Bil je 19. junij 2013, in bil je še en vroč poletni dan. Danijela, 38-letna kuharica iz Domžal se je, kot vsako jutro, odpravila v sosednji vrtec v službo, kjer je opravljala delo kuharice. Tako kot vsak delovni dan, je tudi na ta dan skupaj s kolegom odpeljala hrano v sosednje podružniške vrtce. Ko sta se s kolegom vrnila pred vrtec sta iz kombija pričela zlagati umazano posodo. V tistem trenutku je do nje pristopil bivši mož, 57-letni Andrej. Ni znano, kaj sta si v danem trenutku povedala. Andrej je po krajšem pogovoru Danijelo ustrelil, zatem pa sodil še sebi. Oba sta na kraju dogodka umrla.
Primer, ki ga imamo pred seboj, ni eksces, ki ga ne bi bilo mogoče predvideti. Po poročanju časnika Delo, je namreč Danijela bivšega moža, po komaj letu dni zakona, zapustila prav zaradi nasilja v družini. V času od razveze do umora je zaradi groženj in nasilja večkrat poklicala na pomoč policiste. Domnevno naj bi policiste nazadnje poklicala dan pred kritičnim dogodkom.
Danijelina zgodba ni osamljen primer. Intimnopartnerski umori so namreč najpogostejša oblika smrtonosnega nasilja nad ženskami, saj podatki Ministrstva za notranje zadeve kažejo, da so skoraj polovico (100 oz. 43 %) vseh umorov ter poskusov umora žensk v Sloveniji v letih 2000 –2013 izvršile osebe, zabeležene v kategorijah »bivši zakonec oz. intimni parter«, »intimni partner« in »zakonec«, kar za moške ne velja. Najpogostejši povzročitelji umorov ter poskusov umora moških so osebe, zabeležene v kategorijah »ni odnosa« in »znanci«. Moške so bivše in aktualne zakonske oziroma intimne partnerke umorile ali poskušale umoriti v 7 % primerov (Vir: MNZ, Policija, 2014).
Čeprav za letošnje leto še nimamo uradnih podatkov, pa lahko iz medijev razberemo, da je problematika intimnopartnerskih umorov žensk še vedno močno prisotna, saj od začetka leta pa do konca poletja skoraj ni minil mesec, da ne bi mediji poročali o kakšnem takšnem primeru. Zadnja dva primera sta se zgodila v poletnih mesecih. Prvi v Dravogradu, ko je moški umoril svojo partnerico, sam pa potem storil samomor. Drugi pa v Zlatoličju, ko je moški, domnevno zaradi »maščevanja kot posledica neuslišane ljubezni«, do smrti večkrat zabodel mlajšo žensko.
Podatki tako potrjujejo tezo, da je v nasprotju s stereotipnim prepričanjem o nevarnosti ulice za ženske najnevarnejši ravno dom in osebe, s katerimi imajo ali so imele intimno razmerje.
Te ugotovitve so skladne tudi z ugotovitvami številnih tujih raziskav, ki dokazujejo, da obstaja pomembna razlika v deležu intimnopartnerskih umorov med spoloma, da je za moške verjetnost, da jih bo umorila oseba, s katero so ali so bili v intimnem razmerju, bistveno nižja, ter da so intimnopartnerski umori glavni razlog nasilnih smrti žensk po celem svetu.
V poročilu Global Study on Homicide (2011) Urada Združenih narodov za droge in kriminal ugotavljajo, da so v Evropi v letu 2008 okoli 35 % umorjenih žensk umorili bivši ali aktualni zakonski partnerji. Moške so aktualne ali bivše zakonske partnerke umorile v 5 % primerov (UNODC, 2011) (Opomba: Podatki UNDOC so podcenjeni, saj upoštevajo samo kategorijo zakonskih partnerjev. Raziskave, ki so v kategorijo intimnopartnerskih umorov vključile tudi druge oblike intimnopartnerskih razmerij kažejo, da se odstotek intimnopartnerskih umorov žensk giblje nekje med 40 in 50 % (Podreka, 2013). Raziskave v Združenih državah Amerike kažejo, da so intimnopartnerski umori sedmi glavni razlog za prezgodnje smrti žensk (Glass in dr., 2008).
