Avtorica: Mojca Senčar, predsednica slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna.
Slovenci zdravje kot vrednoto postavljamo zelo visoko. Pa zanj res naredimo dovolj? Vse premalo se zavedamo, da če hočemo ostati zdravi v pozno starost, bi morali starši že svojim najmlajšim na prijazen in nevsiljiv način, predvsem pa s svojim vzgledom privzgojiti zdrav življenjski slog. Vsakdanja telesna aktivnost prilagojena željam, sposobnostim otroka in možnostim družinskega proračuna, po možnosti skupaj s starši, ohranja zdravje vse družine in jo tudi povezuje.
Za ohranjanje zdravja je zelo pomembna tudi prehrana. Naj sladke pijače in obisk hitre prehrane le redko popestrijo otrokov dan. Navajajmo jih na pitje vode, pripravljajmo okusno pisano zelenjavo in ponudimo rdečelična jabolka. Če nam je uspelo z vzgojo in vzgledom, bodo tudi naši najstniki in študentje ostajali telesno aktivni, se bodo primerno prehranjevali, ne bodo tako hitro podlegli prekomernemu pitja alkohola in se vdali užitkom kajenja. In odrasli bodo v odgovorne ljudi, ki bodo ob profesionalnem življenju znali poskrbeti tudi za ohranjanje svojega zdravja.
Redna telesna aktivnost, uravnotežena zdrava prehrana, odpoved cigareti in le zmerno pitje alkohola, pa je le en del zgodbe za ohranjanje zdravja. Ljudje bi morali znati poslušati in opazovati svoje telo in ob spremembah obiskati svojega izbranega zdravnika, ki bo presodil ali je sprememba nevarna ali ne. Že dekleta v poznih najstniških letih bi se morala zavedati, da lahko zbolijo za najpogostejšim rakom pri ženskah, rakom dojk, če bodo dočakale 75 ali 80 let. Vsak mesec bi si morale začeti samopregledovati dojke in s tem nadaljevati do konca življenja. Po 50-em letu pa k temu priključiti še presejalno mamografijo vsaki dve leti. Če še niso vključene v program DORA, bi morale za to poskrbeti same. Prav tako bi morale ženske redno na tri leta (ob normalnih brisih) obiskati izbranega ginekologa. Tako bi bile vključene v program ZORA, s katerim se lahko odkrijejo predrakave in zgodnje rakave spremembe materničnega vratu. Prav vsi pa bi se morali po 50-em letu vključiti v program SVIT, ki odkriva predrakave in zgodnje rakave spremembe, in mnogo manj ljudi bi zbolelo in umiralo za rakom širokega črevesa in danke.
Kljub veliki skrbi za ohranjanje zdravja lahko zbolimo za kakšno izmed kroničnih nalezljivih bolezni in tu je na visokem drugem mestu rak. Danes vemo, da rak ne pomeni več smrti, da je vedno bolj ozdravljiva bolezen, če je odkrit zgodaj. Pa vendar iz lastnih izkušenj vem, da se ti zamaje svet, ko ti povedo, da imaš raka. Razum je potisnjen v ozadje. V ospredju se mešajo čustva strahu, negotovosti. Spogleduješ se s smrtjo. Kar veliko energije in pomoči je potrebno, da ta čustva utišaš in da te začne zopet voditi razum. Da poiščeš dobro strokovno pomoč in se nasloniš na ramo partnerja, otrok, prijateljev, zagovornikov bolnikov, ki ti pomagajo premagovati bolezen. Da si čim prej sestaviš novo lestvico vrednot. Da se znaš veseliti vsakega trenutka, da si vesel, da vreme je, pa naj bo sončno ali oblačno, suho ali deževno, hladno ali toplo, vetrovno ali mirno. Znaš se razveseliti vsake rožice ali ptička. Prijaznega nasmeha neznanca.
Ali je res potrebno, da moramo pogledati smrti v oči, da znamo ceniti življenje in se veseliti vsakega trenutka? Časi so res težki. Okolica nas neprestano bombardira s samimi slabimi novicami. Številni ljudje so brez dela, starši ne vedo, kako naj poskrbijo za svoje otroke. Ljudje postajajo vse bolj apatični, depresivni, povečuje se alkoholizem, večja je samomorilnost. Ne vidimo več stisk sočloveka. Ob vsem tem se nam izločajo hormoni, ki zavirajo naš imunski sistem, ki se bori proti bolezni in nas ohranja zdrave. Zato bi morali z razumom blokirati ta negativna čustva. V vsaki še tako težki situaciji najti nekaj pozitivnega in se zavedati, da je vsak trenutek, ki ga ne preživimo lepo, izgubljen. Pa še nekaj! Ne pozabimo na sočloveka, ki mu lahko že s prijazno besedo, pozdravom polepšamo dan, ki je tako lepši tudi za nas.