Tišina me je nagovarjala. V samoti stanovanja se je mamljivo odbijala od sten mojih miselnih hodnikov in me zarotniško s prstom vabila k sebi. Pridi, pridi. Saj veš, da hočeš. Vzemi. Tu je. Mencal sem. Nekaj ovir je še bilo v meni, vendar sem čutil, da se podirajo. Hodil sem gor in dol ter si obupno želel, da bi si grizel nohte, čeprav tega nisem nikoli počel. Nikogar ni bilo. In nikogar ne bo še zelo dolgo. Nekaj ur. Tu, pri nas doma, se je življenje med tednom v polnem ritmu zganilo šele popoldan.
V dnevni sobi sem pustil skoraj prazno škatlo piškotov in pesimističen kozarec mleka ter naredil nekaj neodločnih korakov proti predsobi. Gole noge so se mi ugrezale v temnorjavi itison, da so me njegove mehke ščetine žgečkale med prsti. Čim prej se bo treba obuti, sem si rekel. Tako je, se je zahihitala tišina in navdušeno zaploskala. Čim prej. Pojdi tja. Odpri. Odpri. Čakajo te.
Z desnico sem segel proti omari, jo počasi začel odpirati, nato pa se previdno ustavil. Deloma zato, ker sem brez potrebe pričakoval, da bo vsak hip kdo vskočil v stanovanje in me zalotil pri tem brezbožnem dejanju, deloma zato, ker je bil zgornji tečaj že nekoliko zdelan in bi mi vrata lahko ostala v rokah. Ko se po nekaj sekundah smrtne negibnosti ni zgodilo ne eno ne drugo, sem vrata omare odprl do konca. Vame je nežno bušnil domači vonj po prehojenih kilometrih, osamljeni razkuštrani krtači in predrzni avanturi.
Stale so na tretji polici od spodaj. Njihova modrina me je za trenutek zaslepila in srce me je začelo opozarjati nase. Kot bi se zagledal v sinje oči prve ljubezni.
Modre, hipnotične, poželjive, moje. No, niso bile moje. Sestrine. Allstarke. Čisto prave, ne ponaredek. Ko sem pomislil na to, da so skoraj nove, me je streslo od navdušenja.
Vzel sem jih ven in kotički ustnic so se mi zavihali navzgor. Položil sem jih na tla in igrivo pomigal s prsti na nogah. Nato pa sem se z levico popraskal po zatilju, saj mi nekaj ni šlo v račun. Težava.
Seveda, težava. Kaj pa drugega. Vedno je težava, ko je najlepše, ko te omami prijeten trenutek in ne zaslutiš brce, ki ti spodnese noge. Gledal sem te čudovite allstarke in skoraj planil v jok. Bile so namreč kakšne tri številke premajhne. Seveda, le kako nisem prej pomislil na to. Vzel sem jih v roke in jih za vsak slučaj malo pogladil, če bi se me – lepo, lepo, LEPO prosim – usmilile in raztegnile. Ampak nič. Še tišina je bila tiha. Toda čutil sem, da se mi za bližnjim vogalom, proč od mojih misli, reži za hrbtom.
Na koncu se nisem dal. Nataknil sem si nogavice, odvezal vezalke in zarinil stopala v te veličastne modre allstarke. Šlo je presenetljivo lahko. Samo prste sem moral pokrčiti za par centimetrov, jezik spraviti v notranjost ust in dobro stisniti zobe. Ko sem jih zavezal, sem sicer imel občutek, da mi bodo ustavile pretok krvi v stopalih, ampak kdo bi razmišljal o takih malenkostih. Zdaj sem jih imel na sebi. Bil sem pripravljen, da se v vsej svoji modri veličini odpravim ven. In sem se. Požvižgaval od veselja nisem, ker sem še vedno stiskal zobe, ampak moje oči so slikale radostno zgodbo. Zgodbo neskončnih trenutkov samozadostnosti, pomembnosti in … Bolečine.
