Kaj je cilj znanstvenih raziskav? Za koga oz. kaj raziskujemo?
To ne bo ena klasičnih polemik glede pomanjkljivosti kvantitativnega vrednotenja raziskovalne dejavnosti. O nekaterih spornih metrikah, predvsem faktorju vpliva, je prelilo litre črnila že dovolj drugih raziskovalcev, vključno z bibliometriki, psihologi, odgovornimi osebami nekaterih velikih znanstvenih revih in založniških hiš in, ironično, celo sam Thomson Reuters!
Ne, to bo polemika o ceni hiperprodukcije znanstvenih publikacij (publish or perish), v katero vodi nereflektirano kvantitativno vrednotenje raziskovalnega dela.
INFLACIJA ZNANSTVENIH ČLANKOV
Med letoma 2000 in 2016 se je svetovno število znanstvenih člankov, objavljenih vsako leto, podvojilo z dobrih 800.000 na približno 1,9 milijona, na Kitajskem pa povečalo za kar dvanajstkrat. Pretežni del tega povečanja se je zgodil na račun razbohotenja novih znanstvenih revij in konferenčnih zbornikov. S čimer seveda ne bi bilo nič narobe, če ne bi to za sabo potegnilo težav, kot so vrtoglavi dobički znanstvenih založnikov, predatorske založbe, neponovljivost znanstvenih izsledkov, neučinkovit sistem strokovnih recenzij, naraščanje števila umikov objav in pozitivna korelacija med prestižnostjo znanstvene revije in številom umaknjenih objav.
Razsežnost posledičnih etičnih zlorab v znanosti je žalostna in zaskrbljujoča. Po podatkih koncerna Bayer so njihovi zaposleni zmožni ponoviti rezultate le približno četrtine predkliničnih študij, raziskovalci podjetja Amgen pa še manj, okrog 11 %. Dr. Daniele Fanelli je leta 2009 objavil sistematični pregled in metaanalizo anket med znanstveniki, v katerih jih je 2 % priznalo, da so zagrešili večje kršitve znanstvene etike. Na vprašanje, ali poznajo takšne primere med sodelavci, jih je 15 % odgovorilo, da vedo za potvarjanje podatkov, do 72 % pa, da so zaznali druge, manjše etične kršitve (ker je to v znanstveni skupnosti tabu tema, so lahko dejanske številke še višje, op. a.).
A kaj v resnici to pomeni?
Da gre neskončno časa, dela, truda, papirja, plastike, kovin, kemikalij, vode, elektrike, nafte in poskusnih organizmov … v nič. Vsak dan. Vsak mesec. Vsako leto.
In to na planetu, ki gori. Ki se tali. Ki umira. Na katerem se 1 od 33 Zemljanov srečuje s humanitarno krizo. Ki se pravkar sooča z nesluteno rastjo cen hrane, surovin in energentov, ki bo gotovo sprožila verižno reakcijo na številnih povezanih področjih. Ki mu zmanjkuje čistega zraka, vode, prsti in mineralov že za osnovno delovanje ekosistemov, kaj šele za vzdrževanje brezglave, nereflektirane človeške potrošnje. Da ne rečem larpurlatizma.
KAJ JE CILJ ZNANSTVENIH RAZISKAV?
Preden me kdo (ponovno) obtoži antiintelektualizma, se vrnimo k vprašanjema, s katerima sem začela ta članek: Kaj je cilj znanstvenih raziskav? Je to res boljši svet? Za koga oz. kaj raziskujemo? Res za dobrobit ljudi in ostalih živih bitij, s katerimi si delimo ta planet? Ali so naši cilji pravzaprav samopromocija, egoizem in elitizem?
Skrajni čas je, da to kognitivno disonanco skušamo rešiti na bolj konstruktiven način, kot da se samopravičniško oprijemamo svojih »odličnih dosežkov«.
S tem ne želim razvrednotiti iskrenega trdega dela posameznikov, s katerim rešujejo globalne probleme in zaradi katerega si zaslužijo primerno priznanje. Govorim o iztirjenem sistemu, ki ne dosega več svojega namena.
