Seveda sem se namučil, ko sem lezel iz kanala, ki je vodil skozi mamino telo, a me to ni ustavljalo na moji začetni poti. Bolj sem bil presenečen sprejema, ko sem mislil, da sem že na cilju.
Nejeverni in prestrašeni pogledi so bodli vame, jaz pa sem želel le objem.
Zdravniki in babice so si šepetaje izmenjavali informacije in moja mama je stegovala roke proti meni. Premerili so me, me umili, zavili v pleničko in potisnili k ženski, ki me je pravkar rodila, samo toliko, da me je uspela bežno poljubiti. Čemu tako, mi ni bilo jasno.
Naelektreno ozračje se je širilo naprej vse do intenzivne enote mestne porodnišnice. Razredčen zrak mi je silil v nosnice in želel sem uzreti v oči nekoga, ki bi me vsaj malo pomiril. Namesto tega so me pričeli zbadati. Sestre so kri nabirale v epruvete in označevale križce tam, kjer se je to dalo. Sam pa sem si priznal, da takšne dobrodošlice prav zares nisem pričakoval.
Veselje in objeme sem si nizal zadnje tedne bivanja v materinem trebuhu. Žar v očeh in ponos na rokah. Objem obeh staršev, medtem, ko bi me mama s svojimi nežnimi rokami ščitila pred celi svetom. Tako pa sem obležal na postelji, ki ni bila prav nič topla, dvigovali so me, tako kot ni bilo prav nič prijetno in šele mesece pozneje, ko je fizioterapevtka z mano ravnala, kot sem slišal prvič, po heandlingu, sem se počutil varno. Pomislil sem ali sem nemara gobav. Mi manjka noga, čeprav sem preštel dve ali prst, četudi sem prišel do 10 že samo na zgornjih okončinah?
Čakal sem na pojedino iz maminega oprsja, pa sem dobil le umetni približek, ki mi je šel stežka po grlu navzdol. Ko so me s prikritim nelagodjem naposled prinesli k mami, sesanje ni šlo. Mama me je božala in mi dala vedeti, da sem le njen, a je njen občutek, da nemara zna biti kaj narobe pronical skozi pore njenega srca. Čez nekaj dni je k mami stopila pediatrinja. Takrat sem že okušal mamino mleko, ki si ga je črpala, saj dojenje ni steklo.
Tolažila se je, da bova vse potrebno nadoknadila doma in stekleni zvon se je razbil takrat, ko ji je povedala, da imam dodatni kromosom in slišim na ime Downov sindrom.
V njenih očeh je nekaj umrlo. Z grozo je pogledovala proti meni in jaz sem mislil, da umiram. Dolgo sta šepetaje govorili in slišal sem le, da ne bom mogel početi tega, kar počno drugi otroci. Da je moja življenjska doba zreducirana, normalno šolo pa bom videl le od zunaj. Omenjala je mojo duševno prizadetost, jaz pa sem vedel le, da sem preprosto človek.
Kar naenkrat je bilo vse drugače. Jokala je in z njo moj oče. Nihče ju ni potolažil in rekel, da bosta imela otroka, ki bo iskreno objel ljudi okrog sebe. Niti en sam jima ni povedal, da bo moj nasmeh raztopil vse skrbi in da me naj imata samo rada. Želel bi si, da bi ju kdo potolažil tako, da bi spomnil, da bosta reševala sprotne navidezne težave sproti in da bo skozi leta ob njiju niz strokovnjakov, ki jima bo na naši skupni poti pomagal. Mene bodril in mi skupaj z njima odpiral vrata. Njima svetoval brez zmajevanja z glavo in govorjenjem, kako se zavoljo sistema ne do to in ono. Vem, da mi nihče ne more odvzeti dodatnega kromosoma, ampak vsi si zaslužimo sprejem odprtih rok, kajne?
*Fotografija je zgolj informativnega značaja. Luka se je namreč rodil kot povsem običajen otrok. Šele fizioterapevtka, h kateri je prihajal zaradi nerodnosti in zmanjšanja mišičnega tonusa, je videla, da je ob videnem pri njegovih kromosomih gotovo en dodaten. Čeprav je mama kasneje v osnovni brošuri o Downovem sindromu prebrala znake, ki jih je imel ob porodu, se je nekaj mesecev povsem skrival.
Luka danes hodi v drugi razred osnovne šole in je ponosen brat mesec dni starega dojenčka. No, starejša sestra ga včasih preveč preganja, ampak ima vsemu navkljub srčno rad tudi njo.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtoričinem blogu Portal 13.