V okviru projekta OPENN (Osvojiti politično enakost z novimi imeni) raziskujemo, zakaj je v Sloveniji tako malo žensk aktivno vključenih v lokalno politiko, in si prizadevamo, da bi to spremenili. Pri tem se zgledujemo po Norveški, ki na številnih področjih velja za nekakšno vzornico – tudi na področju enakosti spolov v politiki.
Nisem še bila na Norveškem in nikoli me ni pretirano zanimala ali mikala. Vedno so me bolj zanimale države južneje. Nenačrtovano in bolj po spletu okoliščin sem šla leta 2009 prvič v podsaharsko Afriko, v Ruando. Šla sem kot prostovoljka v okviru projekta z lokalnim Ženskim centrom Nyamirambo, ustanovljenim s pomočjo Mirovnega inštituta. Da sem šla prvič, pravim zato, ker sta me po tem obisku ta ženski center in ta država še bolj »mikala«. Državo sem doslej obiskala že 8x. O Ruandi vem torej precej več kot o Norveški – tudi glede enakosti spolov in vključenosti žensk v politiko. Glede na statistike obeh držav na tem področju, bi Ruando brez težav primerjali s Slovenijo, v našem projektu OPENN pa bi se dejansko lahko spogledovali ne samo s severom, ampak tudi z jugom.
V Sloveniji je trenutno med vsemi ministri 50 % ministric, med vsemi poslanci 35 % poslank, med vsemi župani 8 % županj in med vsemi mestnimi in občinskimi svetniki 32 % svetnic (Metina lista 2015).
V Ruandi je na nacionalni ravni okrog 35 % ministric, kar 64 % poslank v Chamber of Deputies, kar je največ na svetu (World Economic Forum 2015), in 32 % senatork. Na lokalni ravni je v petih provincah skupno 40 % guvernerk, v 30 okrožjih (districts) okrog 6–7 % oziroma 10 % županj (v letu 2013) (op.: ta podatek je vprašljiv, saj en uradni vir omenja podatek, da je županj kar 93 %), delež izvršilnih sekretark je 6,7 % na ravni okrožij (districts), 9,1 % na ravni sektorjev in 37,7 % na ravni celic (cells) (National Institute of Statistics of Rwanda 2014), ki bi jih morda lahko primerjali s krajevnimi skupnostmi pri nas. Kot je razvidno iz teh podatkov, je situacija v tem pogledu dokaj primerljiva v obeh državah (op.: razen, če podatek o neverjetno visokem deležu županj res drži). Na enem področju pa Slovenijo Ruanda močno prekaša.
KAJ JE RAZLOG ZA TAKO VISOK DELEŽ ŽENSK V RUANDSKEM PARLAMENTU?
Je zgolj posledica spolnih kvot ali so k temu prispevali (tudi) drugi faktorji? V Ruandi, kot v marsikateri drugi državi, je (bil) močno prisoten patriarhat, ki ga običajno spremljajo neenake socioekonomske pravice in razmerja moči med moškimi in ženskami. Te razlike so se v obdobju kolonializma (op.: Ruanda je bila najprej nemška, nato pa belgijska kolonija) še dodatno poglobile s formalnim izobraževalnim sistemom, ki je (seveda) preferiral moške.
Grozljiv genocid, ki se je zgodil leta 1994, je pustil močan pečat na državi in na ljudeh. Ne poznam praktično nobene Ruandčanke ali Ruandčana, ki je/ga genocid ne bi osebno prizadel, zaznamoval in »spremljal« še danes – na tak ali drugačen način. Nekateri prijatelji in znanci so izgubili svoje družine, sorodnike, prijatelje, sosede, s temi izgubami se spopadajo še danes; sami so preživeli zgolj zaradi spleta okoliščin ali čistega naključja. Nekateri drugi pa so se morali soočiti s tem, da so njihovi starši, sorodniki ali prijatelji »izvajali genocid«, morili, mučili žrtve na razne grozljive načine. Večini storilcev je bilo sojeno in so (bili) zaprti, kar je tudi – pa naj se sliši še tako neprimerljivo – pustilo pečat na njihovih otrocih in družinah.
Kljub številnim obiskom muzejev in spomenikov v Ruandi ter pogovorov s prijatelji in znanci, branju knjig in ogledu dokumentarcev, si je težko predstavljati razsežnosti genocida. Še vedno se čudim ljudem, ki so zbrali moči in nadaljevali z življenjem.
Med žrtvami genocida (a tudi med storilci) so bile tudi številne ženske, tudi obdobje po genocidu je bilo izredno težko še posebej za ženske, vendar je ravno to tranzicijsko obdobje po letu 1994 mogoče označiti za »mejnik« na področju enakosti spolov v Ruandi.
ŽENSKE SO PRI REKONSTRUKCIJI ODIGRALE ZELO POMEMBNO VLOGO
V obsežnem in ambicioznem programu rekonstrukcije države in družbe so ženske odigrale zelo pomembno (ali celo ključno) vlogo. Po genocidu je bilo v državi okrog 70 % prebivalstva žensk, ki so se morale lotiti dela na različnih področjih, tudi na tistih, kjer prej niso bile vključene zaradi družbenih norm ali tradicionalne delitve dela glede na spol. Ženske so tako poleg tega, da so vodile gospodinjstva in skrbele za svoje in druge (osirotele) otroke, bile vključene npr. v prizadevanja za spravo in izgradnjo miru, se zaposlile na področjih, ki so prej veljala za moška kot npr. gradbeništvo, in se vključile tudi v politiko na vseh ravneh.