Svet zunaj slonokoščenih stolpov to namreč vidi. Bolje rečeno, svet zunaj slonokoščenih stolpov ne vidi, kaj ima od znanosti, kakršna je trenutno. Čeprav se protiznanstvena gibanja razvijajo že leta – sprožilec je bil najverjetneje zlagani članek Andrewa Wakefielda o povezavi med cepivi in avtizmom v reviji Lancet iz leta 1998 – pa lahko od pojava novega koronavirusa opazujemo pravo eksplozijo »alternativnih dejstev« in teorij zarot.
Ja, znanstveniki s(m)o zanjo sokrivi, delno zaradi pomanjkanja povezovanja s splošno javnostjo (npr. v obliki znanstvene komunikacije in občanske znanosti), med drugim zaradi izključevanja takšnih oblik dela iz kazalnikov za vrednotenje raziskovalne dejavnosti in s tem iz aktivnosti, za katere so raziskovalci nagrajeni. Delno pa tudi zaradi zaverovanosti vase in svoje neraziskane niše, pa naj imajo kaj zveze s problemi širšega sveta ali ne.
Mnogi IgNobelovi nagrajenci, recimo, prihajajo s prestižnih (in tudi dobro plačanih) raziskovalnih institucij. Se lahko strinjamo, da ima tudi »blue-sky« znanost svoje meje? Najbrž na tem svetu obstajajo bolj pereči problemi, kot je vprašanje, zakaj vombati iztrebljajo kockaste kakce. In zdaj, ko je to vprašanje odprto, tudi najbrž ni potrebe po vzpostavitvi samostojnega raziskovalnega podpodročja dinamike fluidov, ki bi se osredotočalo na živalske iztrebke, ali pač? Žal, smo že prepozni.
Naj na tem mestu citiram del izvirnega znanstvenega članka svojih somišljenikov s področja kemije materialov v reviji ACS Nano, naslovljenega Will Any Crap We Put into Graphene Increase Its Electrocatalytic Effect?, v katerem zadenejo samo srž problema:
»It has become almost a paradigm that the once fantastic graphene for electrocatalysis (3) is not so fantastic anymore and that we need to add something to it (i.e., a dopant) to make it great again. /…/ Having 84 reasonably stable elements (apart from noble gases and carbon), one can produce 84 articles on monoelemental doping of graphene; with two dopants we have 3486 possible combinations, with three dopants we can publish 95,284 combinations, and with four elements there are close to 2×106 combinations. One may start wondering whether there is any reason to do so, whether all the efforts in graphene doping for electrochemistry are justified.«
Upravičeni morda ne, se pa izplačajo. Če namreč zasledujemo samo dejavnosti, ki jih sistem nagrajuje, imamo s takšno strategijo 2×106 nezasedenih raziskovalnih niš, ki jih lahko izkoristimo. Več kot dovolj za bogato kariero. Podobni vedenjski vzorci bi se zagotovo našli tudi na drugih raziskovalnih področjih, pač v odvisnosti od vsakokratne lokalne »vroče« teme.
Čas. Trud. Papir. Plastika. Kovine. Kemikalije. Voda. Elektrika. Nafta. Poskusni organizmi.
Presojo, kje je na posameznih raziskovalnih področjih meja med smislom in nesmislom, prepuščam lastni vesti posameznikov, ki tam delujejo. Verjamem, da vsakdo za svoje področje globoko v sebi pozna odgovor, tudi če ga ni pripravljen(a) priznati na glas.
Osebno verjamem, da je smisel znanosti, da pomaga reševati okoljske in družbene probleme in s tem graditi varnejši, pravičnejši, bolj zdrav in bolj trajnosten svet, ne pa, da znanstveniki znotraj svojih milnih mehurčkov drug drugega trepljamo po hrbtih za dobro opravljeno delo.
Svet zunaj slonokščenih stolpov, ki se bori z revščino, lakoto, nasiljem, vojnami, onesnaženjem, boleznimi, požari, poplavami, sušami, potresi, pomanjkanjem surovin in ekosistemi na robu zloma, prav malo briga, kolikokrat kdo koga citira in kakšne umetelne indekse lahko na podlagi tega naračunamo. Kar si resnični svet želi in potrebuje, so otipljive izboljšave trenutnega stanja.
Zato prosim:
Ne nagrajujmo hiperprodukcije.
Ne nagrajujmo hiperkompetitivnosti.
Ne nagrajujmo izkoriščevalnosti.
Ne nagrajujmo nesmislov.
Ne nagrajujmo narcizma.
Ne nagrajujmo goljufij.
Ustavimo to norost.