Zanima me vse živo :)

Tim Prezelj
Tim Prezelj (foto: osebni arhiv Tima Prezlja)

Vse skupaj se je začelo že zelo zgodaj v mojih otroških letih, ko sva z atom hodila po travniku in nabirala različna zdravilna zelišča. Tako me je narava, predvsem pa vse živo, začela zelo zanimati in vedno bolj sem se poglabljal v različna področja biologije, dokler nisem prišel do samih molekul, za katere sem ugotovil, da so prava stvar zame, in so danes poglavitno področje mojega raziskovanja; z molekularno biologijo se namreč ukvarjam na različnih raziskovalnih inštitucijah, kot so Kemijski inštitut Slovenije in Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani. Vendar pa nisem že od malih nog molekularni navdušenec. Čeprav bom letos obiskoval četrti in zaključni letnik Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani, sem kot raziskovalec začel že v osmem razredu osnovne šole, ko sem napisal svojo prvo raziskovalno nalogo (takrat sicer s področja psihologije), za katero sem prejel srebrno priznanje, leto kasneje pa še zlato priznanje in drugo mesto za nalogo s področja biologije. Prav ta raziskovalna naloga iz 9. razreda osnovne šole je bila moj prvi uspeh, saj sem z določanjem različnih rodov kobilic na različnih travnikih odkril povezavo med vrstno pestrostjo in

Parapleursu_alliaceus
Parapleursu alliaceus (foto: Dejan Galjot)

številom kobilic ter načinom obdelave travnika. Z raziskovanjem sem nato nadaljeval v drugem letniku gimnazije, ko sem se ustalil na oddelku za biotehnologijo na Kemijskem inštitutu Slovenije, kjer še vedno delam pod mentorstvom mlade raziskovalke Alje Oblak, ki je odlična mentorica. Na inštitut sem prišel z velikim entuziazmom in se vključil v raziskovanje biologije imunskega sistema. Z Aljo sva se lotila tudi razvoja genskega cepiva proti melanomu, obliki kožnega raka.

Kot je že vsem znano, je rak v sodobnem svetu velik problem. Za naš imunski sistem pa predstavlja težavo predvsem zato, ker so rakave celice le spremenjene zdrave, telesu lastne celice, kar otežuje ločevanje rakavih celic od zdravih. Kljub temu pa obstajajo razlike med njimi tudi na molekularni ravni. Do danes (razen kemoterapije in operativnih načinov) še ne poznamo učinkovitega načina zdravljenja, pa tudi ne učinkovitih protitumorskih cepiv, ki bi zagotavljala preventivo proti tej smrtonosni bolezni. Tako mi je Alja priskrbela potrebno literaturo in predstavila osnovno idejo, ki je bila ustvariti gensko cepivo proti melanomu. To pomeni, da bi v celice vnašali DNA z zapisom za protein, ki bi zagotavljal imunost na melanom, celica pa bi ga proizvedla sama. Dobrih strani DNA cepiv je več. Tako cepivo se ne  razširi po celotnem telesu, ker je DNA mogoče vnesti zgolj v želene celice določenega predela v telesu in je zato cepljenje lokalno, DNA cepiva pa so tudi cenejša in obstojnejša od proteinskih, kar močno poveča dostopnost cepljenja v državah tretjega sveta. Naše cepivo pa bi (v rahlo različnih oblikah, vendar z istim principom) lahko učinkovito delovalo proti več vrstam rakavih obolenj in celo proti patogenim mikroorganizmom (bakterije, virusi, glive.); seveda, če bi vse delovalo, kakor je bilo predvideno. Tako sem začel s konstruiranjem protimelanomskega cepiva.

(foto: Reshavskyi via Science Clarified)