Zaradi tako alarmantnih podatkov in še vedno pogostih tragičnih zgodb kot posledica družinskega oziroma intimnopartnerskega nasilja, se v mednarodni skupnosti posveča vse več pozornosti ravno problematiki intimnopartnerskih umorov in preventivi na tem področju. Da je tovrstni problematiki potrebno posvetiti posebno pozornost, priča tudi dejstvo, da je kaznivo dejanje umora najhujše kaznivo dejanje znotraj kriminalitete in najhujša oblika zločina, ki jo človeštvo pozna, saj gre za zavesten odvzem najvišje vrednote, ki jo človek poseduje, to je življenje. Posebej zaščiteno tudi z Ustavo republike Slovenije, ki v 17. členu določa: »Človekovo življenje je nedotakljivo«.
Prav tako pa umor (tudi njegov poskus) nima negativnih posledic le za žrtev, temveč običajno prizadene tudi njen širši družinski in prijateljski krog, pa tudi storilce in skupnost kot celoto. Zlasti pa otroke, ki so zelo pogosto kolateralne žrtve teh kaznivih dejanj, saj poleg vsega ostalega ostanejo tudi brez obeh staršev. V nekaj več kakor tretjini primerov pa so tudi priče zločina, največkrat torej umora lastne matere.
DRUŽBENA TOLERANCA DO NASILJA
Kljub že nekaj let prisotnemu ozaveščanju javnosti o kompleksnosti in nevarnosti nasilja v zasebni sferi ob vsakem takem primeru ponovno ugotavljamo, da okolica, širša družba in tudi odgovorne institucije še vedno podcenjujejo tveganje in ne ukrepajo dovolj odločno. Neodločnost je nedvomno povezana tudi s še vedno prisotnim nepoznavanjem problematike nasilja in visoko družbeno toleranco do takšnega nasilja.
Raziskave kažejo, da intimnopartnersko nasilje še vedno pogosto razumemo kot nekaj, kar sodi v zasebnost in za kar sta običajno kriva oba partnerja, tragične dogodke pa kot eksces moškega, ki se mu je v danem trenutku »zameglil um« zaradi spora s partnerko in/ali ljubosumja.
Ob takšnih dogodkih lahko preberemo in slišimo tudi seksistične interpretacije, iz katerih je mogoče razbrati, da si je žrtev to zaslužila, ker je izzivala, da sta bila partnerja najverjetneje obojestransko problematična in da so to nepredvidljive situacije, ki jih ni mogoče preprečiti. Vse to pa so, kakor bo poskušano prikazati v nadaljevanju, stereotipi, ki so v nasprotju z znanstvenimi dokazi.
Raziskava o intimnopartnerskih umorih, ki so se zgodili v slovenskem prostoru med leti 2000 in 2011 (Podreka, 2013) je pokazala, da so intimnopartnerski umori žensk pogosto vnaprej »napovedana« kazniva dejanja, ki se le redko zgodijo iznenada, ne da bi bil pred tem prisoten vsaj kakšen vidnejši dejavnik tveganja, kot so intimnopartnersko nasilje, grožnje, izrazito ljubosumje oz posestniška drža in zalezovanje.
Moški partnerko praviloma umori po dolgem obdobju predhodnega »intimnega teroriziranja«, ki se najpogosteje manifestira kot fizično nasilje, to pa praviloma spremljajo tudi druge oblike zlorab in izkoriščanja. Za izrazito nevarno pa se ne izkaže le predhodno fizično nasilje, ampak tudi nekatere oblike psihičnega nasilja, kot so »izrazito ljubosumje«, nadzorovanje in posesivnost. Temu v teoriji pravimo posestniška drža, ki izhaja iz storilčevega prepričanja, da je partnerka njegova last. Prav tako moški pred umorom ali poskusom umora zelo pogosto dalj časa zalezujejo partnerke in svojo namero, da izvedejo kaznivo dejanje, jasno kažejo z dalj časa trajajočimi in ponavljajočimi se grožnjami.
Tudi podatki o značilnostih, povezanih z izvedbo kaznivih dejanj dokazujejo, da intimnopartnerski umori in poskusi umora niso naključna kazniva dejanja, ki bi jih izvršili neprištevni oz. duševno bolni posamezniki, pri katerih bi bili zavest in volja izključeni. Način izvedbe kaznivega dejanja, stanje prištevnosti in vrsta naklepa namreč pokažejo, da gre praviloma za premišljeno kaznivo dejanje, ki ga storilec želi storiti, in ne za naključen dogodek ali nesrečo. Analiza storilčeve prištevnosti ob izvedbi kaznivega dejanja kaže, da sta bili zavest in volja pri veliki večini ob izvršitvi kaznivega dejanja praviloma v večji meri ohranjeni, v nekaj manj kakor polovici pa se je glede na zaključke sodišč storilec na kaznivo dejanje predhodno pripravil in ga načrtoval.
