Woman is the Nigger of the world

Danes je dober dan zame. Manj za Luwama, po katerega so zgodaj zjutraj prišli oboroženi policisti. Odpeljali so ga, ne da bi kaj dosti spraševali ali raziskovali pri ostalih prebivalcih azilnega doma. Pravijo, da je ponoči napadel nekega domačina in mu ukradel mobilni telefon. Zdi se mi čudno. No, ne ravno to, da je nekoga napadel. To je, glede na vse, kar smo prestali v zadnjih nekaj mesecih, morda celo mogoče pričakovati, pa četudi ti je ime Luwam – Miroljubnež. Da pa bi vzel telefon? Luwam ga ne zna uporabljati in: koga pa naj bi poklical? V azilni dom je prišel čisto sam. Pravi, da iz Italije, tako kot večina izmed nas v resnici. Slišali smo, da so razmere tukaj boljše, da se je možno prosto gibati zunaj, kot to pravkar tudi sama počnem. Sončno je in veliko domačinov se sprehaja po peščeni sprehajalni stezi, ki naj bi obkrožala celo mesto.

Kot rečeno, danes je dober dan zame. Ne toliko za Luwama, zame pač. Moj um, ki je vedno pogosteje moj sovražnik kot pa zaveznik, se danes ne igra svojih okrutnih igric z menoj. Mirna sem. Danes sem prepričana, da sem malega Tesfaya (Moje upanje, svojega petletnega sina, ki se mi je rodil, ko sem bila še sama pravzaprav otrok) pustila doma pri materi in ga nisem vzela s seboj na pot, ki me je pripeljala do tega mesta in azilnega doma, v katerega so me namestili. Luwama ne bo prav kmalu nazaj s policije. Verjamem, da bodo domačini poskrbeli za to, da bo strogo kaznovan za napad na enega izmed njih. Kljub vsej poti, ki jo je prehodil in preplul, se je znašel v zaporniški celici, od katere je ves ta čas bežal. Morda kljub vsemu manj usodni zanj (tukaj zapornikov baje ne mučijo), pa vseeno celici, s trdo posteljo in rešetkami na oknu. Le kaj mu je bilo, Miroljubnežu, da je skočil na neznanega moškega? Morda se tudi z njim njegov um rad igra zlobne igre. Gotovo. Veliko je pretrpel, še preden se je odpravil na pot, ki se je izkazala za pekel, morda še večji od tistega, pred katerim je poskušal uiti.

Vsi, ki mi hodijo nasproti, še posebej moški, me zagotovo opazijo, vendar mi ne dovolijo ujeti njihovih pogledov. Skrivajo jih, obračajo se stran, delajo se, da me ni. Vem, da me vidijo, saj sem lepa. To so mi vedno govorili. Nisem zelo črna, bolj barve bele kave, zaradi česar so me doma že zgodaj opazili in občudovali. Nekaj časa mi je godilo. Svojim črnim kodrom sem takrat pustila, da se mi preko ramen in po hrbtu splazijo nizko, skoraj čisto do zadnjice, ki je še danes čvrsta in lepo okrogla in ki je jemala dih mladeničem v Asmari. Prav vsak večer so me čakali, da s prijateljico opravim svoj sprehod ob glavni ulici. Na žalost me je opazil tudi stotnik, ki mu nisem želela vračati naklonjenosti. Zato sem danes tu. Najprej je bil le prijazen, pozorno me je zasipal z rožami in pokloni. Prve zavrnitve je vzel še kot izziv in obvezni del dvorjenja, ko pa sem tudi po nekaj večjih darovih ostala neomajna, se je, iz prijaznega starejšega strička, spremenil v zalezovalca, ki mi je kot mora začel sedati na prsi in mi počasi, vztrajno jemati zrak, ki ga diham. Morda je bila ravno noč, ko sem odšla, tista, ki mi jo je namenil kot zadnjo na svobodi, preden me bo, kot mnoge pred menoj, zaprl in postal gospodar moje usode. Sprašujem se, če ne bi bilo lažje preprosto spati z njim in se ga tako znebiti. Z vsakim seksom bi si me manj želel, dokler zelo kmalu ne bi vrgel pogleda na neko drugo, novo trofejo.

