Ravno smo se vrnili s študentske odprave v Kostariko. To je bila že peta v vrsti, ki jo s prof. dr. Tomom Turkom organizirava v sodelovanju z dr. Wernerjem Huberjem z dunajske univerze, enem od ustanoviteljev tropske raziskovalne postaje La Gamba.
Postaja leži znotraj edinega še preostalega primarnega tropskega deževnega gozda na pacifiški strani Amerike v nacionalnem parku Piedras Blancas na meji s Panamo.
Že po našem prvem, še tipajočem potovanju v nam neznano okolje, je bila odprava vključena med izbirne vsebine programa biologije na Oddelku za biologijo, Biotehniške fakultete, in zanimanje zanjo je veliko.
Po vrnitvah domov in pripovedovanjih o doživetjih, se vedno znova zavemo, kakšno srečo imamo, da lahko od blizu spoznavamo ta košček sveta.
Hkrati pa se tudi vedno bolj utrjuje spoznanje, da moramo z obiski nadaljevati, saj je pristno in neposredno srečanje s tropskimi ekosistemi velika nadgradnja našega spoznavanja tropskega gozda skozi dokumentarne filme.
To spoznanje je še posebej pomembno za študente biologije, saj se lahko le na ta način na lastne oči prepričajo o pomenu ohranjanja tropskih ekosistemov, v katerih leži ključ Zemljine biodiverzitete in so pljuča našega planeta.
Tropska območja so dom več kot 85 % vseh vrst organizmov, vključno z veliko večino ogroženih. So tudi območja, kjer se uporaba zemljišč najbolj spreminja in naravni habitati najhitreje propadajo.
In nenazadnje, zaradi dviga temperature v višje ležečih tropskih območjih, so takšni predeli najbolj na udaru masovnega izumiranja vrst zaradi podnebnih sprememb. Vse to botruje temu, da je tropska biologija nepogrešljivi sestavni del programov vseh velikih univerz.
Seveda si ne smemo zatiskati oči, da ni to vsaj delno povezano z dolgo tradicijo, ki je neposredna posledica kolonializma držav, v katerih so najpomembnejše univerze. Vseeno pa so v večini primerov današnji programi velikih univerz zasnovani na predpostavkah o pomenu ohranjanja tropskih ekosistemov.
Kostarika velja za eno najpomembnejših »vročih točk« biodiverzitete na planetu — biogeografskih območij, kjer je biodiverziteta značilno višja kot drugod in jo ogrožamo ljudje. Kostarika je po velikosti in številu prebivalstva dva in pol krat večja od Slovenije, z njo jo druži tudi zelo raznolika pokrajina in posledično pestrost rastlinskih in živalskih vrst. Razmeroma majhno območje Kostarike označujejo do 3800 m visoki gorski grebeni v osrednjem delu države in nižinska ter oceanska območja, ki se z gora širijo proti pacifiški in karibski obali.
Čeprav Slovenija velja za »vročo točko« v EU, pa se številke, ki označujejo biodiverziteto obeh držav, znatno razlikujejo. Kostarika ima 26 nacionalnih parkov (Slovenija enega), 500.000 znanih vrst organizmov (Slovenija 26.000), od tega 9800 vrst praprotnic in kritosemenk (Slovenija 3200), 300.000 vrst žuželk (Slovenija 18.000), 175 vrst dvoživk (Slovenija 19), 225 vrst plazilcev (Slovenija 21).
Za razliko od sodobnega sveta, kjer praviloma obširni gozdovi izginjajo v požarih kot posledici podnebnih sprememb in pehanju za gospodarsko rastjo s povečevanjem prireje predvsem govedi, se je površina gozdov v Kostariki od leta 1986 iz 26 % povečala na 52 % v letu 2012. Če v številke vključimo splošno pokritost z drevesi, ki poleg gozdov vključuje tudi gozdnate pašnike in drevesne plantaže, je ta številka danes osupljivih 75 %.