Imunski sistem je zelo kompleksen preplet različnih organov in celic našega telesa, ki med seboj sodelujejo. V osnovi ga delimo na prirojeno imunost, ki je skupna vsem živalim, in pridobljeno imunost, ki je značilna le za vretenčarje, pri katerih naj bi se razvila zaradi večje kompleksnosti. Med prirojeno imunost uvrščamo kopico različnih celic, ki predstavljajo različne molekule, na katere naletijo tekom svojega potovanja po telesu, celicam pridobljene imunosti (predvsem limfocitom T). Te med predstavljenimi molekulami prepoznajo tiste, ki so telesu tuje (pravimo jim antigeni), in sprožijo imunski odziv ter >napadejo< prvotne nosilce teh molekul (celice, ki jih izločajo oz. na katerih se nahajajo). To so lahko različni patogeni mikroorganizmi, pa tudi rakave celice in druge telesu tuje snovi. Da pa lahko celice naravne imunosti predstavljajo antigene limfocitom T, morajo biti aktivne. Aktivacijo zagotavljajo posebni receptorji na površini celice, ki se odzovejo na antigene. Že prej sta prof. dr. Roman Jerala in dr. Gabriela Panter (Kemijski inštitut Slovenije; oddelek za biotehnologijo) ugotovila, da eden od teh receptorjev aktivira celico naravne imunosti tudi brez prisotnosti antigena ob pogoju, da ga nekoliko spremenimo. Pomislili smo, da bi to dejstvo lahko izkoristili tako, da bi na že spremenjeni receptor pripeli eno od molekul, specifično za melanom, in težava bi bila >rešena<. Vse seveda ni teklo tako gladko in pri raziskovalnem delu sem naletel na kar nekaj ovir. Ugotovil sem, da pripravljeni receptor ne deluje čisto tako, kakor smo si zamislili, ker ni bil aktiven, za kar pa bi bilo lahko več razlogov. Puške nisem vrgel v koruzo in z raziskovalnim delom nadaljujem. 

Tim Prezelj
Tim Prezelj na slovesni podelitvi priznanj (foto: osebni arhiv Tima Prezlja)

Napisal sem raziskovalno nalogo, ki sem jo naslovil >Priprava himernega proteina Tirozinaza-TLR4 kot potencialnega cepiva proti melanomu<, in z njo zmagal na državnem srečanju mladih raziskovalcev, ki je potekalo 23. maja 2011 v Murski Soboti. Kasneje sem se z njo uvrstil tudi na evropsko srečanje mladih znanstvenikov (EU Contest for Young Scientists), na katerega se trenutno intenzivno pripravljam. Tekmovanje bo potekalo letos septembra v Bratislavi na Slovaškem, organizirano pa je kot srečanje najboljših mladih znanstvenikov in inovatorjev s celega sveta. Na tekmovanje odhajam z zgoraj opisanim projektom, ki ga bom predstavil komisiji in širši javnosti, zato pa moram že sedaj pripraviti kopico materiala, če želim uspešno predstaviti svoje delo. Ker na podobnem srečanju še nisem sodeloval, pričakujem, da bom navezal veliko novih stikov in se spoprijateljil z ljudmi s celega sveta, ki imajo podobne interese kot jaz.

Taka srečanja so pomembna, ker lahko na njih ugotoviš, kako dober si v svojem početju, in hkrati vidiš, s čim se ukvarjajo drugi. Morda so prav ta tekmovanja eden od razlogov, da se vedno več ukvarjam z raziskovanjem in me to tudi vedno bolj zanima. Zagotovo pa je najpomembnejši dejavnik, ki me vleče v raziskovalne vode, radovednost in kreativnost. Pri tem me zelo podpira tudi Zotks, ki ta srečanja organizira, in mi s priznanji, predvsem pa z nagradami, kot je udeležba na evropskem srečanju, daje potrditev, da je moje delo nekaj vredno in da ga dobro opravljam. Menim, da vsi potrebujemo potrditev, da dobro in uspešno opravljamo svoje delo. Nihče ne bo delal nečesa, pri čemer bo nezadovoljen in bodo sadovi njegovega dela sami sebi namen. Seveda pa moramo delo opravljati z veseljem in ne zaradi hlastanja po uspehu.

Ker je moje zanimanje zelo široko in me poleg humane biotehnologije zanima tudi rastlinska, bi z raziskovanjem rad nadaljeval tudi na Nacionalnem inštitutu za biologijo Slovenije. Moj študij bo prav gotovo usmerjen v mikrobiologijo in biotehnologijo, ki jo nameravam študirati. Kasneje bi se rad zaposlil kot raziskovalec na kateri od raziskovalnih inštitucij in še naprej odkrival skrivnosti življenja. Poleg strogo raziskovalnega dela me zanimajo tudi filozofski in pedagoški vidiki znanstvenega dela, zato se ukvarjam z vprašanji bioetike in poučevanja (predvsem v obliki inštruiranja in dodatnega pouka). Trenutno pa so moje misli osredotočene predvsem na prihajajoče mednarodno srečanje mladih raziskovalcev in uspešno zastopanje Slovenije in predstavitev mojega projekta na tem tekmovanju.

Tim Prezelj, 4. letnik Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani

Več od Metina lista

On, ki je sam bil ljubi moj

Sreda, 6. februar 2013 (junakinja tedna je Nezakonska mati) Tina Maze kot...
Beri dalje