A se ne pritožujem. Danes je dober dan zame. Tudi koža me ne srbi več tako kot prejšnje dni, ko sem si jo na rokah spraskala tudi do krvi, pa ni pomagalo. Sol se je zažrla pregloboko. Ne vem, kako dolgo sem bila v morju, preden so me potegnili ven. Zadnje, česar se spomnim, sta gneča in žeja. Vode nam je zmanjkalo kmalu po tistem, ko je odpovedal motor dotrajanega čolna in nas je pokrila grobna tišina. Dokler je delal, je zvok motorja pomenil premik, potovanje in upanje. Njegov molk pa nemoč, prepuščenost in obup. Biti obenem žejen in obkrožen z neskončno količino vode, je mučenje posebne vrste. Ko smo zagledali vojaški helikopter, ki je večkrat zakrožil nad nami, smo se tako razveselili rešitve, da smo prenehali varčevati z vodo in smo vso popili. Potem ni bilo nikogar več na spregled. Samo neskončna modrina in črnina, ki se izmenjujeta. Prva stvar, ki sem jo zagledala, ko sem spet prišla k zavesti, je bila zlata folija, ki me je ovijala kot tablico drage čokolade. Ležali smo na plaži, živi oviti v zlato ali srebrno folijo, mrtvi zapeti v črne vreče. Okrog nas so bili vojaki z belimi gumijastimi rokavicami in kirurškimi maskami, za njimi pa so poglede stegovali kopalci in kopalke v pisanih surfarskih kopalkah in drobnih bikinijih. Vsi beli. Evropa, končno!

Ker je danes dober dan, se spomnim krikov obupa drugih žensk na čolnu, medtem, ko jim v naročjih umirajo otroci. Kadar imam slab dan, se spomnim svojih krikov in Tesfayevega vedno bolj odsotnega pogleda. V slabih dneh mi je bil Luwam v oporo. Nič ni govoril, le objel me je kot otroka in mi tiho pel. Kako se bom s slabimi dnevi, vem, da bodo zagotovo spet prišli, borila brez njega?

Ona nima teh skrbi, plavolaska. Že na daleč jo opazim, kako mi brezskrbno teče naproti. Izpod črne bejzbolske kape, katere senčnik si je potegnila nizko čez oči, ji opleta dolg, košat čop svetlih las. Teče počasi, ob robu poti, s slušalkami v ušesih in ne kaže nobenega zanimanja za ljudi, ki ji prihajajo nasproti. Večina moških, mimo katerih priteče, se vsaj za trenutek diskretno ozre za njo. Vem, da čuti vse poglede naključnih občudovalcev na sebi, vse ženske jih, tudi jaz. Kadar sem dobro razpoložena, se v takih trenutkih naglo obrnem in se zabavam ob zadregi zalotenega opazovalca.

………….

Še vedno ga voham na sebi. Vonj ni neprijeten, odišavljen je bil z enim tistih dragih parfumov, je pa njegov in to me spravlja ob pamet. Zjutraj sem se trikrat oprhala in vsakič histerično jokala. Slabo mi je, na bruhanje mi gre, ni mi pa žal. Naredila sem, kar sem morala. Končno sem lahko postavila pravo ceno za svojo storitev. Ko se je sinoči na vratih prikazal prav on in me ni prepoznal, sem pomislila, da vendarle obstaja neka kozmična pravičnost. Končno mi bo pošteno plačal.

V oglas sem napisala študentka, čeprav sem s študijem opravila že pred leti. Ko sem prejela diplomo Akademije, sem mislila, da stopam na pot neštetih priložnosti in da moram biti le pozorna, da ne spregledam tiste prave. Požirala sem eseje Susan Sontag o fotografiji in sanjala, kako bom oborožena s svojim Nikonom, ki sem ga kupila na potrošniški kredit, kot osamljena zalezovalka raziskovala drobovje urbanega pekla, kako bom razkrivala in ugrabljala drobne podobe realnosti, na katerih bodo ljudje videti tako, kot se sami nikoli ne vidijo. Name je torej čakalo celo neko fancy free boemsko življenje, pred katerim sta se tisti dve modri vzporedni črtici prečili kot neprehodna ovira. Kljub temu, da sem na kliniki “poskrbela za težavo”, se je vse skupaj zreduciralo na občasno fotografiranje otroških rojstnih dnevov in porok. Tudi njegove.

