Ob zaključku starega, začetku novega koledarskega leta in tudi med letom se pri nas podeljujejo priznanja in nagrade na različnih področjih delovanja z namenom nagraditi posameznice oz. posameznike, ki so doprinesli družbi nekaj več kot običajno zmoremo v vsakodnevnih prizadevanjih. Na primer, nagrade v znanosti kot prepoznavo vrhunskih znanstvenih dosežkov posameznikov in posameznic v Slovenijo podeljujemo že vrsto let.
Prve tovrstne nagrade, ki so se takrat imenovale Nagrade Sklada Borisa Kidriča, so začeli podeljevati leta 1957. Od leta 1988 – 1996 so bile to nagrade RS za znanstveno raziskovalno delo, leta 1997 pa so se preimenovale v Zoisove nagrade, ki obsegajo več kategorij in so natančno opredeljene z Zakonom.
Najvišja je Zoisova nagrada za življenjsko delo, ki ji sledi Zoisova nagrada za vrhunske znanstvene dosežke, nato Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke, Puchovo priznanje za inovacije in izume (in od letos tudi nagrada) ter kategorija Priznanje ambasador znanosti. Vse nagrade in priznanja se podelijo vsako leto ob obletnici rojstva Žige Zoisa, 23. novembra.
KAKO POGOSTO SO MED PREJEMNIKI ZOISOVIH NAGRAD ŽENSKE
Ob različnih priložnostih smo se znanstvenice spraševale ali pa smo imele občutek, da je participacija žensk pri Zoisovih nagradah skromna. Pa sem se lotila preštevanja in pregledala stanje. V zadnjih 21 letih (1997-2018) je bilo v vseh kategorijah skupaj podeljenih 367 nagrad in delež žensk je v tej kvoti znašal okoli 20 %, kar je relativno spodobna številka glede na splošno prepričanje, da so ženske podcenjene pri nagrajevanju. Največji delež k tem odstotkom prispevajo Zoisova priznanja (27 % žensk) in Ambasador znanosti (24 % žensk). Pri Zoisovih nagradah za življenjsko delo in nagradah za vrhunske dosežke pa so številke veliko, veliko skromnejše, nižje od 10 %.
Le 3 ženske so doslej prejele Zoisovo nagrado za življenjsko delo od skupaj 31 podeljenih nagrad, Zoisovo nagrado za vrhunske znanstvene dosežke pa le 6 žensk od skupno 64 podeljenih nagrad.
Glede na »visoko« udeležbo žensk pri Zoisovih priznanjih, bi bilo pričakovati dobro osnovo za poseganje po obeh višjih nagradah, vendar žal ni tako. Verjamem, da so v vseh teh (21) letih več kot tri znanstvenice dosegle znanstvene kriterije za podelitev Zoisove nagrade za življenjsko delo ali Zoisove nagrade za vrhunske znanstvene dosežke, vendar številke so drugačne.
Kot je obrazložila prejšnja predsednica komisije za izbor Zoisovih nagrad, je eden izmed razlogov za nizko število podeljenih nagrad ženskam tudi občutno nižji delež prijav znanstvenic od števila prijav moških kolegov. Tako da rezultati dejansko ne čudijo – bi pa bilo potrebno spodbuditi in okorajžiti odlične znanstvenice, ki jih v Sloveniji ni malo, za prijavo na natečaje. Pozor: javni razpis za nagrade bo objavljan konec marca oz. v začetku aprila!
ŠTEVILKE SO POGOSTO RELATIVNE
Gornje »ženske kvote« v Zoisovih nagradah namreč krepko prekašajo razmerja pri Nobelovih nagradah. V celotni eri (1901 – 2018) podeljevanja Nobelovih nagrad je le 51 žensk (znanstvenic, književnic in bork za mir) imelo čast biti prepoznane kot izjemne osebe na svojih področjih in za svoje delo prejeti Nobelovo nagrado. Pri moških segajo te številke v nebo.
Nobelova nagrada je bila podeljena 590-krat in to 853 posameznikom in 51 posameznicam ter 24 organizacijam!
Na področju znanosti (področja medicina in fiziologija, kemija, fizika, ekonomija), kar bi bilo primerljivo s področji Zoisovih nagrad, je Nobelovo nagrado doslej prejelo le 21 znanstvenic (3,1 %) od skupno 686 prejemnikov nagrad, če ne upoštevamo treh primerov z 2x podeljeno nagrado isti osebi.