INTIMNI TERORIZEM
Takšne ugotovitve, ki dokazujejo predhodno storilčevo intimnopartnersko nasilje, »posestniško« držo do partnerke in mentalno lucidnost pri izvedbi kaznivega dejanja, izpodbijajo stereotipno prepričanje, da so intimnopartnerski umori navadno posledica trenutnega besa ali »izbruha strasti« pri drugače nenasilnem moškem, ki naj bi ga k takšnemu ekstremnemu dejanju pripeljale ekstremne okoliščine, ali da so posledica medosebnih sporov dveh enako nasilnih partnerjev.
Kontekst in zgodovina, ki zaznamuje tovrstna kazniva dejanja, jasno kažejo, da je v veliki večini primerov mogoče brez dvoma govoriti o zgodovini intimnopartnerskega nasilja, ki ga v teoriji imenujemo intimni terorizem. To pomeni, da je nasilni partner praviloma dolga leta uporabljal različne taktike nasilja (fizično, psihično, spolno, ekonomsko nasilje in/ali zalezovanje) z namenom stalnega in dolgoročnega nadzorovanja partnerke, partnerka pa nasilja ni vračala. Takšen tip nasilja se generira na osnovi nesorazmerne razporeditve moči med moškim in žensko ter ustvarja čustveno kompleksno mrežo zlorabe, iz katere se žrtve le s težavo izvijejo.
Obenem pa takšni podatki pričajo o tem, da je takšne umore mogoče vsaj v nekaterih primerih predvideti, to pa pomeni, da bi jih lahko ob ustreznem preventivnem ukrepanju tudi preprečili. Žal pa ugotavljamo, da se okolica in nekatere pristojne institucije ob primerih intimnopartnerskega oz. družinskega nasilja še vedno ne odzivajo dovolj odločno.
Analiza primerov, ki so se zgodili v slovenskem prostoru kaže, da so bili ljudje iz mikro okolja (starši, sorodniki_ce, prijatelji_ce, sosedje_e, sodelavci_ke) in institucije na lokalni ravni pogosto seznanjeni z dogajanjem med partnerjema in obdolženčevim nasiljem, so pa le redko odločno ukrepali in podcenili tveganje. Nekateri so celo povzročitelja nasilja ščitili ob njegovem početju.
Različni avtorji in avtorice opozarjajo, da lahko toleranca skupnosti in družbe do intimnopartnerskega nasilja oz. nasilja v družini pomembno prispeva k eskalaciji nasilja.
Način, kako skupnost reagira na intimnopartnersko nasilje, lahko vpliva na splošno stopnjo in razširjenost zlorab v skupnosti oz. partnerski zvezi ali družini. Za uspešno preprečevanje intimnopartnerskega nasilja je tako bistveno celostno in sistemsko reševanje problematike, kar pomeni, da je delovanje proti nasilju lahko uspešno le, če so vanj vključene vse tri ravni družbenega sistema – makro oz. državna raven z ustrezno zakonodajno regulacijo, mezo oz. institucionalna raven z ustreznim odzivanjem na nasilje ter tudi mikro oz. individualna raven, saj lahko posamezniki in posameznice, ki so v neposrednem stiku z žrtvijo, veliko pripomorejo k opolnomočenju žrtve in pravočasnemu reagiranju na nasilje.
NEENAKOST ŽENSK IN MOŠKIH
Vsakič, ko je javnost soočena z nekim tragičnim dogodkom, se pojavi val mnenj in interpretacij o tem, kaj so možni vzroki za takšna dejanja in kako jih je mogoče preprečiti. Diskurz, ki v javnosti najpogosteje spremlja vzroke za intimnopartnerske umore, praviloma sega na področje individualistično iracionalnega diskurza in psihologizacije tovrstnih zločinov. Zelo pogosto se primarni razlog za takšno vedenje posameznikov pripisuje določenim osebnostnim lastnostim storilca in žrtve, pogosto vezanih na alkohol, duševno stanje storilca, socialni obup. V zadnjem času pa tudi, zelo aktualno, na področje socialne ogroženosti povezane s finančno krizo v državi. Ob tem naj opozorimo še na pogosto stereotipno razumevanje intimnopartnerskih umorov kot »umorov iz strasti«, oblike »kriminalne ljubezni«, ali kakor v primeru Zlatoličje »neuslišane ljubezni«.