In kako je mogoče, da je stanje v Kostariki ravno obratno kot drugje? V veliki meri je to posledica zelo pametne kostariške politike. Za razliko od večine srednje- in južnoameriških držav, je Kostarika politično mirno območje, je celo ena redkih držav, ki sploh nima vojske! Kljub vplivu ZDA na vsakdanje življenje, vidnemu predvsem v mestih in hotelskih kompleksih na obalah SZ dela države v obliki mekdonaldizacije in supermarketov, pa so se po odhodu United Fruit Company (UFC) leta 1984, kar neverjetno za današnji čas, vizionarsko odločili, da bodo zadeve postavili na drugačne temelje.
UFC je bila ameriška korporacija, ustanovljena 1899, ki je tropsko sadje, predvsem banane s svojih plantaž v Latinski Ameriki, prodajala v ZDA in Evropo. Njeno delovanje je pod imenom »Bananska družba« izjemno lepo opisal Gabriel García Márquez v knjigi Sto let samote.
V Kostariki, Hondurasu in Gvatemali, znanih prav zaradi UFC kot »banana republike«, je imela UFC popoln monopol in globok ter dolgotrajen vpliv na gospodarski in politični razvoj regije.
Zaradi nestrinjanja z uvedbo davka na posamezen zabojček banan, ki ga je kostariška vlada zahtevala od UFC, je UFC Kostariko leta 1984 zapustila. S svojim odhodom pa je zapustila tudi tisoče nezaposlenih in stotine hektarov opustelih plantaž, z velikim vplivom prav na območje Sladkega zaliva (Golfo Dulce), kjer je nacionalni park Piedras Blancas.
Čeprav so Kostaričani nekaj opustelih bananskih plantaž zamenjali s plantažami afriških oljnih palm, so območja postopoma začeli s pogozdovanjem najprej spreminjati v otoke sekundarnega tropskega gozda. Pogozdovanju plantaž so kmalu dodali še pogozdovanje opuščenih pašnikov. Ker sta na takih otokih lokalni flora in favna izolirani, na daljši rok ne moreta preživeti zaradi parjenja med sorodniki ter posledične izgube genetske variabilnosti v populacijah.
Za rešitev problema so Kostaričani v zadnjih letih naredili še pomemben korak naprej. Otoke gozdov s pogozdovanjem med seboj povezujejo in s tem ustvarjajo biološke koridorje. Eden takih je iniciativa mezoameriškega biološkega koridorja, ki naj bi predstavljal povezavo med Severno in Južno Ameriko in omogočil povečanje biološke izmenjave med kontinentoma. Del koridorja je AMISTOSA, ki predstavlja povezavo med polotokom Osa in parkom Amistad v Cordillera de Talamaca. In del koridorja AMISTOSA je biološki koridor La Gamba (COBIGA), čigar glavna naloga je ustvariti povezavo nižinskih gozdov nacionalnega parka Piedras Blancas z nezaščitenimi prehodnimi območji montanskega deževnega gozda.
Če zdaj pod črto pogledamo na Kostariko in tropsko raziskovalno postajo La Gamba, lahko vidimo vsaj dve pomembni razliki v primerjavi z drugimi tropskimi območji. Kostarika je vsaj z gledišča ohranjanja tropskih ekosistemov zgodba o uspehu, saj se tu zemljišča iz obdelanih spreminjajo v tropski gozd in postaja La Gamba je 30-letni projekt enega človeka — Michaela Schnitzlerja.
Michael Schnitzler je v ZDA rojeni glasbenik avstrijskega rodu, profesor na Dunajski univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti in član znamenitega tria Joseph Haydn, ki je leta 1991ustanovil združenje Deževni gozd Avstrijcev (Verein Regenwald der Österreicher). Glavni cilj projekta je bil zaščititi deževni gozd Esquinas v Kostariki. Gozdu sta s strani lastnikov zemljišč grozili izsekavanje in uničenje. Vrsto let je Schnitzler zbiral denar v Avstriji in donacije prenašal na državo Kostariko. Z denarjem je kostariška vlada nato od lastnikov zemljišč odkupila velik del deževnega gozda. Končno je bilo celotno območje deževnega gozda Esquinas zaščiteno in danes predstavlja osrednji del nacionalnega parka Piedras Blancas.
