Avtorica: Maja Simoneti, krajinska arhitekta in mama, ki jo zanimata politika in praksa urejanja prostora. Kadar ne govori, bere in piše, vmes tudi kuha in se potepa. Na Twitterju jo najdete pod @MajaSimoneti.
Vrtnarjenje je in! Danes vrtnarijo vsi, stari, mladi, moški, ženske, družine, pari, posamezniki, bolj in manj premožni, zaposleni in nezaposleni. Vrtnari se vsepovsod, ob šolah in na skupnostnih vrtovih, na dvignjenih gredah in strehah, v desetletja starih vrtičkarskih kolonijah in na novo urejenih mestnih vrtičkarskih območjih, na sposojenih vrtovih, balkonih in okenskih policah. Vrtnarjenja so polne oddaje, knjižne police, tiskane in elektronske novice. Najlepše pa je, da vrtnarska vnema seže daleč čez vprašanja shranjevanja semen, pridelkov vrtnin in urejanja vrtov, spremlja jo novo zanimanje meščanov za hrano, prostor in življenje v skupnosti. Sodobna mesta so priča pravemu valu novih dejavnosti in praks, prostočasne, kulturne, socialne, neprofitne in poslovne narave, ki izvirajo iz zanimanja za lokalno, samostojno in zdravo pridelavo hrane in z njim povezanega odnosa do fizičnega in družbenega okolja.
Ljubljana se ponaša z naravnost enkratno zbirko vrtičkarskih praks. Starejšim vrtičkarskim kolonijam so se sčasoma pridružila nova območja, tudi vrtovi »Onkraj gradbišča« in »Za progo«, pa gredice ob vrtcih in šolah ter novi vzorčni mestni vrtički. Meščani obdelujejo vrtove na najetih in sposojenih zemljiščih, organizirano in samostojno, z dovoljenjem ali zgolj tihim privoljenjem lastnikov. Nove rešitve prebivalci iščejo z urejanjem vrtov na skupnih zelenih površinah, strehah, balkonih in okenskih policah. Vrtnarski duh se učinkovito prenaša na nove dejavnosti, »Onkraj gradbišča« organizira popoldansko varstvo za otroke Na divje, vrtički »Za progo« služijo prenosu vrtnarskih veščin med gledalce RTV Slovenija, gibanje »Zelemenjava« se je iz parka Tabor razširilo po Sloveniji.
Ljubljana ni nikakršna izjema. Močan vrtnarski duh veje vsepovsod, ne ozira se na velikost mest, kontinent in formalnosti. Medtem, ko je k nam letos prvič pljusknil londonski festival Chelsea Fringe s 27-imi dogodki, festival poteka na Dunaju že drugič in v treh tednih ponuja obiskovalcem in prebivalcem kar 60 dogodkov. Podobno kot v Ljubljani tudi na Dunaju festivalske dogodke turistom ponuja tudi lokalna turistična organizacija. V Cape Townu Bulelwa Makalima-Ngewana vodi mestno partnerstvo, ki povezuje zainteresirane ustanove, nevladne organizacije, podjetja in posameznike v skupnem prizadevanju za »užitno mesto« (op. edible city) in politiko omogočanja (op. enabling policy environment) pogojev za pridelavo hrane v mestu. V angleškem Todmordenu so pred sedmimi leti zasadili na desetine malih vrtov in zagnali projekt Incredible Edible, na katerem danes sloni vrtni turizem in daje z vrtovi povezana delovna mesta, gibanje pa se je razširilo po vsej Angliji, vse do Kanade in celo na Novo Zelandijo.
V Bostonu že deluje prvi komercialni vrt na strehi, medtem, ko se več restavracij v mestu hvali, da strežejo zelenjavo s svoje strehe. Manhatanski kuharski šef Dan Barber v svoji novi knjigi propagira kulturo prehranjevanja »iz kmetije na mizo« (op. farm-to-table), medtem ko ljubljanski Janez Bratož streže zelenjavo s svojega vrta in okusi lokalne hrane postajajo del inovativne mestne turistične ponudbe. Ljubljanske restavracije in Turizem Ljubljana sestavljajo seznam značilnih ljubljanskih jedi, Iva Gruden pa na spletni strani Ljubljananjam ponuja turistom in domačinom krajše in daljše, tudi osebno prilagojene, gurmanske sprehode. Poizvedba za koordinatorji skupnostnega vrtičkarstva razkrije, kako iskani so in vsaj Britanci poročajo, da so tudi polno zasedeni. Vrtnarjenje zanima ogromno ljudi in sproža nove ideje, odnose, oblike sodelovanja in organizacije ter predvsem tudi razvoj novih dejavnosti. Mestno vrtnarjenje tako z učinki, ki jih prinaša meščanom in mestu, hitro prerašča okvire ljubiteljstva in postaja pomembna mestna dejavnost, ki med drugim, skupaj z novimi praksami mobilnosti in energetske varčnosti, prispeva tudi k trajnostnemu razvoju sodobnega mesta.
