V svojem mestu opažam nekaj – lahko ponudiš karkoli, pa ljudi še vedno ni

(foto: http://www.pigac.si/)

Saj vem, človek bi se lahko ob pogledu na moje mesto razjokal. Medtem, ko se v prestolnici razburjate, ker vam zapirajo ceste zaradi del, imate neverjetno gnečo, ki jo gostijo turisti in so imeli varuhi zelenih površin pomisleke glede gondole na ljubljanski grad, se v drugem največjem mestu lahko pohvalimo z visoko stopnjo občega nezadovoljstva med prebivalci in potiskanjem najvišje zelene planote, ki jo imenujemo Pohorje, na to ali ono delovno mizo, kot bi bilo podobno vročemu kostanju.

Tako pa si na dan, ko mož obišče domačo tržnico, ki ne premore niti dostojne strehe nad glavo in mi je ob pogledu vsake vaše tržnico prijetneje pri srcu, nadenem klobuk in se podam po ulicah. Meni je res čisto vseeno za vse peripetije, stare zamere in premnoge prepreke, o katerih govoričijo premnogi, ki sedijo na stolčkih državnih služb in jim mesečna plača povsem zadostuje.

Zame muzeji, galerije in druge kulturne ustanove živijo le v primeru, če jih oživljajo obiskovalci.

Da ne bo pomote, tematika narodne osvoboditve me nikakor posebej ne zanima, se pa pridružujem tamkajšnjim dogodkom zaradi ljudi, ki tam delajo. Povem po pravici, da podprem s svojo prisotnostjo tudi takrat, ko bi najraje obležala na domači zofi in zaklicala v kuhinjo, ali je kosilo že nared, pa raje zberem vse otroke in se podamo po (ne le ob nedeljah samotnih) ulicah. Saj sem (roko na srce ali glavo) take podpore vesela tudi sama.

(foto: http://www.pigac.si/)
(foto: http://www.pigac.si/)

Slišim, da se nič ne dogaja, da nam možgani uhajajo čez mejo in delovne roke k sosedom. Mi, ki ostajamo, pa največkrat ‘žulimo’ tisto postano pijačo v svojih rokah in pametujemo. Vsak zase, največkrat skupaj, se razburjamo, tožimo in iščemo uteho v tistih ‘boljših časih’. Seveda je vse to veliko lažje, kot da bi napisali pod kakšno dobronamerno kritiko še predlog ali dva, se celo izpostavili s pravim imenom in spletno klevetanje zamenjali s kakšnim dobrim delom, ki zajema le pomoč najbližjim.

Ko sem zagledala letošnje ime Festivala Maribor in se s ponosom v očeh spomnila na njegovo ‘mamo’, o kateri sem pisala lani in je v njem pustila nekaj svojega srca in veliko preveč živcev, sem vedela, da so sedanje mlade babice ob tem finančno povsem podhranjenem otroku naredile to, kar se je (iz ostankov) pač dalo. Festival je odprl svoja vrata tako široko, da je zajel celotno družino. Medtem, ko bo koncert za dojenčke ponudil oblazinjena tla, sem tja v mislih že dodala naše posebne in nehodeče otroke. Jaz tako ali tako komaj čakam, da jih lahko izpustim ter se sama posvetim glasbi, medtem ko mi ni treba klicati varušk. Zamenjati domače predvajanje klasične glasbe in lažjih oper za izkustvo v živo, ki je ponujeno celotnemu družinskemu ansamblu, ni zanemarljivo. Pravzaprav se na izkušnjo ne rabim peljati v oddaljeno mesto, ampak imam vse to pred nosom ali bolje rečeno nogo.

V svojem mestu namreč opažam nekaj – lahko ponudiš brezplačen dogodek, povabiš na kvalitetno predstavo, za katero je treba odšteti drobiž, ki je primerljiv nepotrebnemu nakupu česarkoli, pa ljudi še vedno ni.

Izgovora, da denarja nimajo, vozni park pa je primerljiv s tujino, žal ne morem kupiti. Na gledališko-klasičnem podiju se srečujemo tako ali tako eni in isti in še vedno se ne morem izogniti občutku, da je v mojem mestu nekaj lenobnega in da je v njem edina skrb žogobrc z vsemi priteklinami vred. Ker to je še vedno center našega negodovanja. Odstopi v primeru, da poklicni ali le izbrani delovni vlogi nisi kos, priznanje, da ne zmoreš, čeprav si mislil drugače, so le pravljica za otroški lahko noč.

Zaradi mene lahko Pohorje preselimo v Ljubljano, ker imam občutek, da bodo tam iz njega vsaj kaj naredili. Mi pa se dajmo še naprej poditi za eno samo žogo, iščimo razloge, zakaj nekaj ni mogoče premakniti, in si probleme še naprej podajajmo kot vroče kostanje. To je glede na letni čas celo prikladno. Jesen je namreč že pred vrati.

 

Petra Greiner (foto: Anja Tomanič)
Petra Greiner (foto: Anja Tomanič)

Avtorica: Petra Greiner, mama treh otrok, žena, fizioterapevtka, a ko zvečer leže v posteljo, je samo svoja. Zaradi posebne drugorojenke Sofie je ustanovila Zavod 13, ki ozavešča o drugačnosti in nudi pomoč ne le materam posebnih otrok, temveč celotni družini. Na Twitterju jo najdete pod @PetraGreiner.

 

Opomba: Zapis je bil v nekoliko spremenjeni obliki objavljen na avtoričinem blogu Srečna 13ica

Značke
Več od Petra Greiner

Do živali humani, do sočloveka mnogo manj

Avto sem pred skupno hišo, ki spominja na blok, parkirala pozno zvečer....
Beri dalje