Michael Schnitzler je daljnovidno povezal zamisel o ohranjanju deževnega gozda z raziskovanjem. Osnovne možnosti za raziskovalno dejavnost je Michael Schnitzler zagotovil z nakupom stare kmetije (šp. finca), kar pomeni tudi začetek znanstveno-raziskovalnega dela v La Gambi. Glavni cilj postaje je prispevati k odkrivanju in ohranjanju deževnih gozdov v neotropskem območju, kar ji omogoča enostavna dostopnost do obsežnega območja neokrnjenega gozda Srednje Amerike. Če so v prvih letih postajo obiskovali v glavnem raziskovalci in študente z Univerze na Dunaju, je postaja danes zelo mednarodno obarvana, pomemben pečat ji dajejo tudi raziskovalci in študenti iz Slovenije.
Med najpomembnejšimi izzivi postaje je spodbujanje ohranjanja zadnjega nedotaknjenega nižinskega deževnega gozda na pacifiški obali in graditev biološkega koridorja v projektu COBIGA. Cilje izpolnjujejo s podajanjem pravih znanstvenih informacij o biologiji in ekologiji območja, zbranih v številnih doktorskih nalogah, katalogih in priročnikih o cvetnicah, dvoživkah in plazilcih, ptičih, čebelah, kačjih pastirjih, metuljih, lišajih, kostariški sadni tržnici in ekosistemih tekočih voda.
Postaja ima velik pomen tudi za lokalno skupnost, saj prebivalci bližnje vasice La Gamba skrbijo za njeno upravljanje, vzdrževalna dela na postaji in kuhinjo. Med prebivalci postaja krepi idejo o zaščiti narave, vodi in usklajuje pa tudi različne družbeno-ekonomske projekte. Lastniki postaje želijo lokalni skupnosti dokazati, da niso tu zato, da bi kradli znanstvene podatke iz njihovega gozda, temveč, da ji pomagajo na vseh področjih. Prepričani so, da je to najboljši način za dolgoročni uspeh postaje in za blaginjo ter trajnostni razvoj območja.
Za promocijo postaje La Gamba in kostariške biodiverzitete se trudimo tudi mi, ki smo tam že bili in ju predstavljamo v obliki predavanj, razstav, poljudnih člankov, blogov. V sklopu dogodkov ob 60-letnici Nacionalnega inštituta za biologijo smo se z RTV Slovenija dogovorili o skupnem projektu dokumentarnega filma o biodiverziteti Kostarike in njenem ohranjanju z jasnim sporočilom o globalnem pomenu ohranitve tropskih ekosistemov.
Za izvedbo projekta sta se nam na letošnji odpravi pridružila novinarka Anja Čuček in snemalec Bernard Perme. V dneh, ko sta bila z nami, sta za vedno za nas in vas zabeležila celo več kot veliko večje in bolje opremljene ekipe ter precej več, kot smo upali, da nam bo uspelo videti in posneti. To seveda ne pomeni, da se da vedno s tako skromnimi sredstvi delati čudeže. V resnici smo na dosedanjih odpravah zelo ločeno videli posamezne segmente, ki jih je zdaj ovekovečil Bernard v nekaj dneh. Preprosto lahko rečemo, da smo imeli veliko sreče z vsem, vremenom, pojavljanjem posameznih organizmov in, ne nepomembno, prav vsi smo se projekta lotili z navdušenjem, z veliko začetnico. Zavedam se, kako priviligirani smo, da lahko lepote Kostarike opazujemo čisto od blizu. S tega stališča se mi zdi še posebej pomembna odločitev NIBa, da skupaj z RTV Slovenija naše izkušnje in spoznanja predstavi tudi širše. Dokumentarni film, ki bo rezultat letošnje odprave, bo čudovit prispevek k praznovanju 60-letnice NIBa in kamenček v mozaiku ohranjanja našega edinega sveta.