Avtor: dr. Pavle Gantar, modelni mizar, prostorski sociolog, nekdanji kolumnist, politik (poklic, v katerem ne more postati »bivši«), zaljubljen v hokej na ledu (Jesenice) in v nogomet, strasten bralec, filmski gledalec, ljubitelj petkov na Tržnici, opazovalec. Hodi, teče … Urbano bitje. Na Twitterju se oglaša kot @PGantar.
Napovedujejo, da bo ustanovna seja novega sklica Državnega zbora že takoj na začetku postregla z dramatičnimi zapleti, saj se bodo morali novo izvoljeni predstavniki ljudstva odločiti, kaj storiti s svojim poslanskim kolegom, ki si je poslanski sedež priboril iz zapora – mu potrditi mandat ali ne? Na ustanovnih sejah pogosto ne manjka zapletov raznih vrst, še posebej, ker bodo skupaj sedeli ljudje, ki se prvič vidijo. Lahko se zaplete pri vodenju seje, volitvah predsednika DZ in še pri marsičem, samo pri potrditvi mandata izvoljenemu zaporniku se ne bi smelo. Državni zbor mu ga mora potrditi. O tem so si enotni celo ustavni in drugi pravniki, ki sicer ne zamudijo priložnosti za nestrinjanje, če le obstaja najmanjši razlog za to. Edinole, če bi mandatno-volilna komisija, na podlagi poročila Državne volilne komisije ali sicer, ugotovila da obstajajo pritožbe kandidatov ali predstavnikov list, ki nakazujejo na evidentne nepravilnosti v postopku izvedbe volitev, volilno prevaro ali kaj podobnega, bi se lahko odločila, da Državni zbor odloča posamezno o vsakem spornem mandatu. Ker se v primeru zapornikove izvolitve za poslanca Državnega zbora tovrstni ugovori niso pojavili, mu bodo novopečeni poslanski kolegi morali potrditi mandat v paketu z vsemi drugimi mandati. Drugačno ravnanje poslancev bi postavilo pod vprašaj mandate vseh, saj bi se pri marsikom našla kakšna politična ali osebna okoliščina, ki bi komu narekovala politično motivirano glasovanje o potrditvi mandata. Poduk Ustavnega sodišča Državnemu svetu, ki je zavrnil mandat Francu Kanglerju, mora biti vodilo tudi za Državni zbor.
Od tu naprej, predvsem pa, kako naj pravnomočno obsojeni poslanec opravlja svojo funkcijo, če sploh, se mnenja zelo razlikujejo. Razlog za mnenjski razdor je tretja alineja prvega odstavka devetega člena Zakona o poslancih, ki pravi, da poslancu preneha mandat, če je obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šestih mesecev, in v povezavi s to alinejo še tretji odstavek taistega člena, ki pravi, da obsojenemu poslancu mandat ne preneha, če tako sklene Državni zbor.
Pravzaprav imamo opravka s tremi različnimi razlagami. Prva pravi, da se omenjene določbe Zakona o poslancih nanašajo na tekoči mandat in torej velja le za poslance, ki so bili med opravljanjem obsojeni na več kot šest mesecev zapora. Novo izvoljeni poslanec-zapornik bi torej lahko bil miren. V času, ko je bil obsojen, ni bil poslanec, z volitvami in novim mandatom pa se pravne in politične karte na novo premešajo, zato ni ovir, razen »praktičnih«, da ne bi svoje funkcije normalno opravljal. Določbe iz devetega člena Zakona poslancih zanj preprosto ne veljajo. Ampak v že citiranem devetem členu zakona in sploh v celem Zakonu o poslancih ni prav nobene navedbe, ali določbe, ki bi napeljevala na sklepanje, da so določbe o prenehanju funkcije poslanca vezane na tekoči mandat, ali pa, da nove volitve razveljavijo njihovo uporabo v konkretnem primeru obsojenega na novo izvoljenega poslanca. Ključno je, da se določba nanaša na opravljanje poslanske funkcije, ne pa na to, kdaj jo je pridobil in dejstvo novih volitev ter začetek novega mandata nima pri tem prav nobene vloge. Sam se strinjam z razlago, da v Ustavi in zakonih sicer ni ovir, da nekdo, ki je bil obsojen na zaporno kazen, ne bi mogel kandidirati.[1] Vendar, če je izvoljen, lahko poslansko funkcijo opravlja le v skladu z Zakonom o poslancih in je torej podvržen tudi možnosti prenehanja mandata, če so za to izpolnjeni pogoji.
