Petek je. Še dva dni do konca referendumske zgodbe. Ne morem spati, razmišljam o vsem, kar se je zgodilo, in težko verjamem, da se del neke poti končuje. Projekt sem dihala zadnja dva meseca, dvanajst ur na dan. V Kudu, kjer je bil postavljeno središče referendumske kampanje Čas je ZA, sem domovala, živela in dihala skupaj s številnimi čudovitimi posamezniki in posameznicami, ki smo kampanjo sooblikovali. Spoznala sem njihove zgodbe, ki so sčasoma postale tudi moje. Vsaka izmed njih me je spremenila in vsako izmed njih bom skrbno čuvala. V teh dneh pa so te zgodbe še posebej pomembne, ker razbijajo številne mite in neresnice, s katerimi se srečujemo in dokazujejo, da je resničnost vsaj v teh točkah enostavna in preprosta. Gre zgolj za razširitev pravice za vse pare. Za vse. Gre za ljubezen in pogum. Ljubezen in pogum številnih družin, ki sem jih v tem času spoznala: Dejo, Jedrt in njunega štirimesečnega Tiborja, Marka, Roka in kodrastega Tristana. In številne druge.
To so družine, ki med nami že živijo in so popolnoma takšne kot družine, ki smo jih vajeni. V tem času pišejo pisma dedku Mrazu, načrtujejo pobege in počitnice, imajo domače živali in se kdaj pa kdaj tudi prepirajo.
Razlikujejo pa se vsaj v dveh pomembnih vidikih. Po trenutni zakonski ureditvi otroci ne uživajo enake pravno-formalne zaščite kot otroci raznospolnih družin. Prav tako so bile te družine ta mesec in pol še toliko bolj prisiljeni poslušati debate o tem, če in ali so njihove družine sploh dopustne. Kot da bi številni »terapevti in terapevtke, šolniki in šolnice, analitiki in analitičarke« pozabili, da družine med nami so in da postopek za posvojitve že 50 let ostaja enak. V žalostnem primeru, ko otroku umrejo starši, se najprej poišče skrbnike v okolju, v katerem živi in mu je poznano, med babicami in dedki, tetami in strici, družinskimi prijatelji in prijateljicami. Le v primeru, da za otroka ne morejo poskrbeti osebe, ki jih pozna in ob njih živi, se posvojitelje išče drugje, o tem, kdo bo najprimernejši posvojitelj za otroka, pa v vseh primerih odločajo socialne službe, ki so zavezane strokovnim odločitvam. V Sloveniji je bilo lansko leto 13 takih primerov. Vse, kar istospolni partnerji s sprejetjem novele pridobijo, je možnost kandidiranja v postopku posvojitve, o kateri pa seveda odloča stroka.
Tu pridem do poguma in odločnosti. Mam, očetov, babic in dedkov, ki sem jih med to kampanjo spoznala. Borcev in bork, ki so stali v prvi vrsti s ponosom in zanosom. Mnogi izmed njih imajo dva, tri otroke. Javno so se izpostavili, ker ne morejo razumeti, da čeprav vsi otroci, ki jih imajo, ljubijo in svojo ljubezen živijo, nimajo enakih pravic in dolžnosti. Krivice, ki so strukturne narave in v tem primeru povezane z našo zakonsko ureditvijo, čutijo v vsakodnevnem življenju svoje lastne družine. Tega so imeli dovolj in zato so spregovorili in premaknili marsikatero mejo in premagali številne strahove.
Na meje in strah v naših glavah v življenju ne želim pristajati. Ne maram krivic in prepričana sem, da je boj proti krivicam strukturne narave izredno pomemben.
V tem primeru se sama borim za konkretne zgodbe, ki imajo različne zaplete in so napisane v številnih stilih. Borim se za zgodbe, ki jih nosijo Lana, Lovro, Blaž, Miha, Mitja, Miha, Simon, Deja, Jedrt, Nataša in številni drugi, in ki nimajo enakih možnosti za razplet, kot jih ima večina izmed naših.
Čez dva dni je referendum. In zelo redko imamo možnost, da s tako lahkoto naredimo nekaj lepega in pomembnega za ljudi okoli nas in nas same. V nedeljo lahko. Prepričana sem, da je čas za nove boje. In zmage. Smo na pravi strani zgodovine, ker smo ZA.
Avtorica: Nika Kovač, koordinatorka Čajanke z Roso in aktivistične skupine POVSOD.