Lani je Druga godba praznovala 30. rojstni dan in takšne okrogle obletnice so ravno pravšnja priložnost za razne sezname v slogu, kdo je najbolj zaznamoval zgodovino tega mednarodnega glasbenega festivala. Tako tisti, ki so bili in so še sopotniki ter soustvarjalci Druge godbe od samega začetka leta 1984, kot tisti, ki smo se jim pridružili kasneje (sam sem začel v programskem odboru sodelovati desetletje prej), smo se strinjali glede kar nekaj imen: Cesaria Evora, Oumou Sangare, Mariza, Sainkho Namtchylak … Nastopi dam iz zelo različnih koncev sveta in kulturnih okolij, od Zelenortskih otokov in Malija do Portugalske in ruske Tuve, so bili, poleg nekaj moških imen, soglasno označeni za vrhunce festivala.
Najkasneje tedaj, ko smo se člani programskega odbora zavedli tega dejstva, je dokončno dozorela odločitev, da bodo rdečo nit 31. festivala, ki bo v Ljubljani potekal med 28. in 31. majem letos, pletli ženski vokali. Spletena tkanina je iz tedna v teden, meseca v mesec, dobivala bolj atraktivno podobo. V njej se je tako znašla tudi Katalena s pevko Vesno Zornik. Po sedmih letih spet na Drugi godbi.
In končno nam je uspelo v sodelovanje nagovoriti Silvio Perez Cruz, ki smo jo k nam vabili že nekaj let. Dekle, ki v svojih pesmih pripoveduje zgodbe v štirih iberskih jezikih ter francoščini, nemščini in angleščini, se je celo odreklo zasebnemu koncertu v Madridu, da bo lahko skupaj s flamenko kitaristom Totijem Solerjem prišlo v Ljubljano. Morda tudi zato, ker smo na Drugi godbi pred dvema letoma gostili Las Migas, pri katerih je začela svojo izjemno kariero.
Ni minilo dolgo, ko sta se v našo mrežo ujeli še dve tako in drugače vroči pevki: Hindi Zahra in Yasmin Hamdan. Prva je na Drugi godbi že nastopila pred štirimi leti in navdušila polno dvorano Kina Šiška in ni dvoma, da ne bo enako tudi letos, ko se na isti oder vrača z novo ploščo, posvečeno svoji domovini (Homeland) – Maroku. Njena prijateljica iz Libanona Yasmin je začarala milijone ljudi po vsem svetu z zapeljivim, poltenim nastopom v filmu Jima Jarmuscha Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive).
Naslednja od gostij, Noura Mint Seymali, kaj drugega kot pevka skoraj ni mogla postati: oče je uglasbil mavretansko himno, mačeha Dimi Mint Abba pa velja za eno največjih mavretanskih pevk vseh časov. Ko smo člani programskega odbora slišali skupino Halka, bosansko zasedbo, ki izvaja sevdalinke, smo si bili enotni: njen pevec Božo Vrećo bi imenitno spadal v fokus ženskih vokalistk in nemudoma je pristal, da pride v Ljubljano izvesti še samostojni koncert. Aziza Brahim iz Zahodne Sahare bo v četrtek odprla festival, katerega vrhunec utegne biti nastop ameriške zasedbe Tune-Yards, ki ima, kajpak zdaj to že veste, pevko – Merrill Garbus.
In ker bomo v treh dneh gostili toliko imenitnih ženskih vokalistk, smo se odločili njihovo vlogo osvetliti z okroglo mizo z naslovom Ženska v glasbah sveta. Na njej bosta nastopili tudi dve na festivalu nastopajoči dami.
Aziza Brahim prihaja iz okolja, kjer je ženskam še težje kot marsikje drugje.
Odraščala je namreč v saharavijskem begunskem taborišču na meji med Alžirijo in Zahodno Saharo, od koder je odpotovala na Kubo, zdaj pa živi v Barceloni.
Ob njej bo tudi Merrill Garbus iz Tune-Yards. Ko me je kdo v zadnjih dneh vprašal, kako bi opisal njeno glasbo, sem ga (malo iz nemoči, malo pa iz navihanosti) poslal na Wikipedijo. Tam je zanjo navedenih kar devet žanrskih oznak: worldbeat, indie pop, lo-fi, afrobeat, eksperimentalni pop, R&B, freak folk in indie electronic. Žanrska pestrost najbolje odraža, kako “odštekana”je Merrill, ki bo verjetno pokazala, da tudi na zahodu za glasbenice velja trditev muzikologinje Sheile Whiteley (v knjigi Women and Popular Music: Sexuality, Identity and Subjectivity), da je “aktivna ženska nenadzorovana in zato nevarna, saj obstaja in deluje zunaj dominantnega simbolnega reda.” Na omenjeno avtorico me je opozorila slovenska glasbenica Katarina Juvančič, ki je med drugim v mnenju za spletno revijo Odzven napisala, da je “glasbeni biznis še vedno precej maskuliniziran in šovinističen, neizprosen in do žensk pokroviteljski.”
Ustvarjalci Druge godbe smo zase prepričani, da nismo takšni, vendar smo prav zato tudi Katarino povabili na okroglo mizo, kakor tudi Brino Vogelnik, ki ima od slovenskih glasbenic največ izkušenj s tako imenovano “world music”sceno, in Nizozemko Miriam Brenner, ki je kljub svoji mladosti doslej vodila festival in prizorišče, o glasbi poročala in pisala blog ter o muzikologiji tudi predavala. Kot uvod v letošnjo Drugo godbo smo sredi maja pripravili okroglo mizo Glasba zatiranih. Na njej smo ugotavljali, da v to kategorijo spadajo tudi ženske, ki se jim bomo prek nastopov izjemnih vokalistk skušali vsaj malo oddolžiti.
Avtor: Rok Košir, po izobrazbi je etnolog in kulturni antropolog. Najbolj ga zanima (zahodna) Afrika. In ker je tam spoznal veliko zelo zanimive godbe, ga je pred dobrim desetletjem v programski odbor povabila Druga godba, zadnji dve leti pa je njen v.d. direktorja. Ker ne more brez glasbe, koncerte organizira tudi v svoji domači dnevni sobi, znani kot Pinelina dnevna soba.