Govorila sem s staro mamo. Živi v domu za starejše v Črnomlju.
»Zdaj smo zaprti. Pa saj ste i vi. Nič ne manjka, samo to, da bi lahko šli malo ven, na travo,« pravi Micka, letnik 1930. In se zasmeje. »Na travo, da. Saj vidim vrt čez okno … Nikdar še ni bilo tako. Samo, da bo enkrat konec. Bomo zdržali tudi to.«
Lahko gredo iz sobe po nadstropju, kjer je jedilnica in soba s televizijo. Je hiperinformirana. In pravi, da obroke je počasneje, čim dlje. »Pa nihče ne priganja. Tako so dobri,« pravi o osebju.
Pogreša svojo kmetijo v kraško gričevnatih, zelenih Velikih Selih, kjer imajo vodovod šele od leta 2016 in kjer je zadnja desetletja, do selitve v dom, živela sama (v vasi je cca 10 hiš), do nekaj mesecev nazaj.
Pogreša svoje kokoši, mačke, »pisota«, psičko. Zanje zdaj skrbijo hčerke. »Dobro, da so v isti občini. Da ni problem. Da ne bi ostale lačne i da niso same,« pravi v svojem adlešičkem dialektu in doda, da se je lepo pogovarjat.
Drži jo upanje, da bo enkrat konec tudi tega. Ne upanje, vedenje.
***
Na koncu sem se komaj zadrževala in se zjokala šele, ko sem odložila telefon. Očitno pač nisem podedovala vseh močnih genov Micke Skrajne (tako se ji reče po domače, ker je v Velikih Selih njena hiša zadnja v vasi).
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtoričinem Facebooku.