V službi kalifata

Dobova, 29. oktobra 2015 (foto: Meabh Smith/Trócaire)

“Islamists not welcome”, je pisalo na transparentu, ki so ga nosili na čelu nedavnih povork v Šenčurju, Ljubljani, morda še kje po Sloveniji in marsikje po Evropi. Osebno z napisanim iskreno in absolutno soglašam. Bega me le, kako se nosilci takšnih transparentov lotevajo svojih deklariranih namer. Če dejansko ne želijo izrekati dobrodošlice islamistom, ali jim kakorkoli drugače iti na roke, bi verjetno bilo pametno, da prenehajo izpolnjevati naloge, ki si jih je zanje zamislil generalštab iz Raqqe.

Enačenje beguncev s teroristi je namreč temelj, na katerem slonijo vsi evropski načrti in ambicije strategov takoimenovane islamske države. Izbruhi sovraštva in ksenofobije do tistih, ki bežijo pred islamističnim zlom, terorizmu dajejo zaželjeni učinek in tako ustvarjajo interes in spodbudo za morebitne nove, še bolj krvave zločine.

Mnogi izvedenci so še do nedavnega ocenjevali, da je šel sprva begunski val islamistom v nos, saj so bezanje smatrali kot ljudsko nezaupnico privrženosti kalifatu. Slike z munchenske železniske postaje, kamor so Nemci lani jeseni trumoma prihajali, da beguncem izrazijo dobrodošlico, so v Raqqi povzročale precej škrtanja z zobmi. A to ni trajalo dolgo, le do prvih izbruhov nestrpnosti, zažiganja azilantskih domov in tekmovanja v ksenofobiji, v katero je padel zajeten del političnega spektra v mnogih evropskih državah. Strategi kalifata so na hitro pozabili na užaljeni ego in zaslutili novo priložnost za geografsko razširitev svojih dejavnosti in vpliva. Novembrski pokol v Parizu je bil prvi izraz novega pristopa. Namenoma so bile napadene takoimenovane mehke tarče, koncertna dvorana, stadion, gostinski lokali. Populističen odziv, ki je odgovornost za pokol pripisal beguncem, je ta teroristični zločin spremenil v teroristično zmago.

STRATEGIJA ISLAMSKE DRŽAVE JE PREPROSTA, LOGIČNA IN UČINKOVITA

Teroristični napadi povzročajo travmo in strah. Populizem ta strah spreminja v nestrpnost in sovražnost do beguncev. To povzroča delitve, napetosti in konflikte ter lahko vodi do radikalizacije in nasilja. Ne sicer s strani beguncev, saj ti nimajo motiva, da bi si v Evropi poustvarili okoliščine, pred katerimi bežijo, a radikalizacije in nasilja žal ni moč izključiti med posamezniki znotraj priseljeniških skupnosti, ki so v Evropi že desetletja. Ravno tako nasilja ni mogoče izključiti med posamezniki znotraj večinske populacije, saj družbena legitimizacija ksenofobije in rasizma – kot se je to v zgodovini že večkrat dogajalo – lahko pripelje do aktivacije mnogih, sicer latentnih patologij.

Populisti v tej simbiotični koaliciji seveda ne sodelujejo iz simpatij ali afinitet do političnih ali vojaških ciljev kalifata. Racionalno verjetno razumejo, da le ta ogroža tudi njih, a so te grožnje pripravljeni sprejeti – in jih s svojim ravnanjem tudi znatno okrepiti – v zameno za doseganje lastnih političnih ciljev in prevzemanja oblasti. Od podpornikov v zameno za občutek varnosti zahtevajo odpoved svobodi. Namesto strahu jim ponujajo sovraštvo. Ko bo prevara prišla na dan, zna biti že prepozno.

Dobova, 29. oktobra 2015 (foto: Meabh Smith/Trócaire)
Dobova, 29. oktobra 2015 (foto: Meabh Smith/Trócaire)

Na strani islamske države je računica še bolj jasna. Terorizem v Evropi povzroča reakcije, ki jim prinašajo neposredne in kolateralne dobičke. Evropske vlade spravlja v paniko in v nepremišljene poteze. Uničuje družbeno kohezijo, znotraj in med evropskimi državami. Spodkopava mednarodno pravo. Skozi vzpon populizma ogroža demokracijo, njeno dejansko delovanje v Evropi kot tudi njeno globalno reputacijo in veljavo kot učinkovit politični sistem. V nekaj mesecih jim je uspelo temeljito oslabiti Evropsko unijo. Schengna jutri morda ne bo več. Evropski vpliv na reševanje sirske krize je, milo rečeno, oslabljen.

Mehanizem, ki smo ga kot temelj evropske stabilnosti, miru in gospodarske uspešnosti gradili šest desetletij, smo v šestih mesecih pripeljali na rob živčnega zloma.

Evrope v to nezavidljivo situacijo ni prignal begunski val, ampak dejstvo, da v našem kolektivnem odzivu ni dovolj solidarnosti, politične resnosti in odgovornosti, ni dovolj pripravljenosti na sodelovanje, ni zmožnosti sprejemanja učinkovitih odločitev. Če bi le-te obstajale, bi bila migracijska kriza obvladljiva in obvladana. Namesto tega del Evrope stavi na populistično soliranje, panično simuliranje reda in avtoritete ter kockanje z našo kolektivno varnostjo. Podobni smo telesu, ki ga je napadla avtoimuna bolezen. Na kolena nas je spravila pretiranost in agresija naše lastne reakcije.

Če se želimo spraviti na noge, potem bo treba islamistom dejansko odreči dobrodošlico in pomoč. Če jih želimo premagati, moramo prenehati izpolnjevati njihove želje. Če jih želimo premagati, potem se jim moramo zoperstaviti s solidarnostjo, človečnostjo, odločnostjo in razumom, ne pa, da jih oponašamo v preziru do človeškega dostojanstva in človeških življenj. Če jih želimo premagati, se vrnimo na munchensko železnisko postajo. Humanizem, ki ga je tam in takrat izkazala Evropa, je bil za islamiste uničujoč najmanj toliko kot bombe, ki jim jih že mesece mečemo na glave.

 

Matjaž Gruden (foto: osebni arhiv)
Matjaž Gruden (foto: osebni arhiv)

Avtor: Matjaž Gruden – direktor za strateško planiranje (op. policy planning) v Svetu Evrope (januar 2015). Od l. 2009 do dec. 2014 namestnik direktorja kabineta generalnega sekretarja Sveta Evrope Thorbjorna Jaglanda. Pred tem tajnik odbora za politične zadeve in odbora za nadzor spoštovanja obveznosti Parlamentarne Skupščine Sveta Evrope, politični svetovalec Predsednika Parlamentarne skupščine Sveta Evrope – Lorda Russella-Johnstona, govornik in svetovalec prejšnjega Generalnega sekretarja SE – Terryja Davisa (1995 – 2009). V Svetu Evrope od l. 1995.  Na Twitterju ga najdete pod @MGruden.

 

Opomba: Zapis je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč in pogledov institucije, iz katere avtor prihaja.

 

Daljšemu pogovoru z Matjažem Grudnom lahko prisluhnete v podkastu Metin čaj 072: Matjaž Gruden (Svet Evrope) – Ne sovražni, nevarni govor.

Več od Metina lista

Ne gre za številke, ampak večjo pravičnost in demokratičnost

Živimo v 21. stoletju, stoletju, v katerem naj bi človek naredil naslednji...
Beri dalje