Priznam, rahlo sem šepal in moja hoja je spominjala na polžjo eleganco, ampak če sem si v glavi ponavljal, da po mestnih ulicah pravzaprav stopam v čudovitih, skoraj novih allstarkah, je bilo znosno do te mere, da me je potoček znoja, ki je iztisnjen iz slehernega trpečega koraka vijugal po hrbtu, samo še občasno spomnil na to, da sem hodil s pošteno ukrivljenimi stopali. Ko so me naključni prijatelji in znanci spraševali, ali mi morda ni malo pretesno v teh skoraj novih allstarkah – ja, so prave, ne, niso ponaredek, ja, vem, super so, hvala lepa! –, sem samo prhnil, dvignil brado in komaj opazno odkimal. Kaj se pa to pravi, da me sprašujete take banalnosti, je sporočal moj pogled. Nekaj časa sem še paradiral okoli, potem pa se neopazno, neslišno odplazil domov. Odplazil, odvlekel, ni pomembno. Pomembno je bilo, da sem se doma sezul, allstarke zadovoljno pospravil nazaj v omaro in v dnevni sobi do konca pospravil piškote. Pomembno je bilo tudi, da sem dočakal ta dan. Dan allstark.
Pa čeprav potem še nekaj dni nisem povsem normalno hodil.
Danes je ta zgodba smešna. Seveda, saj je iz nekega drugega obdobja, ko nas je pestilo takšno ali drugačno pomanjkanje. Toda ko se danes ozrem, se sprašujem, kam je odplaknilo veselje. Tisto pristno, željno pričakovanje, ki nas je držalo nekaj dni, tednov, celo mesecev. Včasih smo v koloni, ki se je vila v naslednjo ulico, čakali na vstopnice za kino in prosjačili znance, ki so se nekaj ur prej postavili v vrsto, ali bi vstopnico kupili še nam, danes pa imamo nepregledno število filmov, serij, nadaljevank in risank na dosegu prstov, dobimo jih takoj zdaj, vse naenkrat, vse v hipu. Zasujemo se z vsebino in zraven zasujemo še zadovoljstvo. Grabimo, ampak ne primemo. Vse izkušamo, izkusimo malo.
Včasih si listal po katalogih, spremljal glasbene lestvice, vlekel na ušesa novice o priljubljenih glasbenih skupinah, in prosjačil znance, ki so skočili čez mejo, ali ti lahko prinesejo kaseto, o kateri si sanjal že več mesecev in si ji v kotu postavil oltar. Ko si v roke končno dobil ta izdelek skoraj božanskih proporcev, si se zabarikadiral v sobo. Ali pa si več ur preždel v trgovini s ploščami. Vedel si, da ne moreš imeti vsega, zato nisi grabil. Vsaka posamezna stvar je imela vrednost, ne zgolj skupek vsega.
Danes, v teh prehitrih časih, pa nam že v zibko pade cel paket. Vse nam je dano. Tudi cela paleta pravic.
Tistih pravic, ki nam omogočajo, da vse pometemo, vse pograbimo, vse počistimo, vse zmečemo v vrečo in stresemo po svojem dvorišču. In mnogi, ki so včasih stali v vrstah za vstopnice, mnogi, ki so se kot mladi veselili kasete, so danes obrnili ploščo. Vse je premalo in njihovi potomci si zaslužijo vse. Za to imajo vso pravico. Oni in otroci. Imajo vse, vendar nimajo ničesar. Mislijo, kaj si vse želijo, ko pa to dobijo, želja usahne. In potem skačejo z ene želje na drugo, iz enega hipa v drugega, iz ene hitre potešitve v drugo. Veselja se skoraj dotaknejo s prsti, zadovoljstvo je vedno samo še en korak stran. Toda ta korak je treba narediti. Nihče ga ne bo namesto nas. Še najmanj pa starši.
Manj je več. Ampak občutek imam, da to danes velja samo še za grafično oblikovanje.
Avtor: Damjan Zorc, diplomiran anglist in prevajalec. V svoji karieri je prevedel kakšnih 500 filmov in neznano število besed. Zadnja leta prevaja za Google. Je strasten bralec in navdušen gledalec. Vedno več tudi piše, snema oddaje in filme. In ne, ne dela na Valu 202. To je njegova Facebook stran, na Twitterju pa ga najdete pod @SikkPuppi.
Avtorica slike: Urška Kozak, leta 2005 je diplomirala iz slikarstva na ljubljanski ALU. Udeleževala se je številnih slikarskih dogodkov, slikala in razstavljala in prejela je tudi mnoge nagrade in priznanja za svoje slike, med drugim tudi v tujini. Njena strast je v zadnjem času ilustracija. Ilustrirala je med drugim pesniško zbirko Než’na poezija avtorja Kobrowskega, ki je izšla letos in otroško slikanico Neža in razmetane sanje, ki je izšla lansko leto in je zanjo letos prejela priznanje za eno najboljših ilustracij na mednarodnem festivalu ilustracije Bookillfest v Novem Sadu.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevi spletni strani.