Zakaj sem vesela Jesenkove nagrade

Dr. Fran Jesenko 1875 - 1932 (foto via www.botanicni-vrt.si)

Biotehniška fakulteta vsako leto podeljuje Jesenkovo nagrado posameznici oz. posamezniku za življensko delo pri izobraževanju, raziskovanju in strokovnemu delu na področju biotehniških ved. Letos sem bila med prejemnicami te nagrade tudi sama. Na Biotehniški fakulteti (BF) poučujem in raziskujem na področju rastlinske genetike in biotehnologije že vrsto let in temu primerno so se nabrali nagrajeni rezultati dela. Svečana prireditev podelitve, ki vključuje še druge nagrade in priznanja BF, je potekala v zbornični dvorani Univerze v Ljubljani 13. marca 2015 in ob tej priložnosti je nastal zapis »Zakaj sem vesela Jesenkove nagrade«. Razlogov za veselje je več:

Prof. dr. Branka Javornik (druga z leve) na podelitvi Jesenkovih nagrad 2015
Prof. dr. Branka Javornik (druga z leve) na podelitvi Jesenkovih nagrad 2015

1) Jesenkovo priznanje mi je toliko ljubše, ker je bil Jesenko eden prvih vidnih slovenskih genetikov v začetku 20 st. – delal je tudi pri znanem prof. Erich von Tschermak-u na Dunaju, znanstveniku, enem od treh botanikov, ki so takrat ponovili Mendlove poskuse in potrdili njegove utemeljitve, s čimer se je začela era genetike, moje najljubše področje znanosti.

Jesenkovo raziskovanje je bilo v tistem času najbolj plodno – veliko je eksperimentiral (križal) in publiciral – uspel je z medvrstnim križanjem med pšenico in ržjo – dobil fertilne potomce in s tem novo, v naravi nepoznano žito tritikale. Za tisti čas nekaj takega, kot so danes gensko spremenjeni organizmi, le da so GSO veliko manj genetsko preoblikovani. No, Jesenkova uspešna žlahniteljska pot se je potem zaradi 1. svetovne vojne upočasnila, je pa na Univerzi v Ljubljani (UL) po vojni predaval botaniko skoraj 10 let in bil izredno aktiven pobudnik, ustanovitelj in vzdrževalec Triglavskega narodnega parka.

2) Jesenkovega priznanja sem vesela tudi, ker mi je mlajši kolega rekel, da si ga zaslužim zato, ker nisem le »nice guy«, ampak imam tudi kaj za pokazati iz svojega raziskovalnega in pedagoškega dela.

V raziskovanju na Biotehniški sem pristala po naključju, splet različnih nepovezanih dogodkov. Nikoli nisem bila izstopajoča ali pridna dijakinja ali študentka, v mladosti nisem sanjala o Mendlu ali Darwinu – v bistvu ju sploh nisem poznala, vse se je nekako steklo v prvo službo – stažistke raziskovalke na genetiki in žlahtnjenju pri prof. Kreftu na agronomiji, BF, UL. Pred nastopom te prve, zelo slabo plačane, prekerne službe, sem imela možnost odpotovati na daljni vzhod (takrat v ’70 smo veliko potovali), vendar sem, ne vem, zakaj, odšla v Ljubljano in v službo takoj po diplomi. Danes, po skoraj 40-ih letih od tiste odločitve, mi ni žal – preživela sem in še vedno preživljam izjemno pestro in razburljivo obdobje učenja, raziskovanja, spoznavanja, odkrivanja, sprejemanja in dajanja, veliko triumfov in padcev, smeha, veselja, razočaranj, presenečenj in tako dalje … vmes pa smo pisali projekte, postavljali laboratorije, uvajali nove tehnologije, ustvarjali nove študije, predavali in učili, pisali članke, se jezili na recenzente, vzgajali mladince, samoupravljali in upravljali, organizirali srečanja in prireditve, se družili in sodelovali s kolegi in kolegicami iz sveta, se primerjali in ocenjevali in bili včasih celo zadovoljni!

Zadovoljstvo pri meni je sicer redko, ker je vse odvisno od tega, kako visoko si postaviš letvico – in pri meni je ta zelo visoko!

