sodišča.
V tako delujoči in razmišljujoči državi se bo tudi hitreje lahko zgodilo, da se bo vladajoča dnevna politika poskušala izogniti uresničitvi določene odločitve ustavnega sodišča s kar spremembo ustave. Četudi je takšno ravnanje vselej odraz »ustavne krize«. Še posebej, če takšna sprememba ustave ni rezultat različnih in utemeljenih (strokovno argumentiranih) pogledov na ustavnopravne probleme in vprašanja, pač pa odraz izrabe in zlorabe dejanske politične pre-moči, oziroma dejstva, da si parlamentarna večina to pač lahko privošči. Takšno izigravanje odločitev ustavnega sodišča se torej ne sme zgoditi samo zato, ker ima politika z ustavo drugačne, dnevnopolitične, populistične ali pragmatične načrte, pač pa kvečjemu zato, da bi se ustavna kriza, ki jo je morebiti povzročila celo samovolja (s prispodobo) ustavnega sodišča (kajti tudi to se lahko zgodi), razrešila, da bi se torej zavarovala ustava.
Ustave se nikoli in nikdar ne spreminja samo zato, ker se z ustavnim sodiščem pri določenem vprašanju ne strinja vladajoča politika, ali do obravnavanega vprašanja opredeljeni pravniki.
Ustavnopravno nestrinjanje z odločbo ustavnega sodišča (povsem legitimna drža) je nekaj povsem drugega kot arbitrarno-samovoljna zloraba pristojnosti ustavnega sodišča, ki ni več v funkciji varovanja ustave, ustavnosti in človekovih pravic. Vsebinsko nestrinjanje s posamezno odločitvijo ustavnega sodišča niti približno ne dosega pomembnosti varovanja in razvijanja ugleda ustavnega sodišča kot institucije, zato se mora temu višjemu interesu pogosto umakniti, razen če gre za konstruktivno, uravnoteženo, strokovno argumentirano (z močjo argumenta in ne argumentom moči utemeljeno), premišljeno, strpno in samoomejevalno kritiko, ki hkrati sporoča zavedanje o pomenu in vlogi te institucije ter skupni skrbi za varovanje njenega ugleda in avtoritete. In je tudi v funkciji slednjega. Pri tem gre namreč za skrb za varstvo ustavnosti kot takšne. In to je najpomembnejše. Zato tudi morebitna osebna nenaklonjenost do posameznih ustavnih sodnic ali sodnikov nikdar ne sme prevladujoče vplivati na javni kritični odnos do teh oseb v njihovi funkciji ustavnega sodnika, ali celo do celotnega ustavnega sodišča kot institucije.
JAVNE PREDSTAVITVE KANDIDATOV NE SME BITI!
Pred časom je predsednik republike napovedal javno predstavitev kandidatov za sodniško mesto na ustavnem sodišču. Nekdanji sodniki in sodnice tega sodišča, ki jih je predsednik republike povabil k razpravi na to temo, predlogu niso bili naklonjeni. Pridružujem se njihovemu prevladujočemu mnenju in dodajam, da se mi zdi takšen predlog povsem neposrečen.
Izbira sodnic in sodnikov ustavnega sodišča nikoli ne sme biti javna politična uprizoritev. Predvsem tudi ne sme biti način za zmanjševanje osebne politične odgovornosti predsednika države za izbiro kandidat in kandidatov, ki jih bo parlamentu predlagal v izvolitev. Kandidati in kandidatke naj ne bodo še na ta način dodatno izpostavljeni goli zvedavosti javnosti in navijaškim strastem parlamentarnih političnih strank.
Oseba, ki je primerna za to funkcijo, utemeljuje svojo primernost s preteklim pravoslovnim in pravniškim delom, ki izkazuje teoretično ustavnopravno in filozofsko ustavniško prepričljivost, verodostojnost, avtonomijo, načelnost, odličnost in suverenost.
Za ugotavljanje in presojo teh kriterijev ni potrebna nikakršna javna predstavitev kandidatov, ampak le (in nujno) odgovorna in pronicljiva, državotvorna in politično modra presoja predsednika države. Ob tem pa ustavnopravna stališča in prepričanja kandidat in kandidatov za sodniško mesto na ustavnem sodišču, ki izhajajo iz njihovega preteklega javnega dela (knjig, člankov, predavanj, sodnih odločitev, mnenj itd.), ne smejo biti razumljena kot ovira njihovi morebitni izvolitvi, ampak prav nasprotno, kot razveseljujoče dejstvo.
Slednje se pri nas večkrat in zmotno omenja kot problem. Ta zmota je primerljiva z neko drugo, podobno zmoto, s katero nekateri slovenski pravniki in sodniki dokaj neposrečeno razmišljajo o razliki med prejudiciranjem v konkretni sodni zadevi ter transparentnostjo vrednostnega sistema in strokovnih stališč, ali med transparentnostjo vrednostnih in strokovnih pogledov ter političnostjo odločanja, ali med avtoriteto in močjo strokovnosti ter kvaziavtoriteto in kvazimočjo skrivnostnosti, prikritosti, neizpostavljanja ipd. Odnos pravnikov do teh vprašanj potem neposredno vpliva tudi na odnos pravnika do javnega strokovnega angažmaja kolegov, končno pa do vprašanja ločenih mnenj ustavnih sodnic in sodnikov.