Vrtičkarstvo se očitno v sodobnem mestu počuti doma. Danes si je zato skoraj nemogoče predstavljati, zakaj je bilo leta 2007 treba odstraniti vrtičke pred ljubljanskimi Žalami. Zgodba sodi vsaj tri desetletja nazaj, ko je vrtičkarstvo začelo mestu nekako postajati odveč in je bilo v zraku prepričanje, da se bo poslej zelenjavo kupovalo predvsem v trgovini. Nov mestni načrt, Ljubljana 2000 (Dolgoročni plan, 1985) je tako zmanjšal število mestnih območij, na katerih je bilo vrtičkarstvo dovoljeno, ter predvidel nove ureditve na robu mesta. Vrtičkarji se na to niso pretirano ozirali. Če so morali kakšno lokacijo zaradi nove gradnje zapustiti, so se preselili drugam. Zadeve so se zapletle s političnimi spremembami v devetdesetih. Zemljišča so dobila lastnike in nelegalno vrtičkarstvo zainteresiranega sogovornika. Lastniki so ravnali različno. Vrtički so bili z več lokacij v mestu odstranjeni, na številnih pa so vztrajali in se veselili vsake nove sezone. Mesto je dalo fenomen vrtičkarstva sredi devetdesetih podrobneje interdisciplinarno proučiti. Mimo drugega sta z današnje perspektive zanimivi dve ugotovitvi, da mestna uprava fenomen vrtičkov zanika ter da je glede na razširjeno mednarodno prakso mestnega vrtnarjenja prihodnost naklonjena organiziranemu vrtičkarstvu.
Tako zapostavljeno vrtičkarstvo je v mestu delovalo na številnih izstopajoče neurejenih območjih, med njimi tudi pred Žalami. Izbor lokacije pred Žalami za demonstracijo odločnosti novega župana, da se vrtičkarstvo v mestu uredi, je bil logičen. Vrtovi so bili tam nelegalno, območje je bilo neprehodno in polno odpadnega materiala. Medtem je mesto za pripravo novega mestnega načrta izdelalo novo strokovno podlago in vrtičkarstvo je v Ljubljani postalo tudi trajna namenska raba prostora, mesto je dobilo nov odlok o vrtičkarstvu in pravilnik o urejanju vrtičkov. Vzpostavljeni so bili formalni pogoji za ureditev vrtičkarstva in Ljubljana je danes na poti k dobri praksi. To sodeč po tujih zgledih zaznamuje predvsem politika omogočanja in dobra organizacija.
Dobra praksa priznava vrtičkarstvu svojsko naravo neformalne prakse in začasne rabe, vrtičkarjem pa vztrajnost in iznajdljivost ter zato temelji na zaupanju v notranjo moč dejavnosti. Dobra praksa namenja vso potrebno pozornost organizaciji, katere ključni cilj sta usklajevanje z drugimi rabami ter sodelovanje med vrtičkarji in lastniki. Vsaj toliko pozornosti, kot oblikovanju vrtičkarskih območij za trajno rabo, dobra praksa namenja prostoru za začasno rabo. Aktualne potrebe mestnih vrtnarjev dobra praska rešuje z dobro organizacijo. Zato so tako pomembni postali koordinatorji skupnostnega vrtnarjenja. Posredovanje med mestno upravo, ki v skupnem interesu upravlja s celotnim mestnim prostorom in skrbi za skladnost rabe in varnost bivalnega okolja ter lastniki zemljišč in vrtičkarji je ključna. Dobro prakso vsako mesto piše samo, najlažje v tesnem sodelovanju z vrtičkarji in s kritično distanco do tujih zgledov in lastnih napak.