Preden preigramo še druge razlage omenjenih določb Zakona o poslancih, se moramo vprašati, kakšen je pravzaprav njihov smisel in namen? Ali ščitijo, ali kaznujejo obsojenega poslanca, ali pa kaj tretjega? Že omenjena tretja alineja prvega odstavka prav gotovo ni namenjena dodatnemu kaznovanju poslanca. Ta je bil s pravnomočno obsodbo že kaznovan in ga Državni zbor, upoštevajoč delitev oblasti, ne more še dodatno kaznovati z izgubo mandata za isto kaznivo dejanje. Smisel te določbe je zaščita Državnega zbora, da deluje v polni sestavi, pri čemer privzame, da več kot šestmesečna odsotnost poslanca utegne pomembno vplivati na odločitve DZ. Meja, ki je postavljena pri (več kot) šestih mesecih je seveda arbitrarna in izraža neke vrste kompromis, med dejstvom, da gre za poslanca, ki bil izvoljen na splošnih parlamentarnih volitvah, torej sedi v parlamentu po volji ljudstva in ga zato ne gre kar tako odstaviti, in dejstvom, da bi njegova daljša odsotnost lahko vplivala na delo parlamenta in na odločitve, ki jih sprejema. Da ne gre za kakšno izmišljeno dilemo opozarja primer priprtega poslanca v mandatu 2008-2011, ki ni mogel sodelovati pri delu Državnega zbora več šest mesecev, vse do pravnomočne obsodbe, ko je izgubil mandat in ga je nadomestila nova poslanka. Marsikatero glasovanje v Državnem zboru je bilo zelo tesno samo z glasom razlike in njegova prisotnost bi lahko obrnila izid marsikaterega glasovanja. Daljša odsotnost poslanca je vplivala na vsaj nekatere odločitve DZ[2] in potreba po »zaščiti« državnega zbora je še kako aktualna.
Zato je pomembno, da na to določbo Zakona o poslancih gledamo z vidika nemotenega in legitimnega delovanja Državnega zbora, ne pa samo z vidika posameznega poslanca in njegovih pravic. S tega vidika je seveda toliko bolj nenavadna teza tistih razlagalcev te določbe zakona, ki menijo, da bi na več kot šest mesecev obsojeni poslanec lahko opravljal svojo funkcijo iz zapora, podobno, kot je nekaterim omogočeno, da hodijo v službo. Lahko bi ga s službenim »zaporniškim vozilom« dostavili v službo, ali pa bi mu celo omogočili uporabo videokonferenčnih sistemov, da bi mu omogočili polnopravno udeležbo v parlamentarnem delu in odločanju. To je absurd. Funkcija poslanca ni samo sedenje v parlamentu na sejah delovnih teles in na plenarnih zasedanjih, ampak tudi terensko delo med volivci, kopica drugih sestankov, obiskov in srečanj, ne pa ždenje v pisarnah in dvoranah Državnega zbora.
Ampak bistveno bolj, tako rekoč usodno pomembno je nekaj drugega, nekaj, kar se je globoko zapisalo v idejo in prakso predstavniške demokracije, kot se je oblikovala skozi dolga stoletja in je univerzalno veljavno, ne da bi ga izrekli – in to je, da mora predstavnik vsega ljudstva, torej poslanec biti SVOBODEN ČLOVEK! In to v pomenu »svobode od« – torej prost vseh omejitev in prisil, fizičnih (svoboda gibanja, svoboda druženja …) in osebnih (pravica do zasebnosti …), ki bi lahko kakorkoli vplivale na svobodno in neovirano izražanje mnenj in stališč. Zapornik definitivno ni svoboden človek, zato tudi ne more biti poslanec.[3]
S tega vidika je seveda enako nesprejemljivo tudi stališče, ki meni, da bi morali zaporniku, ki je bil obsojen na več kot šest mesecev in je bil izvoljen za poslanca, prekiniti izvrševanje zaporne kazni za čas trajanja mandata. S tem predlogom bi se sicer izognili absurdu, da bi poslanca na opravljanje javne funkcije prevažali s zaporniškim vozilom (marico?), vse ostalo, predvsem pa, da kljub temu, da je kazen zapora prekinjena in da miruje, ostaja do pike enako: poslanec še vedno ni svoboden, da bi lahko brez omejitev opravljal svojo funkcijo.