UGLAŠENOST Z MODELOM DEMOKRACIJE
V Sloveniji je uveljavljen model sorazmerno močnega ustavnega sodišča, ki deluje v kontekstu temeljskega modela demokracije. Legitimacija ustavnosodnih odločitev se uresničuje kot koncept racionalno-proceduralne legitimacije, ki z močjo (prepričljivostjo) argumenta, moralnega in racionalnega, utemeljuje (legitimira) ustavnosodne odločitve. Z njimi se v ustavni demokraciji poustvarja in soustvarja pravo. Del tega procesa in koncepta so tudi ločena mnenja posameznih sodnikov, prav tako tudi njihovi strokovni javni nastopi (ob priložnostnih konferencah, seminarjih, v strokovni ali znanstveni publicistiki ipd.). Tudi spremljajoči komentarji in analize ustavnopravne stroke in druge zainteresirane, a tudi dovolj poučene javnosti so del univerzalnega ustavnopravnega razpravljanja, ki je neposredno povezano s tem procesom in konceptom. Zato morebitna pretirana ustavnopravna skrivnostnost posameznih ustavnih sodnic in sodnikov res ni posrečena popotnica njihovemu ustavnosodnemu ustvarjanju prava.
Postopek kandidiranja za funkcijo ustavnega sodnika gre krepiti v smeri večje strokovne in svetovnonazorske transparentnosti kandidatov za ustavnega sodnika, ne nazadnje tudi svetovnonazorske uravnoteženosti.
Kandidati za to funkcijo se morajo zavedati svoje odgovornosti za poustvarjanje in razvijanje obstoječega modela ustavnega sodstva in koncepta njegove legitimacije, ki se prilega modelu slovenske demokracije in konceptu legitimacije zavezujočih odločitev. Če se ustavni sodnice in sodniki tega ne zavedajo, je pravnemu teoretiku marsikdaj težko utemeljevati, analizirati in komentirati institucionalni položaj ustavnega sodišča in ustavnosodno pravotvorje, saj ima na eni strani model ustavne demokracije, institucionalni položaj ustavnega sodišča in koncept legitimacije njegovih odločitev, na drugi strani pa posameznike, ki se teh značilnosti premalo zavedajo in katerih delo z njimi ni uglašeno.
Sodobno evropsko ustavništvo je danes prepuščeno predvsem precedenčni sodni praksi ustavnih sodišč. A ne zato, ker bi si ustavni sodniki to želeli. Razlogi so drugje. Prvič, sistemske okoliščine odražajo instrumentalno gledanje na ustavo in na pravo od vsakokratne vladajoče politične koalicije in njeno usmerjenost v kratkoročne, tudi dnevnopolitične cilje. Drugič, pri rednem sodstvu se odraža ogromen primanjkljaj ustavnopravne odgovornosti, volje in usposobljenosti za aktivno sodelovanje v univerzalnem ustavnopravnem razpravljanju. Tretjič, za ustavnopravne razprave ni prave zainteresirane in konstruktivne javnosti. Četrtič, pri pravni stroki je še kako opazno pomanjkanje ustavnopravne raziskovalne in premišljevalne dejavnosti. Petič, še bolj opazno je pomanjkanje usposobljenosti pravnih praktikov za odpiranje ustavnopravnih vprašanj.
Ustavni sodniki »niso zavezani samo ustavi in vsemu, kar za njo stoji, ampak tudi lastnim mnenjem.« Zato je »v sistemu delitve oblasti sodna veja sploh, ustavno sodišče pa še posebej, tista instanca, ki ima v primerjavi s politiko za svojo nalogo odločno načelnost – točno tisto načelnost, ki si je demokratična politika ne more privoščiti« (B.M. Zupančič, 1995). Tudi ali prav zato gre predsedniku zaželeti politično modrost, ustavnopravno pronicljivost in institucionalni pogum pri izbiri kandidat in kandidatov za nove ustavne sodnice in sodnike, o katerih bo sklepno odločala slovenska dnevna politika – ta in takšna, kot je.
Avtor: dr. Andraž Teršek, ustavnik in pravni filozof, univerzitetni učitelj tem iz prava, etike, filozofije, politologije, edukacije, psihologije in aktivno kritičnega državljanstva. Je predstavnik pravniške avantgarde, kritični intelektualec in publicist, aktivno prisoten v javnem prostoru.
Op. avt.: Besedilo temelji na poglavju o ustavnem sodstvu v knjigi A. Teršek: Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo, Univ. zal. Annales, Koper, 2014.)