Vodiška Johanca in njeni čudeži

Maksim Gaspari, 'Sveta Johanca' pred sodiščem, Naš glas, 1914
Ivanka Jerovšek, stara 29 let; Slovenski ilustrovani tednik, 1914
Ivanka Jerovšek, stara 29 let; Slovenski ilustrovani tednik, 1914

“Ko je prav še majhna bila, ona pasla je ovce, vedno rada je molila, če so vid’li jo ljudje.”

Ivanka Jerovšek (1885-1919), bolj znana kot Vodiška Johanca, se je rodila v revni družini v vasi Repnje pri Vodicah. Oba starša je izgubila razmeroma zgodaj, pri dvajsetih letih pa je odšla služit za deklo v benediktinski samostan na Reko. Ker je kmalu opazila, da so nune spoštovane in jim ni treba opravljati umazanih in garaških vsakodnevnih opravil, je vztrajno iskala priložnosti, da bi tudi sama postala ena izmed njih.

Pričela je vse bolj poudarjeno in javno razkazovati svojo pobožnost, vendar je reške benediktinke niso želele sprejeti medse, češ da je preveč radoživa. Kljub temu je bila Johanca trdno odločena, da najde pot v samostan.

“Kar naenkrat, kaj zasliši! Da godi se čudež v hiši – da Johanca krvavi, kakor da na križ’ visi.”

Repnje pri Vodicah, razglednica
Repnje pri Vodicah, razglednica
"Johanca zbira v 'pobožni' zamaknjenosti"
“Johanca zbira v ‘pobožni’ zamaknjenosti”

Najprej je 13. aprila 1909 doživela ‘videnje’ – prikazala naj bi se ji Marija. Nato je pričela z igranjem prizorov svetniške zamaknjenosti, v katerih je podoživljala Kristusovo trpljenje in potila kri. Reškim nunam njeno pritegovanje pozornosti ni bilo preveč všeč, zato je morala samostan zapustiti. Po odhodu iz samostana je služila pri nekaterih zelo pobožnih družinah na Reki in si prizadevala, da bi jo sprejeli k uršulinkam. O njenih ‘čudežih’ so obvestili ljubljanskega škofa Bonaventuro Jegliča, ki je Johanco obiskal in se odločil, da jo spravi v domači kraj, k vodiškemu župniku Simonu Žužku. Na škofovo zahtevo jo je pregledal tudi zdravnik, ki pa ni mogel najti nobene fiziološke osnove za njeno krvavenje.

“Ko so slišali, da res je, kar ženice govore, so se dvignile proces’je in v Vodice se vale!”

V vodiškem župnišču je Johanca nadaljevala s svojimi predstavami, ljudje, pobožni in radovedni, so trumoma drli k njej, tako da ji je župnik priskrbel strežnico in ji uredil posebno sobo, v kateri je vsak petek in sredo ob treh popoldan ponavljala Kristusovo trpljenje.

Vodice, razglednica, okoli 1910; Johanca je prebivala v sobi z dvema oknoma v hiši levo od cerkve
Vodice, razglednica, okoli 1910; Johanca je prebivala v sobi z dvema oknoma v hiši levo od cerkve
Fran Podrekar, "Kako so si mislili nekateri svetnico"
Fran Podrekar, “Kako so si mislili nekateri svetnico”

Pred predstavo so si ljudje najprej ogledali sveže preoblečeno posteljo, nato so morali sobo zapustiti. Na Johančin znak so se lahko vrnili. Predstava je imela tri ‘dejanja’: krvavi pot, srčna rana in trpljenje. Ko so radovedneži vstopili, je Johanci že lil po čelu krvavi pot. Kri je prihajala izpod las. Potem se je pričela zvijati v bolečinah, stokala je in govorila čudne besede, predvsem italijanske. Zatem je naenkrat, kakor premagana od bolečine, potegnila odejo preko prsi, izpod katerih je skozi prerezano srajco curljala kri. To je bil drugi del predstave, t.i. srčna rana. Nato je prešla v še hujšo trpljensko ekstazo, pretrgala srajco na ramenu in tudi tam je bila krvava. Na koncu se je počasi umirila in obležala, ljudje so morali sobo zapustiti. Med predstavo sta ob postelji vedno sedela župnik ali kakšen drug varuh in strežnica, ljudje pa se niso smeli preveč približati postelji.

