Letošnji petek trinajstega bo ostal v spominu kot izjemno nesrečen dan. Še bolj nesrečen, kot bi moral biti po starih vražah. V pariški tragediji je izgubilo življenje več kot sto ljudi, na stotine je ranjenih. Številke o mrtvih so strašljive, a tisto, za čemer dejansko žalujejo mediji in ljudje po spletnih omrežjih, ki so svoje profilne slike odeli v barve francoske trobojnice, je varni evropski prostor, ki se je skupaj z bombami in teroristi raztreščil na tisoče koščkov.
Po šivih je ta prostor pokal že v mesecih, ko so se v Evropo stekali tokovi ljudi iz Sirije, Iraka, Afganistana in drugih predelov sveta, ki so jih zajeli spopadi. »Dobri stari svet« so države EU skušale kot frankensteinovskega monstruma na silo pokrpati s bodečimi žicami, a jim to ni uspelo.
Svet je postal prevroč in preveč nagneten, da bi njegovo razpadajočo podobo ohranile žičnate pregrade.
V času neizbežnih sprememb bo svet, ki nastaja, bolj kot kdajkoli potreboval antropološka znanja in pristope, in sicer zato, da se bomo lahko pripravili na novosti, ki nas čakajo, in spoznali, da so ravno te spremembe najpomembnejša priložnost za vzpostavitev globalnih skupnosti. Te bodo morale biti postavljene na novih temeljih, ki presegajo zamejevanja, pa naj bodo kulturna, jezikovna, nacionalna, verska ali kakršna koli druga.
Izstop antropologije iz slonokoščenih stolpov
Pri gradnji tovrstnih skupnosti se bodo bolj kot doslej morali angažirati tudi antropologinje in antropologi, izstopiti iz slonokoščenih akademskih stolpov ter se vključiti v delovanje vladnih in nevladnih organizacij, ki skušajo nadzirati in urejati migracijske tokove. Spremljanje globalnih sprememb z vidika posameznikov in skupnosti, ki prečkajo meje, bo namreč ključno za razumevanje in vzpostavljanje sistema, ki bo bolj dinamičen, prilagodljiv in spremenljiv kot doslej.
Vključiti se bodo morali tudi v razvoj tehnologij sodelovanja, ki so v dobršni meri že nadomestile prenos informacij »od ust do ust«. To pomeni, da si bo antropologija bolj kot doslej morala utreti pot v visokotehnološka podjetja, kjer se kalijo nove tehnologije – kot so to že storili v Intelu, Microsoftu, Googlu in drugih sooblikovalcih prepletenega, omreženega sveta. Takšnega, ki ga razumejo in sprejemajo nove generacije.
Nasvidenje meje, dobrodošla omrežja
Atomistični pogled na svet, v katerem so narodi lično omejeni z navideznimi črtami, ki jim pravimo meje, je očitno preživet. Nedeljivi, zamejeni, trdni atom je bil, kot je pred skoraj dvema desetletjema lucidno zapisal Kevin Kelly v knjigi Out of Control, simbol prejšnjega stoletja. V novem stoletju je postal osrednji simbol spremenljivo omrežje, ki povezuje ljudi, stvari, tehnologije, okolje, živali, rastline … Podoben dinamičen pogled na družbena razmerja izpostavljajo tudi novejše antropološke teorije in razlage, po katerih se meje in razmerja moči nenehno spreminjajo, ljudje se selijo in komunicirajo med sabo prek meja, vzpostavljajo pa se začasne skupnosti, ki ne temeljijo več zgolj na fizičnem, temveč tudi na virtualnem prostoru. Tak ameboiden svet bo moral biti, če bo želel funkcionirati, bolj kot v preteklosti utemeljen na solidarnosti, sodelovanju ter sprejemanju razlik in nenehnih sprememb.
Razumevanje predrugačenega sveta bo velik izziv za antropologijo, ki ne bo več le proučevala in interpretirala nove oblike družbenosti, temveč se bo lahko dejavno vključila v spodbujanje in nastajanje drugačnih oblik sodelovanja – onkraj nacionalnih držav ter njihovih meja, zastav in potnih listov.
Pomemben preizkus za antropologijo bo še dejstvo, da bo morala tudi sama prečkati lastne meje in se povezati z drugimi znanstvenimi področji ter sprejeti »tuje« pristope, če bo želela preživeti in utrditi svojo vlogo in pomen.
Nevarnost delitvene politike
Antropolog Thomas Hylland Eriksen z Univerze v Oslu, ki je med osrednjimi govorci na letošnji prireditvi ‘Why the world needs anthropologists’, je na svojem blogu komentiral pariško tragedijo in begunsko krizo ter pojasnil, da bo prav iskanje novih oblik družbenosti in načinov sožitja v pregretem, nagnetenem in prepletenem svetu ključen civilizacijski preizkus v času, ki prihaja.
“Največja nevarnost pred katero smo,” svari Eriksen, “je možnost, da bi delitvenim identitetnim politikam – od etnonacionalizma do džihadizma – uspelo ugrabiti večino ljudi in jih spremeniti v talce pri izvrševanju svojih destruktivnih ideologij.
Njihov svet je namreč utemeljen na sumničavosti namesto zaupanju, zavračanju namesto sprejemanju, zaostali nostalgiji namesto razumevanju ‘nečistosti’ in trenj, ki neizogibno zaznamujejo svet med selitvijo, in to tako dobesedno kot metaforično.” Namesto da v nedogled gradimo mostove med ljudmi in skušamo prečkati razlike med njimi se moramo po njegovem čim prej sprijazniti z dejstvom, da dejansko vsi živimo na istem otoku.
Podobno misel, ki kristalno jasno opisuje sedanjo situacijo, je pred stoletji preroško ubesedil angleški pesnik John Donne, v romanu Komu zvoni pa jo je kasneje uporabil Ernest Hemingway: »Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.«
Ali lahko v času, ko Evropa bije plat zvona zaradi teroristov in islamskih skrajnežev, sploh razširimo spoznanje, da smo del iste celote, iste skupnosti? Po nesrečnem petku trinajstega čaka antropologinje in antropologe veliko, zelo veliko trdega dela.
———————
“Žgoči problemi našega vročega planeta” bodo osrednja tema tretjega mednarodnega simpozija “Zakaj svet potrebuje antropologe”, ki bo 27. novembra v Ljubljani. Uvodno predavanje bo izvedla klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, za njo pa se bodo na odru zvrstili vodilni svetovni antropologi in antropologinje. Poleg komentatorja globalizacije Thomasa Hyllanda Eriksena z Univerze v Oslu bodo nastopile še Genevieve Bell, direktorica za uporabniško izkušnjo v podjetju Intel, Joana Breidenbach, ustanoviteljica fundacije betterplace.org, in Lenora Bohren, direktorica nacionalnega središča za izpuste in varnost vozil Državne univerze v Koloradu. Prireditev bodo sklenili z razpravo in koncertom skupine Manouche.
——————–
Avtorja zapisa: dr. Dan Podjed, raziskovalec na Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU, docent za kulturno in socialno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in koordinator Mreže za aplikativno antropologijo pri Evropskem združenju socialnih antropologov.
Meta Gorup, doktorska študentka in raziskovalka na Centre for Higher Education Governance Ghent (CHEGG) Univerze v Gentu in administratorka Mreže za aplikativno antropologijo pri Evropskem združenju socialnih antropologov.