Materinstvo se pravzaprav zgodi, že pred samo zanositvijo. Tudi takrat, ko si sposoben reči iskreni ne. Se odpovedati otroku, ker pač tvoje telo tega ne omogoča. Slabi vesti zapreti vrata pred nosom in preden bi lahko zblaznela na kamniti poti umetnih oploditev, jadikovanj in umiranja na obroke, materinsko objameš sebe in brez nalepke mama kreneš z dvignjeno glavo naprej.
Na to me je nekaj dni nazaj opomnila Polonca, ki je za Metino listo spisala z resnico izklesano zgodbo mnogih žensk. In materinski dan ob obdobju, ko se niti malo ne počutim dobro.
Nečimrno gledam, ko zaznam, da ženske več ne upajo priznati, da so kakšnega otroka dojile le nekaj mesecev, ker je pritisk množice premočan.
Da bi povedale na glas, da ženski duši paše, ko ostane povsem sama, brez otročadi na domači zofi, se zgodi le v varnem zavetju redkih prijateljic. Na drugi strani pa je dejstvo, da po porodniški morda rada stečeš skozi vrata službe, kot je rada rekla moja mama, krivo za mnoge psihične težave otrok.
Ženske smo danes pahnjene v materinstvo, ki se je v trenutnem trendu povsem podredilo otroku. K temu nas ne prisiljuje nasprotni spol, kot bi si kdo nemara mislil, temveč postajamo druga drugi tekmovalke po dolžini dojilnih mesecev in spalnih let v isti postelji. Ne samo s partnerjem, temveč skupaj z otrokom. Da ne bo pomote. Mene osebno ne moti kaj počne soseda, samo vljudno naprošam, da k ničemur ne sili manj odločne znanke. Ta bi nemara imela občutek krivde in bi si lahko očitala, da v vlogi matere ni dovolj dobra.
Včasih se zdi, da bi se ženska, ko postane mati, morala žrtvovati, sicer si medalje ne zasluži.
Pozabiti nase, na reči, ki jih počne rada. Bogokletno je priznati, da ljubiš svoje delo in takrat želiš tudi mir. Da po mnogih dneh ali tednih skupnega druženja zavoljo bolezni, zavriskaš od veselja, ko malčka oddaš v vrtec, ti pa odhitiš po svoje.
Zakaj ženske ženskam ne pustimo dihati? Zakaj ne pozdravimo te, ki uživa v svojem delu prav tako kot kakšna druga v meditaciji? Po čem se meri kvaliteta materinstva, če ne po zadovoljstvu ženske same? In zakaj za vraga, oboroženi s trendi, žugamo tej, ki se je odločila za umetno mleko in drugi, ki stoji takoj ob njej in je odhitela v službo že pri otrokovih 11 mesecih?
Glede na to, da je svet prenaseljen, bi prosila, da se zahvalimo tem, ki so se zavestno odločile, da otrok ne bodo imele in jih lahko imamo potem druge celo po tri. In spoštujmo tiste, ki so to sposobne povedati na glas. Pa ne zaradi nas, pač pa zaradi ostalih žensk, ki so na istem in se zaradi naših odzivov počutijo manjvredne.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na Portalu 13.