“En glas gre v deželi celi: ‘zdaj svetnico bomo imeli, smilil se je večni bog, zdaj bo konec vseh nadlog.’”

Johančina sleparija je kmalu dobila neverjetne razsežnosti. Seanse Kristusovega trpljenja, povezanega s pobiranjem denarja (prodajali so celo krvavo vodo, v kateri so bila oprana njena oblačila) in plačevanja številnih maš, so se ustno in preko časnikov tako razširile, da je škandal moral dobiti svoj logični konec.

Maksim Gaspari, Sveta Johanca v babilonski sužnosti, Slovenski ilustrovani tednik, 1913
Maksim Gaspari, Sveta Johanca v babilonski sužnosti, Slovenski ilustrovani tednik, 1913

Ne ve se, kdo je prvi ugotovil, da gre za prevaro, saj mnogi čudežem že od samega začetka niso verjeli. Tako je Slovenski narod že 12. septembra 1913 pisal o slepariji “čudežne Johance iz Vodic”. Razkrinkal jo je izvošček, ki jo je peljal v poljansko klavnico po kri. O veliki prevari se je temeljito prepričal tudi salezijanec dr. Josip Valjavec, ki je Johanco osebno obiskal in tvegal veliko pohujšanje, ko ji je med predstavo potegnil s telesa odejo. Opazil je, da ima med nogami nekakšno črno steklenico. Ugotovil je, da Johanca krvavi s pomočjo preproste naprave za brizganje krvi, sestavljene iz ‘gumijaste krogle’ in cevk, napeljanih po telesu.

“In tako se je končalo, to svetništvo iz Vodic, v božjo čast in večno hvalo, vseh svetnikov in svetnic.”

Maksim Gaspari, 'Sveta Johanca' pred sodiščem, Naš glas, 1914
Maksim Gaspari, ‘Sveta Johanca’ pred sodiščem, Naš glas, 1914

Po Valjavčevem razkritju je bila katoliška cerkev s škofom Jegličem na čelu nedvomno v veliki zadregi, zato ni dovolj hitro ukrepala, s tem pa si je prislužila še več posmeha in škode. Slovensko liberalno časopisje je tako v oktobru in novembru razpihalo Johančino zgodbo v škandal narodnih razsežnosti, ki je dobil odmeve tudi v tujini. Katoliška stran se je s težavo otepala svoje krivde, ki je bila predvsem v tem, da je toliko časa dopuščala sleparijo in da se je vse dogajalo v župnišču.

Johanci so sodili, spektakularno sojenje pa se je končalo 3. januarja 1914. Kot je v takih primerih običajno, je bila od vseh, ki so več let tako ali drugače sodelovali pri prevari, obsojena le Johanca. Že novembra 1913 je Ivan Lah izdal knjižico ‘Johanca’ ali Vodiški čudeži, ki so jo dopolnjevale karikature Franca Podrekarja. Satirična pesnitev, ki ne skriva veselja nad polomom na klerikalni strani, je bila takoj uspešnica. Kot piše v eni kasnejših izdaj, so v dveh dneh prodali kar 10.000, v 14 dneh pa že 20.000 knjižic (četudi so danes izvirni primerki nadvse redki) – “v dokaz, kako se vsi vesele, da so klerikalne sleparije razkrite”.

Pripravila in uredila: Meta Kojc in Žiga Cerkvenik

Viri:

Lah, Ivan,”Johanca” ali Vodiški čudeži / [Ivan Lah ; [ilustracije] Franc Podrekar ; spremna beseda Mihael Glavan], 1995

Globočnik, Damir, Vodiški čudeži : zgodba o Vodiški Johanci, 1999

Slovenski narod, 5. januar 1914
Slovenski narod, 5. januar 1914
Slovenski narod, 12. septembra 1913
Slovenski narod, 12. septembra 1913

 

Več od Žiga Cerkvenik

Potovanje iz Ljubljane v Šiško

Naravoslovec in pisatelj Fran Erjavec (1834-1887) je slovenski javnosti nemara najbolj znan...
Beri dalje