Sem pa med delom imela priložnost in čast sodelovati z veliko različnimi sodelavkami in sodelavci, ki so vsak po svoje pustili vtise in značilne spomine, ki me bodo spremljali tud v prihodnje. Vsi sodelavci imajo seveda tudi delež v tej nagradi in ob tej priložnosti se jim zato najlepše zahvaljujem! Najdlje sva se skupaj obdržala z Borutom, prof. Bohancem, s katerim v nekem sporazumnem »dualizmu« nadaljujeva (mogoče od Jesenka naprej) razvoj področja genetike in žlahtnjenja rastlin na Oddelku za agronomijo, Biotehniški fakulteti in Univerzi v Ljubljani, in sva skupaj s sodelavci to področje, brez lažne skromnosti, pripeljala na nivo, ki je lahko v ponos zanamcem in vzor prednamcem. Na to smo lahko upravičeno ponosni!

Osebno zadovoljstvo pa ni odvisno samo od prepoznave v profesionalnem življenju, pač pa precejšen del predstavljajo pristni in dobri odnosi v družini. In tega sem deležna v zvrhani meri! Thanks family!

3) Jesenkovega priznanja sem vesela tudi zato, ker sem po razvidu prejemnikov oz. bolje prejemnic Jesenkovih priznanj 11. ženska na BF, ki je deležna te časti!

Jesenkove nagrade se podeljujejo od leta 1973 in do danes je to nagrado prejelo 79 izbranih moških nagrajencev in z mano vred 11 žensk.

Pravilno ste prebrali, lahko ponovim: glede na spol je prejelo Jesenkovo nagrado 79 moških in 11 žensk! Šokantno! No, če se pošalim, verjetno je bila večina iz te moške množice »nice guys«. Menim pa, da je v prihodnje potrebna bolj skrbna strokovna presoja in ne nagrajevanje glede na lojalnost ali preference posameznih navideznih hišnih veljakov. Smo sposobni to izpeljati? Takoj lahko naštejem nekaj izvrstnih kandidatk kot tudi kandidatov.

4) Jesenkovega priznanja sem vesela tudi zato, ker ga razumem kot priložnost izraziti nekaj misli, ki utegnejo prispevati k prepotrebnemu razsvetljenju v akademskih krogih.

a) pred kratkim je bil 8. marec, dan, ko se razpravlja o enakopravnosti žensk in o njihovi participaciji v javnem življenju ter v sferah upravljanja in odločanja, ki sta še vedno tradicionalno moški domeni. To bi potrdil tudi obisk dekanove sobe na BF, kjer na steni visijo slike nekdanjih dekanov BF. Ne vem, koliko je teh slik, vem pa, da med njimi ni nobene ženske – torej popolna moška zasedba. Je pa res, da na BF vodijo pomembne komisije ženske; do pred kratkim so bile tudi večinoma namestnice prodekanov in v bistvu opravljajo pomembno osnovno delo, ki ga sicer odlično izpeljejo, zasluge pa gredo potem večinoma k šefom. Na univerzi kot napredni akademski inštituciji ni veliko drugače, čeprav je le uspelo eni kandidatki zasesti rektorsko mesto. To je zelo težko razumljivo.

Brez participacije žensk v vseh življenjskih in delovnih procesih – to je v upravljanju, odločanju, soustvarjanju … izgubljamo drugo (žensko) polovico in smo (moško) enostranski, neuravnoteženi, neceloviti, amputirani.

Biološko smo si seveda različni, moški urejajo zadeve drugače kot ženske, vendar bi z bolj enakomerno participacijo obeh spolov, lahko dosegli odlično ravnotežje. Naš prostor in okolje bi s polno vklučitvijo žensk bistveno obogatili in ga naredili sprejemljivega in prijetnega za vse, za moške kot tudi za ženske. Zato predlagam, da resno razmislimo o obvezni participaciji žensk v vseh organih fakultet in univerze vključno z dekanstvom ali rektorstvom. Da, predlagam uvedbo ženskih kvot za organe upravljanja na univerzi; veliko sodelavcev, kot tudi sodelavk se sicer zgraža nad uvedbo ženskih kvot, ampak jaz jih podpiram, ker primeri iz prakse dokazujejo, da sistem kvot deluje!

Dr. Fran Jesenko 1875 - 1932 (foto via www.botanicni-vrt.si)
Dr. Fran Jesenko 1875 – 1932 (foto via www.botanicni-vrt.si)