Poglejmo podrobneje podatke o deležu žensk v parlamentu v Ruandi od genocida naprej: Leta 1994 so ženske zasedale 23 % parlamentarnih sedežev, a se je ta delež že v tranzicijskem obdobju (1994 – 2003) dvignil na 46 %, kar naj bi kazalo močno politično voljo, mentaliteto oz. ideologijo stranke RPF (Rwanda Patriotic Front – stranka predsednika Ruande Paula Kagameja). V letih 2005-2007 je bilo v parlamentu že 48,8 % žensk, leta 2008 že 51,9 % in po zadnjih volitvah 2014 celo 64 %.
Razlik med Ruando in Slovenijo je v tem oziru precej: močna vs. šibka politična volja, različna sistema kvot, (ne)aktivna mobilizacija žensk in tudi sam volilni sistem.
V letu 2003 je ruandska vlada potrdila novo Ustavo, ki je vključevala sistem kvot za ženske na vseh ravneh upravljanja – 30 % vseh predstavnikov, vključno s tistimi v parlamentu, mora biti žensk. Kvote v Ruandi se razlikujejo od tistih v Sloveniji, saj ne določajo deleža kandidatov oz. kandidatk, temveč določajo minimalno število sedežev za ženske (uporablja se izraz Equality of Results Quotas).
Posebnost ruandskega volilnega sistema je, da se parlamentarne volitve izvedejo v dveh dneh. Prvi dan se voli in izvoli 30 % žensk, ki so jim sedeži zagotovljeni (rezervirani) s kvotami. Kandidatke so samo ženske in tudi volijo samo ženske. Drugi dan, ko se voli preostalih 70 % poslancev, pa ti sedeži niso rezervirani samo za moške, temveč so na kandidatnih listah tako moški kot ženske in tudi volijo oboji. Torej so ženske (lahko) izvoljene tudi drugi dan. Če bi bilo ta drugi dan izvoljenih pol moških in pol žensk (kar se v Sloveniji ni še nikoli zgodilo) in bi k temu prišteli še 30 % žensk, ki so bile izvoljene prvi dan, je skupaj v parlament izvoljenih nekje 2/3 ali 65 % poslank. To pa je skorajda ruandska realnost.
Ruanda je sprejela tudi cel niz ukrepov (national gender machinery) za izboljšanje položaja žensk: ustanovila Ministrstvo za spol in promocijo družine, ki je odgovorno za krepitev vloge žensk in vključevanje načela enakosti spolov na vseh ministrstvih in v državnih programih; Nacionalni svet žensk je bil ustanovljen od lokalne (grassroots) do nacionalne ravni z namenom, da izobražuje ženske, poveča njihovo zavedanje o pomenu aktivne vključenosti v politiko in da ženske tudi mobilizira; ustanovila je Urad za spremljanje področja spola; institucionaliziran je bil pristop k razvojni politiki z vidika enakosti spolov, itd.
Ali bi tudi v Sloveniji ob takšnem volilnem sistemu, kot ga imajo v Ruandi, lahko prišli do podobnega rezultata?
Najverjetneje (še) ne, saj nismo niti blizu izvolitvi 50/50. Kvote tukaj določajo, da mora biti na kandidatnih listah vsaj 40 % žensk, koliko jih bo potem dejansko izvoljenih pa zanima le redko katero stranko oz. listo. Vsekakor menim, da bi morali drugače zastaviti kvote in sicer podobno kot v Ruandi (ali na Norveškem), torej tako, da določajo rezultat. Če parlament, posamezni odbor, komisija ali občinski svet ne bi mogli zasedati, dokler ne bi bili uravnoteženi po spolu, bi najbrž političnim strankam postalo v interesu, da vsaka znotraj svojih vrst dosežejo kvoto. Poleg tega pa je potrebna tudi politična volja in verjetno še kakšen dodatni ukrep, da bi bila politična arena in lokalno okolje ženskam bolj naklonjena.
Avtorica: Maja Ladić, doktorska študentka na Fakulteti za družbene vede (razvojne študije). Kot raziskovalka na Mirovnem inštitutu od leta 2008 sodeluje pri različnih projektih predvsem s področja človekovih pravic, manjšin, migracij, spola, (ne)enakosti in razvoja ter razvojnega sodelovanja. Leta 2009 je kot prostovoljka pri Ženskem centru Nyamirambo v Ruandi izvedla analizo potreb žensk iz izbrane lokalne skupnosti, na podlagi katere so na Mirovnem inštitutu pripravljali nove projekte, ki jih je nato nekaj let tudi vodila. Rada potuje, predvsem na jug, pije dobro (fairtrade) kavo in obožuje avokado.
Viri:
– KANTENGWA, Juliana. 2010. The Will to Political Power: Rwandan Women in Leadership. IDS Bulletin 41 (5): 72-80.
– Republic of Rwanda. 2009. Gender Profile 2005 – 2007 in Rwanda. Final Report. Kigali: Ministry of Gender and Family Promotion.
– UNDP. 2013. Human Development Report 2013. The Rise of the South: Human Progress in a Diverse World. http://hdr.undp.org/en/reports/global/hdr2013/.
– WORLD ECONOMIC FORUM. 2015. Rwanda country profile