Zaslužimo si kaj boljšega

Foto: Michał Grosicki on Unsplash.

Se spomnite, kdaj ste si nazadnje kupili kak glasbeni CD? Takšnega v fizični obliki, ne dolpotegnjenega. Jaz se ne. Na uč bi rekla, da sem zadnjega najverjetneje kupila tam enkrat na začetku stoletja. Da kaset niti ne omenjam. Kraljevale so tam nekje do leta 1990, nezanemarljiv tržni delež so imele tudi vinilke. Kasneje so dominirali CD-ji, ki so leta 2002 predstavljali kar 95,5 % vse zabeležene prodaje. Zadnja leta pa kot najpriljubljenejši glasbeni format zmagujejo naročniške glasbene platforme, kot sta npr. Spotify ali pa Apple Music. Načini, kako konzumiramo glasbo, so se pošteno spremenili.

Prehod na digitalne formate je stroške precej znižal, baza, iz katere lahko črpaš, pa je v primerjavi s tistim, kar je bilo na voljo včasih, takorekoč neskončna.

Sploh najboljše se mi pa zdi, da ti ni treba kupiti celega CD-ja, da lahko na koncu uživaš v dveh ali treh komadih, ki so ti zares všeč. Ne vem sicer, kako vse skupaj sede glasbenikom in glasbenicam, ampak kot občasna potrošnica sem s sodobnim načinom kupovanja glasbe precej zadovoljna. Enostavneje, hitreje, ceneje, izbira pa večja kot kdajkoli prej.

Podobno zadovoljna sem tudi z novim načinom gledanja TV nadaljevank. Binge watching ali po domače, gledanje v paketu. Ko imaš čas, kolikor dolgo ti dajo oči in domala, kjer se ti zljubi. Če samo pomislim na to, da smo morali včasih po ves teden čakati na novo epizodo, no, na kakšne še danes, se samo čudim, kako se je dalo to sploh zdržati. Ob točno določeni uri točno določenega dne, ponovitve so bile običajno na sporedu ob nemogočih urah, smo se usedli pred ekran za tisto urico in uživali na polno. Vrnitev v paradiž, Pod krinko, Miami Vice … Potem pa en teden nič. Tole danes je v primerjavi s tistim včasih čisti luksuz. Tudi nismo več obsojeni na nekaj nadaljevank, ki so jih za nas izbrali posvečeni in smo jih povrh gledali nekaj let zatem, ko so se odvrteli originali. Vse, no, skoraj vse, je v naših rokah. S spodobnim znanjem angleščine pa sploh. 

Da o filmih niti ne govorim. Včasih smo se morali zadovoljiti, spet, s tistim, kar so drugi izbrali za nas, potem pa so bile nekaj časa moderne videoteke. Ampak tudi videoteke niso bile ravno optimalne. Na bolj iskane filme si moral včasih kar dolgo čakati, tudi kvaliteta je znala biti problematična. Z DVD-ji se je kasneje to sicer uredilo, ampak še vedno si moral fizično nekam in izposojeno vrniti do določenega datuma. Med bivanjem v Washingtonu sem domala v živo gledala propad nekoč gigantskega Blockbusterja, ameriške izposojevalnice filmov, nadaljevank in video igric. Na vrhuncu, ki so ga beležili leta 2004, so imeli 84.000 zaposlenih in več kot 9000 trgovin in izposojevalnic. Danes jih skorajda ni več. Povozil jih je čas in Netflix. Slednji vsaj kar se mene tiče. Ko so prišli na sceno, sem top filme naenkrat lahko naročala po spletu in v nekaj dneh dobivala v poštni nabiralnik. Ni bilo treba niti ven iz stanovanja, tudi cena je bila ugodna. Danes sem ena od 110-ih milijonov njihovih rednih strank, mesečna naročnina me pride okoli deset evrov, s čimer imam prost vstop v njihovo bazo. Izbor filmov sicer ni optimalen, zato si včasih pomagam z iTunesi ali še kako drugače, odličnih nadaljevank imam pa več kot dovolj.

Digitalni servisi so ukrojeni povsem po moji meri, ker si lahko sama izbiram, kaj bom gledala ali poslušala, kdaj in koliko časa.

In če je lahko izbiranje glasbe, filmov in nadaljevank danes enostavnejše in zame kot potrošnico boljše kot kdajkoli prej, zakaj ne bi imeli nekaj podobnega tudi v politiki oz. pri izbiranju političnih strank in njihovih idej za boljši jutri? Zakaj lahko vedno stavim le na enega konja oz. kobilo, čeprav so mi morda všeč le tri od desetih točk njihovega programa?

Pred nami je nova sezona volitev, spomladi parlamentarne, jeseni lokalne, ko se bomo spet morali odločati. Že zdaj me je groza. Da bi nam pri odbiranju zrnja od plev pomagali mediji, na to ne bi računala, ker je primarni cilj večine komercialnih medijev doseganje visokih ratingov, zato bodo vedno v prvem planu prazne flaše, ker so pač te tiste, ki najbolj odmevajo. Da bi kakšne visoke upe polagali na nacionalko? Tudi na to se ne bi zanašala, ubogi kolegi in kolegice imajo zaradi zakonov o političnih kampanjah tako zvezane roke, da je njihova soočenja včasih prav težko gledati. Da bi se nam stranke pošteno predstavljale, do kje jim seže? Kaj takšnega svet še ni videl.

V borbi za naše glasove nam bodo (spet) prodajali vse živo. Ampak tako pač je. Kar mene moti je to, da moram ob glasovanju, če to hočem ali ne, vzeti v zakup cel paket. Mar ne bi bilo bolje, da bi glasovali za programe strank po delih? Na koncu pa naj posamezno vsebino izvaja pač tisti, ki je za ta del svojega programa dobil največ glasov.

V vsej volilni zgodovini se mi še ni zgodilo, da bi mi bile po godu prav vse točke volilnega programa in vsa stališča neke stranke, za katero sem na koncu tudi glasovala. Zakaj ne bi sistema, ko si moral “kupiti” cel strankin CD, da si lahko poslušal tri pesmi, ki so ti bile všeč, zamenjali s sistemom, ko pač “kupiš” oz. glasuješ za del, ki ti je všeč? Pri eni politični stranki zdravstven program, morda ima katera druga za tvoje pojme boljše ideje glede zunanje politike, spet tretja glede razvoja gospodarstva in tako dalje. Na ta način bi se lahko lepo ognili vsem razburjenjem tipa “nimam za koga glasovati” ali pa “izbrala sem manjše zlo” in podobno. Ker bi glasovali točno in samo za tisto, kar bi nam bilo pri komu všeč.

Zdaj pa še bonus – da bi se lahko res dobro odločali med posameznimi programi, bi nam znanstveniki in znanstvenice, specialisti za posamezna področja, pred vsakimi volitvami analizirali programe vseh strank in javili, kaj je izvedljivega, koliko bi kaj stalo in kdo nam že v štartu prodaja meglo. Takšna je menda praksa na Nizozemskem, kot mi je pred časom pripovedoval znanec. V Sloveniji na to še čakamo.

 

Opomba: Zapis je bil v nekoliko spremenjeni obliki izvorno objavljen v časopisu Kočevska, št. 29.

Več od Nataša Briški

Felicity Aston: Vsak trenutek bo dragocen

Britanska polarna raziskovalka Felicity Aston in Nataša Briški, so-ustanoviteljica Metine liste, o...
Beri dalje