Izpostaviti velja Marie Skłodowski Curie, ki je edina doslej (tudi med moškimi prejemniki) dobila dve Nobelovi nagradi za različni področji nagrajevanja: leta 1903 za fiziko skupaj z možem Pierrom Curiejem in Henrijem Becquerelom IN samostojno Nobelovo nagrado leta 1911 za kemijo. Uveljavila je termin radioaktivnost, postavila protokole za izolacijo radioaktivnih elementov, odkrila nova elementa polonij in radij ter postavila radioaktivno slikanje v poljskih bolnišnicah v 1. svetovni vojni in še več. Izjemna ženska, umrla je stara 66 let za aplastično anemijo.
,_Polish_chemist_Wellcome_M0004624.jpg)
Sreče z Nobelovo nagrado pa ni imela Rosalind Franklin, ki je, po mojem mnenju, razpolagala s ključno informacijo (kristalografsko strukturo DNK) za strukturo DNK, dedne molekule, ki je omogočila izdelavo teoretičnega modela in interpretacijo ohranjanja in prenosa dedne informacije. Rak jo je prehitel (1958), pravila za Nobelove nagrade pa niso dopuščala posthumnega nagrajevanja in ne delitve nagrade med več kot tri osebe. Tako so si leta 1962 Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino razdelili Watson, Crick in Wilkins.
MNENJA O POLOŽAJU ŽENSK V ZNANOSTI SO RAZLIČNA
Zanimivo je bilo nedavno prebrati v Delu intervju z dr. Ado Jonat, Nobelovko za kemijo iz leta 2009, ki je pred kratkim obiskala Kemijski inštitut. Na vprašanje novinarke o položaju žensk v znanosti je povedala: »Nisem čutila prikrajšanja, ker sem ženska. Morda nisem bila dovolj občutljiva. Zanimali so me le ribosomi. Ne gre za zapostavljanje dosežkov znanstvenic, pač pa so (bile) ženske manj zainteresirane, da bi imele glavno vlogo in bile pripravljene prevzeti s tem povezano večjo odgovornost. Lahko je kriviti okolje, da ne daje dovolj podpore, toda v resnici je dejavnikov več. Ženske so po naravi pogosto manj tekmovalne, pogosto pa svoj čas namenijo drugim zadevam, bodisi po lastni izbiri ali ker drugače ne gre.«
No, letošnje Zoisove nagrade so bile v tem pogledu prijetno presenečenje. Čeprav se je manjši delež žensk v primerjavi z moškimi kolegi podal v »tekmo« za nagrade, so dosegle izjemen uspeh – ena nagrada za življenjsko delo in štiri Zoisova priznanja. S svojimi odličnimi znanstvenimi dosežki so prepričale Zoisovo komisijo o visoki vrednosti njihovega dela in zmagale ter se uvrstile tik za številčno najvišjo žensko biro nagrad (skupaj 6) leta 2007 in 2015. Čestitke in naj bo to vzgled za naprej!
Pri ogledu »proslav« nagrajevanja si kaj hitro sposodimo kriterije ocenjevanja »umetnostnega drsanja na ledu«. V primeru Zoisovih nagrad 2018 (in tudi ostalih) je bila tehnična vrednost v rokah komisije za podeljevanje nagrad in glede na sestavo ji lahko povsem zaupamo, da je zelo dobro opravila z ocenjevanjem.
Umetniški vtis proslave pa je bolj v domeni posameznega gledalca oz. gledalke. Po moji oceni je bila izvedba proslave ob podelitvi Zoisovih nagrad za leto 2018 gledljiva z “inovativno” posaditvijo nagrajencev na oder, s čimer je bila poudarjena osredotočenost proslave. Ženske, razen nagrajenke za življenjsko delo, so sicer posadili v zadnjo, tretjo vrsto na odru, tako da so bile med potekom proslave zelo slabo vidne, predvsem pa niso popestrile monotone sivine nagrajencev v prvih dveh vrstah. Škoda!
V parterju, v častni, prvi vrsti, pa je motil rektor Univerze na Primorskem, prof. dr. Dragan Marušič, ki mu je bilo na sodišču dokazano trpinčenje in (spolno) nadlegovanje na delovnem mestu na univerzi. Ali si nadlegovalci na delovnem mestu res zaslužijo častno mesto v prvi vrsti proslave? Verjetno bi se mnogi strinjali z menoj, da ne, vendar izgleda, da je naša strpnost do nadlegovalcev neizmerna in da so pomembnejše na takšen ali drugačen način pridobljene pozicije v akademskem okolju kot pa resen premislek o toleranci do nadlegovalcev v današnji družbi. Upam, da na podelitvi Prešernovih nagrad ne bo časten gost Harvey Weinstein.