b) poleg ženskih kvot bi želela izpostaviti enakopravnost obravnavanja po spolu; menim namreč, da smo ženske na univerzi in fakultetah neenakopravno obravnavane – pa ne mislim le na razmerje Jesenkovih nagrad ali slik v dekanovi sobi; poznanih je kar nekaj takšnih neenakopravnih obravnavanj, ki pa žal postajajo postopoma širše sprejemljiva in na nek način »standard«, obrazec obnašanja na univerzi, fakultetah. Iz lastnih izkušenj bi lahko naštela nekaj primerov dobesednega »naslajanja« mojih spoštovanih kolegov, ko so izkazovali svojo moško dominanco in moč nad t.i. nežnejšim spolom in sicer ne glede na strokovnost, kolegialnost, kaj šele na dostojnost. Razlike med spoloma so bile na primer razvidne v možnostih napredovanja v plačnih razredih, seveda so imeli brez zadržkov prednost moški. Razni pravilniki in kodeksi, ki naj bi vodili in obvezovali vodilne do enakopravnejših obravnavanj spolov, ne pomagajo – kot kaže primer šikanirane univerzitetne kolegice, ki se je v stiski in v skladu s pravilnikom obrnila na predstavnika delodajalca (rektorja), ta pa ji je nato posredno, v nasprotju s pravilnikom in preko drugega predstavnika (dekana) odgovoril v smislu – »kaj pa se greste na fakulteti«?! Takšen odgovor, spoštovani, ni ne profesionalen, kaj šele človeško sočuten! Podobnih primerov ne manjka, zato se zavzemam, da moramo na univerzi in fakultetah enakopravnosti obravnavanj po spolu nameniti veliko več skrbi in pozornosti ter se o tem predvsem več pogovarjati.

Ženske ne potrebujemo pomoči, potrebujemo le pošteno in enakovredno obravnavo, merjenje dosežkov in vrednot.

Merila morajo biti univerzalne vrednote, tiste, ki veljajo povsod, vselej in za vsakogar. Poskušajmo nadomestiti »moško dogovorno trepljanja po ramenih in soglašanja med nice guys« s profesionalnim in sočutnim odločanjem, odločanjem, ki bo vzelo v obravnavo širši kontekst in ne le probleme majhnih egotov. Prizadevajmo si vzpostaviti vključujoče okolje, kjer bo mogoče enakopravno uresničiti profesionalne kariere ne glede na spol.

5) In nenazadnje sem Jesenkovega priznanja vesela tudi zato, ker sem lahko v družbi mlajših nagrajenk in nagrajencev, ki izkazujejo odlične rezultate.

Povprečna ocena 9,81 Tinkare Pirc Marolt na 2. st. oz. bolonjskemu magistrskem študiju je izjemna, prav tako je zavidljivo število zbranih točk mladega doktorja Nejca Thalerja in zelo visoke ocene nad 9,5 vseh ostalih študentskih nagrajenk in nagrajencev. Kaj naj rečem, dragi moji mlajši kolegi in kolegice: odlični ste, najboljši ste, ponosni smo na vas, zavedajte se, da sta prva liga in da se od prvokategornikov pričakujejo podobni ali še boljši rezultati, kar pa ni vedno enostavno in lahko, kot nam kaže primer naše superkategornice Tine M.

Vsekakor želim mladim uspešno nadaljevanje profesionalne kariere in upam, da se polno zavedajo, da je njihova prihodnost samo v njihovih rokah. O pogledih na sedanjost in prihodnost je bil pred kratkim objavljen zanimiv intervju dr. Petra Klepca (pa ne tistega ki je pasel koze, pač pa našega novodobnega filozofa), ki je med drugim dejal: “Prevlada neoliberalizma danes je vidna ravno v tem, da si ne upamo niti sanjati. Ne upamo si niti zamisliti, niti predstavljati si, da je drugačen svet mogoč. Pa je. Sedanji svet ni več najboljši od možnih svetov, ampak postaja počasi eden najslabših možnih”. Torej, sanje so ne le dovoljene, pač pa so zaželjene in na njih ustvarite svojo prihodnost. Tudi za ne-študentske nagrajenke in nagrajence velja, da so sanje zaželjene in naj bodo vir energije in inspiracij za naslednje projekte, naslednje učne uspehe, naslednje delovne dosežke in naslednje zasluženo zadovoljstvo!

 

Dr. Branka Javornik (foto: osebni arhiv)
Dr. Branka Javornik (foto: osebni arhiv)

Avtorica: dr. Branka Javornik, redna profesorica in vodja kolegija študija biotehnologije. Na Univerzi v Ljubljani že zelo dolgo raziskuje in poučuje na področju genetike in biotehnologije. Trenutno je njeno najljubša tema proučevanje interakcij med izbranimi molekulami, med gostitelji in vsiljivci ter med ljudmi. Rada smuča in se ne boji gensko spremenjenih organizmov.

 

Več od Metina lista

Obvezna oprema za specialce

Seznami. Kadar se kam odpravljam, najprej napišem seznam. Da potem, ko odidem...
Beri dalje