K temu je treba dodati še to, da Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij ne vsebuje določb, ki bi omogočile, da sodišče ali kdorkoli drug prekine izvrševanje kazni zaradi tega, ker je bila zaprta oseba izvoljena na voljeno javno funkcijo. Takšna določba bi bila milo rečeno nenavadna: človeku, ki je bil na primer obsojen za kaznivo dejanje s področja zlorabe javnih pooblastil, se prekine kazen, da bi na javni funkciji še naprej razpolagal z javnimi pooblastili.
Usoda zapornika, ki je bil izvoljen za poslanca, je v rokah njegovih kolegic in kolegov poslancev, ampak šele po potrditvi mandata. Ko bo Mandatno-volilna komisija ugotovila, da je med poslanci tudi zapornik, ki prestaja več kot šest mesecev trajajočo zaporno kazen, bo na podlagi tretjega odstavka devetega člena Zakona o poslancih morala Državnemu zboru predlagati, da sprejme ugotovitev o prenehanju mandata, ali pa skleniti, da lahko mandat poslanca opravlja še naprej. Izguba mandata po obsodbi na zaporno kazen več kot šest mesecev vsekakor ni zgolj avtomatizem, ki ga Državni zbor samo ugotovi, ampak ima predstavniško in zakonodajno telo pravico, da dejansko vzpostavi imuniteto nad izvrševanjem kazni, če ta traja več kot šest mesecev. Funkcijo poslanca, na kar sem opozoril pred tem, lahko opravlja le, če je izpuščen iz zapora. Zakaj si je Državni zbor pridržal to pravico, je tudi razmeroma jasno: načelo ločitve oblasti zahteva tudi vzdržnost vseh treh vej oblasti, da posegajo druga v drugo. Državni zbor sicer ne more razveljaviti sodbe, lahko pa prepreči izvajanje zaporne kazni, če zaprtemu poslancu dovoljuje opravljanje poslanske funkcije. Državni zbor si je dejansko pridržal pravico, da razsodi, ali je bil poseg v svobodo poslanca zakonit in legitimen ali pa ne[4], in, ali obstajajo še kakšne druge okoliščine, ki kažejo, da bi odvzem mandata prav določenemu poslancu pomeni poseg v delo parlamenta.
Če bo DZ sklenil, da lahko zaprti poslanec še opravlja poslansko funkcijo, bo imuniteti poslancev pred kazenskim pregonom dodal še imuniteto nad izvrševanjem kazni, če je ta daljša od šestih mesecev. Politika bo vzpostavila primat nad pravom. Politične stranke pa bodo v zaporih dobile nov bazen za novačenje kandidatov za bodoče poslance.
[1] Takšen zakon, ki ga je pripravila stranka Zares, malo spremenjenega pa v zakonodajni postopek vložila Državljanska lista, je v Državnem zboru neslavno propadel. Tako ni zakona, pa tudi ne strank, ki sta se z njim ukvarjali.
[2] Kar navsezadnje napeljuje na potrebo po ureditvi odsotnosti poslanca, kadar je v preiskovalnem zaporu več kot mesec dni (to je obdobje ene redne seje DZ).
[3] Izpostaviti je potrebno še en vidik. Poslanec-zapornik bi lahko kot član zakonodajnega telesa prav zato, ker ni svoboden človek in torej ni podvržen »etičnemu imperativu« svobodnega državljana, svoj vpliv nelegitimno uporabil za svoje parcialne interese, ki so vezani na njegov status obsojenca, na primer s podžiganjem političnih pogromov zoper pravosodje, preiskovalnimi komisijami ipd..
[4] Kar sicer vseskozi zatrjujejo zaprti poslanci in njegovi pristaši. Sicer pa do sedaj še nismo naleteli na obsojenega politika, ki ne bi trdil, da gre za politično zaroto zoper njega.