Avtorica: dr. Jožica Zajc, znanstvena sodelavka na raziskovalnem inštitutu, ki si želi stabilne službe za polni delovni čas. Ves svoj prosti čas zapolni s številnimi aktivnostmi. Vsake, pa četudi je to le hobi, se loti temeljito in profesionalno. Pred pol leta se je lotila hobi projekta – Ustvarjanje nakita z istoimensko Facebook stranjo. Ne ve, kaj pomeni dolgčas.
Po letih nenormalne kombinacije dela in študija, ko je prosti čas postal le še odtujena beseda brez pravega pomena, je v mojem življenju nastopil čas, ko je bilo konec obojega. Z zagovorom doktorske disertacije sem kot mlada raziskovalka na fakulteti izpolnila pogoje iz pogodbe o zaposlitvi in se s predlogom za nagrado fakultete za najboljši doktorat kot sladko kisli piščanec vesela in razočarana hkrati vpisala v evidenco brezposelnih.
Krčenje sredstev v javni upravi. Kriza kot izgovor za racionalizacijo in optimizacijo delovnih procesov na nerazumen način. Ni pomembno, kaj znaš, ni pomembno, koliko se trudiš – usoda okoli 30-letnikov je postala kombinacija brezupnih druženj na svetovalnih razgovorih Zavoda za zaposlovanje in neuspešnega pošiljanja prošenj za zaposlitev. Na te je že odgovor o drugem izbranem kandidatu presenetljiv dokaz, da obstajajo celo delovna mesta, kjer ljudje (čeprav z negativnim sporočilom) vsaj odgovarjajo na moledovanja, da bi bili na razpisano delovno mesto povabljeni k razgovoru.Vsaj takšna je bila enovita zgodba preštevilnih obrazov prijateljic, ki si je sama nisem želela izkusiti.
Poleg tega nikoli v življenju nisem bila navajena biti brez obveznosti. Moj čas so vedno zapolnjevale številne aktivnosti, na raznovrstnih področjih. Verjetno se v izobilju prostega časa ne bi znašla. Že vnaprej me je bilo strah prihajajoče krize, ko bo številne obveznosti, ki sem jim izgorela komaj sledila, zapolnila praznina, ko dosežem cilj. Zagovor doktorske disertacije je zame pomenil prelomnico. Velik konec in nov začetek. Ko po letih pomanjkanja časa zase, dosežeš cilje in za nagrado pristaneš na dnu. Če si to dovoliš. Študijskih obveznosti ni več. Pogodba o zaposlitvi se je iztekla. Kljub moji želji in prizadevanjih mentorice, da bi obstala na fakulteti, realnih možnosti ni bilo. Čas, ki sta ga prej preveč zapolnjevali ti dve ključni študijsko delovni obveznosti, nenadoma dobi novo dimenzijo – dimenzijo praznine. Kaj pa sedaj? Nisem navajena biti brez obveznosti. Ne znam funkcionirati na tak način. Strah …
Strah, ki v resnici pomeni strah zazreti se vase in za spremembo poiskati tisto notranjo željo – kaj si želim sama. Ne, kaj mi drugi narekujejo. Ne, kaj od mene zahteva študijski sistem. Ne, kaj so moje delovne obveznosti … Veliko lažje je poslušati druge in jim izpolnjevati želje, zahteve. Ja, veliko lažje, pa če imajo še tako zahtevne naloge. Zazreti se vase, poslušati sebe in začutiti, kaj si v resnici želiš sam … V agoniji izpolnjevanja socialnih norm in družbenih pričakovanj mimogrede pozabiš nase. Ampak vsak poraz in emocionalni padec je lahko samo odriv, ki ga potrebuješ, da se poženeš še višje kot si bil prej.
Strah pred praznino, ki sem ga čutila pred zagovorom, je bil zapolnjen z novim izzivom. Včasih moraš doseči nekaj velikega, da spoznaš, da osrečujejo malenkosti. Med pisanjem nisem imela časa za stvari, ki so mi bile všeč, in potrebovala sem nekaj oprijemljivega. Nekaj, kar ima po nekaj urah vloženega truda viden rezultat. Ustvarjanje nakita je bil prvi odgovor. A ne edini. Izkazalo se je namreč, da drži stari rek o votlem strahu, ovitem v nič. Strah pred prostim časom je bil odveč in na koncu je kljub želji po ustvarjanju le-to zasedlo manjšinski del mojega nadaljnjega časa. Z nasmehom na obrazu zaradi novih službenih obveznosti in zasebnih aktivnosti.
Danes nadaljujem znanstveno-raziskovalno delo na Inštitutu za razvojne in strateške analize, kjer so mi ponudili redno zaposlitev – sicer z delnim delovnim časom, a na še bolj zanimivem področju (prenos znanja v visokotehnoloških podjetjih). Poleg tega sem se lotila še enega, precej drugačnega izziva – prostovoljsko pomagam pri organizaciji plesnih tečajev ter pripravi besedil za klub Top dance. Pri vsebinskem oblikovanju spletnih strani pomagam mladim podjetnikom. S konstruktivnimi nasveti ali moralno podporo svetujem prijateljicam pri pripravi njihovih diplom, magistrskih nalog in doktorskih disertacij. Administriram tri Facebook strani. Kot je v navadi, kovačeva kobila bosa skaklja naokoli, zato za svojo – Ustvarjanje nakita, ostane najmanj časa. Prav tako tudi za hobi – ustvarjanje. Je pa zato toliko bolj vreden zame vsak prosti trenutek, saj mi predstavlja lastno terapijo, samoregeneracijo (ker sprostim misli in se napolnim z energijo), obenem pa mi je pokazalo ogledalo, v katerem sem se lahko zazrla sama vase in se naučila še nekaj novega o sebi.
