Glede varovanja naše lastnine se takoj, ko jo pridobimo – najprej avto, pa potem stanovanje, pa še nekaj podedovanega gozda – tako ali drugače hitro spoznamo s tem, kako se drugi ne smejo obnašati do naše lastnine in kako nedotakljiva je ustavno varovana lastninska pravica. Če kdo vendarle poseže v našo lastnino, najdemo po spletnih in tiskanih medijih polno nasvetov, kako ukrepati, v skrajnem primeru pa stopimo do odvetnika, ki sproži ustrezne postopke.
OKOLJE JE SKUPEN PROSTOR, GA TAKO TUDI VARUJEMO?
Okolje je naš širši dom, skupen prostor, ki podpira naše življenje. Za časa življenja smo skupaj z drugimi ljudmi njegovi skrbniki, kar nas zavezuje, da z njim dobro gospodarimo v korist celotne (človeške) skupnosti in tako, da se ohranja naravno ravnovesje.
Pravica do zdravega življenjskega okolja je tudi ustavno varovana pravica.
Če vidimo ravnanja, ki niso okoljsko gospodarna, torej ogrožajo naš širši dom ali zdravo življenjsko okolje, pa ne moremo enostavno in hitro najti nasvetov, kako ukrepati ali stopiti do odvetnika po nasvet – ali pač lahko?
Lahko. Tako kot velja za zasebno lastnino, so tudi za okolje določena pravila, kaj se sme in česa ne ter kako ga varovati. Pomembno težavo ustvarja dejstvo, da je pravil mnogo več – na mednarodni ravni imamo več deset konvencij, na ravni Evropske unije, ki s svojo skupno okoljsko politiko določa večino vsebine nacionalnih predpisov, je nekaj sto direktiv in uredb, v Sloveniji pa imamo potem še najmanj 500, lahko tudi več, stalno spreminjajočih se relevantnih predpisov (upoštevati je potrebno namreč tudi predpise urejanja prostora, saj je to neločljivo prepleteno z okoljem).
Vsega tega ni mogoče »držati« v eni glavi in je tudi za tiste pravnike ter pravnice, ki se z naklonjenostjo podajo v okoljevarstvo, zato »specializacija« v prakso tega polja težavna. Po drugi strani tudi finančni vidik zavira razcvet pravnih praktikov v tej smeri, saj je narava bogata, a ne v valuti, s katero se lahko plačajo položnice. Zaradi obojega je sloj pravnikov za varstvo okolja v Sloveniji zelo prosojen, vendar se stanje izboljšuje. Tudi kar nekaj odvetnikov je že uspešno vodilo okoljske primere v korist okolja in zdravja ljudi.
Torej, relevantni kanali, na katere se lahko obrnemo, so. Zakaj pa bi posameznik to naredil? Za okolje mora menda skrbeti država, za to plačujemo davke, kot radi rečemo. To drži, vendar država skrbi za zadovoljevanje številnih potreb njenega prebivalstva, v konkurenci pa so še mnogi politični in kapitalski interesi.
Pri tehtanju, čemu dati prednost, komu ugoditi, varstvo okolja pogosto ostaja zadaj.
Zato ji glede varstva okolja ne moremo povsem zaupati in je bila leta 1998 pod okriljem Združenih narodov za evropski prostor sprejeta Aarhuška konvencija, ki je vzpostavila možnost nekakšnega »ljudskega nadzora«.
Tako prizadetim posameznikom kot nevladnim organizacijam, ki delujejo v širšem družbenem interesu, je dala pravico dostopa do informacij, do sodelovanja pri sprejemanju okoljskih odločitev in predpisov ter pri prostorskem načrtovanju, predvsem pa tudi dostop do upravnih in sodnih postopkov za izpodbijanje nezakonitih ravnanj države ali drugih zoper okolje.
Pod prisilo te konvencije je tako tudi v našem pravnem redu določenih več pravnih mehanizmov, ki omogočajo tudi posameznikom ali določenim nevladnim organizacijam s statusom delovanja v javnem interesu, da vstopijo v nekatere postopke, se pritožijo ali celo tožijo onesnaževalce ali državo (predvsem v Zakonu o varstvu okolja, Zakonu o ohranjanju narave, Zakonu o urejanju prostora, Gradbenem zakonu). Celoviteje je to predstavljeno na spletni strani Zagovorniki okolja, obrnete se lahko tudi na brezplačno Zeleno svetovalnico.