Uporabo pojmov strast in ljubezen moramo v kontekstu intimnopartnerskih umorov, poskusov umora ali nasilja popolnoma zavrniti, saj je realna dinamika takšnih odnosov v osnovi povezana z nadzorovanjem, posedovanjem, prevlado in potrjevanje moči moškega nad žensko.
Odgovornost za nasilje se tako prenese iz družbeno kulturne in sistemske ravni na individualno raven, postane stvar posameznika oziroma tiste specifične družine in se preostalih ne tiče. V družbi se tako generira popularno in stereotipno razumevanje nasilja, skozi katerega presojamo nasilne dogodke in povzročitelje nasilja. Nasilne dogodke (zlasti tiste v družinskem in medosebnem kontekstu) še vedno prepogosto razumemo kot nekaj, kar se v realnosti dogaja na obrobjih družbe, nasilna dejanja pa kot dejanja, ki so nepremišljena, nerazumljiva, nepredvidljiva in jih storijo alkoholiki ali duševno bolni, socialno obupani posamezniki. Prepričanja, ki so v popolnem nasprotju z realnim dogajanjem, saj raziskave jasno kažejo, da intimnopartnerski umori prizadenejo ženske vseh starosti, neodvisno od socialnega, ekonomskega, verskega ali kulturnega statusa. Povsem enako velja tudi za povzročitelje tovrstnih kaznivih dejanj, med katerimi meddrugim, le redko zasledimo osebe, ki kažejo znake kakšne resnejše duševne bolezni.
Kakor pojasnjujeta znana angleška kriminologa Rebecca in Russell Dobash (1998), se ljudje radi zatekamo k takšnemu razumevanju nasilja, saj je bistveno manj neprijetno in enostavnejše kakor razumevanje, da je nasilje morda premišljeno, namensko in da obstajajo vzorci nasilja. Če bi izhajali iz razumevanja, da je nasilje posledica naključne odklonskosti in ne izraz ponavljajočih se družbenih odnosov, se nam ne bi bilo treba ukvarjati z vprašanjem o oblikah vsakdanjega družbenega življenja, temveč le z odkloni od njih. Tako bi se vprašanje o nasilju odmaknilo od vseh in bi postalo le problem drugih, vedenje drugih in vprašanje drugih.
Če pa nasilje razumemo kot namerno dejanje, storjeno s cilji, ki so globoko zasidrani v vsakdanu naših življenj in praks, postane problem nasilja vprašanje celotne družbe, saj lahko prizadene kogarkoli in kadarkoli. Takšno stališče seveda terja podrobnejše in natančno razumevanje nasilja oz. nasilnih dejanj ter okoliščin in konteksta, v katerem prihaja do nasilja. Lociranje nasilja v središče vsakdanjega življenja zahteva osredotočenost na vsakdan, na običajno in ne na neobičajno, na konflikte interesov, zasidrane v vsakdanjem življenju in odnosih, na opravičevanje nasilnežev ter na reakcijo in odzive žrtev.
MOŠKA MOČ IN DOMINACIJA
In ravno skozi to je potrebno razumeti in pojasnjevati tudi vzroke za intimnopartnersko nasilje in umore žensk, ki jih je potrebno razumeti kot izrazito spolno zaznamovana dejanja, vzroke zanje pa moramo iskati v širšem družbenem sistemu spolne neenakosti in drugih družbenih neenakosti, v katerem se moška dominacija s sistemske, družbene ravni, prenaša tudi na individualno raven, na raven odnosov, in v katerem si nekateri moški še vedno pridržujejo pravico do nadzorovanja življenja svojih partnerk.
Analiza osebnostnih karakteristik povzročiteljev intimnopartnerskih umorov jasno kaže, da so nekatere individualne značilnosti storilca sicer pomembni dejavniki tveganja za intimnopartnerske umore žensk, da pa jih ne moremo razumeti kot primarnega vzroka za nasilje in umor, temveč je treba primarni vzrok za uporabo moškega (smrtonosnega) nasilja nad partnerkami pripisati kompleksnemu prepletu družbenih okoliščin in kulturnih praks, ki so podlaga za to, da postane moški v intimnopartnerskem odnosu nasilen.