Nevesti, prelepi visoki rjavolaski, je bila knjiga poročnih fotografij bolj pomembna od slavja samega. Tipična odvisnica od podob, ki želi s fotografijami skoraj vsak trenutek lastnega obstoja ne le zabeležiti, ampak tudi popraviti. Njemu se je zdelo vso to zapletanje okrog fotografiranja pretirano, vidno mu je šlo na živce, stalno je pogledoval v smeri moške družbe v baru, zato me verjetno niti ni zares opazil. Pa tudi, če bi mi takrat namenil več pozornosti, dvomim, da bi me sinoči prepoznal. Sinoči sem bila nekdo drug. Zanj sem bila zgodba, utvara, za katero je bil pripravljen plačati pošteno ceno. Za razliko od tistega stotaka, ki mi ga je vrgel čez mizo, nekaj dni pred poroko. On da že ve, prasec vzvišeni, za kako malo so danes drugi fotografi pripravljeni delati. Prijelo me je, da bi mu njegov denar stlačila v gobec, da bi se zadušil z njim, a bila sem že dve najemnini zadaj in grozila mi je ponižujoča vrnitev v otroško sobo, stotak na mizi pa je bil edino plačilo, ki se mi je sploh obetalo v doglednem času. V jezik sem se ugriznila do bolečine in pospravila v žep denar, ki ni zadoščal niti za polovico dolga, ki me je dušil.

Zato pa bom s sinočnjim zaslužkom lahko plačala vse najemnine za nazaj in še eno prihodnjo. Rada imam svoje malo stanovanje v centru mesta. Sinoči sem ga morala nekoliko preurediti, da je dajalo videz študentske sobe. Na steno sem nalepila plakat za Kubrickove Široko odprte oči, po delovni mizi sem razporedila odprte knjige s fakultete, ki sem jih v ta namen privlekla iz kleti, Franznovo Svobodo pa sem zgolj pustila na nočni omarici, saj se mi je zdela idealen rekvizit pri postavljanju kadra, v katerem bom jaz Patty Berglund, ki si bo svobodno zajebala življenje. Ko je pozvonilo, sem se obotavljala le za trenutek, dvakrat globoko vdihnila, nato pa sem si na obraz nadela masko odločnosti in zadevo brezhibno izpeljala do njegovega vrhunca in mojega plačila.

Teči z velikim cmokom v grlu ni najbolj prijetno. Mislila sem, da mi bo daljši jutranji tek koristil, pa se bolj kot ne mučim. Težave imam s sapo, ki je zaradi cmoka v grlu prekratka, pa tudi noge imam nenavadno težke. Morda pa Cohen tokrat ni bil najboljša izbira, morda bi si morala danes omisliti nekaj manj melanholičnega, nekaj bolj divjega, Pearl Jam recimo. Kadar tečem in kadar fotografiram, si lase spnem v čop in se pokrijem s črno bejzbolsko kapo. Pri teku si jo potegnem nizko čez oči, s čimer jasno pokažem, da me ne zanimajo občudujoči pogledi mimoidočih. Jih pa čutim. Najprej na prsih in nato, ko sem že mimo priložnostnega voajerja, še na riti. Moj pogled je usmerjen v peščeno pot, ki mi enakomerno teče pod koraki. Le občasno ga dvignem.

Ona verjetno nima težav s tekom, pomislim, ko jo opazim, kako mi zvedavo prihaja naproti. S temi dolgimi črnimi nogami že ne. Prelepa je, da bi bila iz azilnega doma, ki je v bližini. Ali pač? Vedno več jih je, gotovo se med njimi najde tudi kakšna lepotica. Čeprav naj bi bilo lepim ženskam povsod nekoliko lažje, vendar le, če so to svojo karto pripravljene v resnici odigrati. Ne tako nespametno, kot sem jo jaz, ko sem jo sinoči vrgla na prazen talon, potem, ko sem tiste prave, polne štihe že zdavnaj zamudila. Ko se ji še nekoliko približam, opazim, da me tudi ona opazuje.

 

Dino Bauk (foto: osebni arhiv DB)
Dino Bauk (foto: osebni arhiv DB)

Avtor: Dino Bauk, pravnik, ki je svojo poklicno pot po diplomi leta 1998 začel na Ministrstvu za šolstvo, kjer je služboval šest let, zadnji dve leti kot vodja kabineta ministra. Leta 2004 je prešel v odvetniške vrste. Danes je partner v Odvetniški družbi Ferfolja, Ljubič, Bauk, ljubiteljski bralec in občasni kolumnist v tedniku Mladina. Konec marca pri Založbi Beletrina izide njegov roman Balada o Denisu & Mary. Na Twitterju ga najdete pod @dinobauk.

 

Značke
Več od Metina lista

082: Aljaž Vindiš – Format prihodnosti

Katere veščine in znanja bo moral obvladovati novinar oz. novinarka prihodnosti. Z...
Beri dalje