Ne glede na to, kaj se zgodi, padci so naše vodilo, da se lahko poberemo in začnemo znova. Stopimo korak nazaj, se ozremo vase in okoli sebe, se odločimo, v katero smer želimo, in šele nato odrinemo tja, kamor si zares želimo. Če gledaš s srcem, lahko v vsaki stvari vidiš več. V ustvarjanju si lahko podjetnik, umetnik, tisti, ki razveseljuje s podarjanjem, tisti, ki kljubovalno ustvarja po svoje, ali tisti, ki čaka, da mu drug pove, kaj si želi in kako. Odločitev je tvoja. Če priložnosti ni, si jih lahko ustvarimo sami. Le od čakanja, Godota ne bo na spregled.
Jaz sem si zaželela ustvarjanja. Postavila sem si cilj – imeti hobi, ki financira sam sebe. Da sem to dosegla, je ustvarjanje postalo le drobec v celotnem mozaiku. Brez materiala ni nič. Nabavni referent v meni je moral dobro proučiti, kaj si ustvarjalka želi, in uskladiti, za kakšno ceno lahko podjetnik to nabavi. Nato je ustvarjalec v meni pričel z izražanjem in še večjimi željami – vsakič sem želela narediti nekaj, za kar je manjkal ustrezen košček materiala. Cikel se je ponovil in vedno znova so lačne oči ustvarjalca prepričale nabavnega referenta, da ustreže z izpolnitvijo novega nakupovalnega naročila. Ustvarjalec je dobesedno zažarel od veselja, ko je dobil nove pripomočke in materiale.
A vendar, za koga ustvarjati? Zase, za dušo, za prijatelje, za prodajo? Sklep je bil jasen: imeti plačan hobi – ustvarjanje nakita, za katerega si vzamem čas po redni službi drugje. Hobi že še, kako pa plačan? Birokrati terjajo svoj davek in odpreti je bilo potrebno dejavnost. Najbolj smiselno se mi je zdelo osebno dopolnilno delo. A promocija in prodaja se ne naredita sami od sebe. Zaprt med štirimi stenami še tako sposoben človeček ne bo opažen in poplačan. Tudi s službami je tako – kako naj delodajalec ve, kdo je sposoben, če mu to ne pokaže? No, moj predstavnik za stike z javnostjo je bil sprva nekoliko sramežljiv. Ni želel promovirati ustvarjalke. Filozofiral je, da morajo izdelki biti tisti, ki pritegnejo, ne avtor. Pustila sem mu svoj čas. A sedaj, mislim, da ga je imel dovolj.
Fotograf je začel svojo kariero na začetku – učil se je, kako pripraviti solidne posnetke, a investiral je le v sposojeni telefon, s katerim je naškljocal, kakor je znal. Grafični oblikovalec je bil pogosto obupan, ker je imel zaradi fotografove nečimrnosti, veliko več dela, a je bil ustrežljiv. Vedel je, kaj ustvarjalka hoče, in trudil se je zakriti vse presvetljene in zamegljene izseke, ki so nastali izpod rok površnega fotografa. Trudil se je tudi vzpostaviti celostno grafično podobo, a ni šlo vedno vse po planu. PR-ovec je slikovno gradivo počasi združeval s kratkimi, bolj ali manj klišejskimi komentarji, in pripravljal objave za Facebook. Trudil se je pridobiti pristne všečkarje, ki bodo tudi potencialni kupci. Prodajni referent pa je bil nedavno zaposlen v humanitarni organizaciji in bolj kot novodobne kapitalistične poteze, ki bi ustvarjale dobiček, je raje izdelke poklanjal. Vedel je, da bo ustvarjalka vesela, ko bo zagledala nasmejan obraz nove lastnice njenega kosa nakita. In res je bilo tako. A navkljub temu, Ustvarjanje nakita je ostal hobi in postal tudi plačan. Zahvalim se lahko vsem naštetim osebam v meni, ki so v tem kratkem času – pol leta od zagovora, sprejele izziv izpolnjevanja notranjih želja ustvarjalke. Danes moraš biti deklica za vse, če hočeš uspeti, pa naj si bo to še tako minoren drobec, kot je ustvarjanje za hobi.
A to ni zgodba o ustvarjanju nakita kot dodatkov k lepotičenju. Zame je to zgodba o spoznavanju in kreiranju. Spoznavanju materialov in tehnik. Spoznavanju sebe in svojih veščin. Spoznavanju bližnjih in njihovih želja. Spoznavanju in kreiranju. Samega sebe, drugih, okolice. Je zgodba širnih dimenzij. Je hobi, ki osrečuje. Namenjeno, da razveseljuje … Sebe, tebe in druge. Lahko si del te zgodbe in pokukaš v moj ustvarjalni svet. Če želiš. V vsakem primeru pa: Takšno zgodbo lahko sestaviš tudi ti.