Analiza psiholoških profilov in osebnostnih karakteristik storilcev v Sloveniji (Podreka, 2013) je pokazala, da so povzročitelji intimnopartnerskih umorov in poskusov umora heterogena skupina posameznikov, ki so jim nesporno skupni jasni tradicionalni ideali in vrednote glede odnosov med spoloma in vloge ženske.
Gre za moške, ki gojijo tradicionalna prepričanja o odnosih med spoloma in svoje partnerke razumejo kot lastnino, ki jo s partnerskim odnosom pridobijo v trajno last.
Kot takšne nimajo pravice oporekati partnerjem ali jih zapustiti. Vsak upor partnerke takšen moški razume kot neposredno kršitev svojih pravic in poseg v svojo moč, pri čemer meni, da lahko za zaščito svojih pravic poseže po vseh sredstvih, tudi najskrajnejših, kot je umor.
Ob tem, da opozarjamo na pomen družbenih in ideoloških vzorcev kot primarnih vzrokov za nasilje, pa ne zanikamo, da intimnopartnersko nasilje nima enega samega, unitarnega vzroka, ampak je vzrokov lahko več, so različni, se med seboj prekrivajo in pogojujejo. Zato je za ustrezno in poglobljeno razumevanje dinamike intimnopartnerskega nasilja in vzrokov zanj vselej potrebno upoštevati in preučiti tudi dogajanje na medosebni in individualni ravni, saj kontekst nasilja praviloma nastane s kombinacijo več dejavnikov.
Intimni odnosi z osebnimi izmenjavami, interakcijami in dnevnimi konflikti oblikujejo specifičen kontekst, v katerem lahko pride do nasilnih dogodkov. Pri tem ima osnovno vlogo širši družbeni in kulturni kontekst z značilnimi splošnimi pozicijami moškega in ženske v dani družbi ali lokalnem okolju. Zgodovinski in antropološki viri govorijo o tem, da tradicionalno družbeno pozicioniranje intimnih partnerjev podpira različne načine moškega nadzora in dominacije, vključno z uporabo sile. V konfliktih interesov, ko ženska postavi pod vprašaj moč in dominacijo partnerja in se ne obnaša v skladu s pričakovanimi tradicionalnimi vrednotami, moški pogosto čutijo pravico do discipliniranja partnerke tudi z uporabo nasilja, kar lahko pripelje do umora ali uboja.
Gre torej za problematiko, ki jo je potrebno preizpraševati v kontekstu odnosov med spoloma, moške moči in dominacije. Kot opozarjata Russell in Rebecca Dobash (1998), raziskave, ki poskušajo proučevati intimnopartnersko nasilje ločeno od družbenih struktur in se osredotočajo predvsem na individualne lastnosti posameznika, ne nudijo popolne razlage medosebnega nasilja moških nad ženskami. Temu je tako, ker se nasilje nad ženskami dogaja v širšem kontekstu, ki ga sestavljajo odzivi institucij, ljudi ter utrjena kulturna in družbena prepričanja oz. stališča o odnosih med moškimi in ženskami, zakonskimi partnerji in partnerkami. Povzročitelji nasilja pa nasilje izrabljajo za utrjevanje svoje pozicije moči in dominacije. Moč, nadzor in dominacija pa so, sodeč po izsledkih različnih mednarodnih raziskav, ključni elementi, ki jih je treba proučevati v zvezi z vzroki za moško intimnopartnersko nasilje nad ženskami.
Avtorica: dr. Jasna Podreka, asistentka in raziskovalka na Oddelku za Sociologijo, Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani ter strokovna sodelavka Društva SOS telefon. Raziskovalno se ukvarja z vprašanjem ovir in razlogov za nizko prisotnost žensk v politiki ter z raziskovanjem na področju nasilja nad ženskami. Temu se je posvetila tudi v svoji doktorski disertaciji, ko je opravila prvo obširnejšo empirično raziskavo o intimnopartnerskih umorih v Sloveniji. Kot asistentka sodeluje pri predmetih Uvod v sociologijo I in II, Sociologija spola in Sociologija vsakdanjega življenja. Na Društvu SOS telefon pa opravlja različne naloge povezane z ozaveščanjem in izobraževanjem o nasilju v zasebni sferi.
Opomba: Zapis je bil v nekoliko krajši verziji objavljen v Sobotni prilogi DELOa, 23. januarja 2016. Objavljeno z dovoljenjem avtorice.