Društvo Mlada Akademija je letos že enajstič podelilo nagrado Mentor Leta. Namen dogodka Mentor leta, ki smo ga soorganizirali skupaj z ARRS ter v partnerstvu s podjetjem InstaText letošnjo svečano prireditev prestavili v spletno obliko, je promocija in širjenje dobrih mentorskih praks ter počastitev odličnih mentorjev.
Mentor ali mentorica ima namreč ključno vlogo pri razvoju nadobudnega študenta oz. študentke v samostojnega raziskovalca oz. raziskovalko.
Je namreč tista oseba, ki s svojim delom, znanjem, idejami in strastjo vodi doktorskega kandidata oz. kandidatko ter spodbuja njegovo oz. njeno kreativnost ter mu oz. ji omogoča napredek na vseh področjih, tudi izven raziskovalne sfere.
FINALISTI IZBORA MENTOR LETA 2019
Finalisti za nagrado Mentor leta 2019 so bili poleg velike zmagovalke prof. dr. Kristina Sepčić tudi prof. dr. Andreja Istenič Starčič (PeF UP), prof. dr. Matej Kristan (FRI UL), prof. dr. Tomaž Prosen (FMF UL) in prof. dr. Robert Roškar (FFA UL). Dobitnike in dobitnice nagrad ter njihove predlagatelje smo povprašali, kaj jim pomeni dobro mentorstvo in prejeta nagrada oz. zakaj so nominirali svoje mentorje oz. mentorice.
Prvo finalistko, prof. dr. Andrejo Istenič Starčič (PeF, UP) je predlagala dr. Maja Lebeničnik, da bi se ji zahvalila za njen trud in ker meni, da je vlogo mentorice odlično opravila. »Spodbujala me je pri zastavljanju in doseganju razmeroma ambicioznih ciljev, me vodila pri razvijanju raziskovalnih kompetenc in pridobivanju mednarodnih izkušenj ter stikov. Pustila mi je veliko svobode, a hkrati tudi bedela nad mojim delom. Pri delu me je vseskozi navdajala z optimizmom in mi pomagala pri postavljanju prioritet, v težkih trenutkih mi je pomagala ohraniti veselje do dela. Vseskozi sem čutila, da verjame vame, v moje ideje ter da resnično ceni moj prispevek. Mentoričino spoštovanje mojega zasebnega življenja, izkazana empatija ter socialna opora so bili v določenih trenutkih neprecenljivi in verjetno eden izmed ključnih dejavnikov za uspešno dokončanje doktorske disertacije. V obdobju mentorstva sva razvili iskren, enakovreden in topel odnos, ki zame še naprej ostaja zelo pomemben.«
Prof. dr. Andreja Istenič Starčič pa svoje poslanstvo vidi redvsem v vzpostavljanju v vzpostavljanju avtentičnega raziskovalnega okolja, v katerem mlademu raziskovalcu omogoči sodelovanje v mednarodnem raziskovalnem okolju. »Za mladega raziskovalca je pomembno razvijanje občutljivosti za relevantnost raziskovalnega dela na nacionalni in mednarodni ravni. Že med pripravo dispozicije mlade raziskovalce usmerjam k mednarodnem sodelovanju in obisku raziskovalnih skupin v tujini. Mednarodna perspektiva omogoča raziskovalcu globlji vpogled v pomen raziskav za nacionalni prostor in kakovostnejši prispevek doma in v tujini. V uredništvih revij si prizadevam za vzpostavitev ustreznih mehanizmov in spodbud za objavljanje mladih raziskovalcev, za katere menim, da jih je potrebno povezati s postopki potrditve dispozicije in procesi raziskovalnega dela. Dober primer so registrirana poročila, ko se že ob prijavi dispozicije oz. pri pripravi raziskovalnega načrta le-ta pošlje v revijo v recenzijo in potencialno objavo. Mednarodna recenzija raziskovalnega načrta pripomore k relevantnosti in kakovosti raziskovalnega dela. Konstruktivna povratna informacija je pomemben vir motivacije mladega raziskovalca. Uspešen preboj z raziskovalnim načrtom, mladega raziskovalca že umesti v mednarodni prostor, kjer se pričakuje rezultate njegovega dela.«
Alan Lukežič je s svojim mentorjem, izr. prof. dr. Matejem Kristanom, sodeloval že tekom diplomske in magistrske naloge, pri njem je opravljal tudi študentsko delo na industrijskem projektu, zdaj pa svoje raziskave pod njegovim mentorstvom nadaljuje tudi na doktorskem študiju. »Med druženjem tako z domačimi, kot tudi s tujimi kolegi – doktorskimi študenti – sem dobil vtis o njihovem odnosu z mentorjem in kaj hitro opazil, da je najin odnos drugačen. Mentorji so običajno zelo zaposleni, z doktorskimi kandidati preživijo omejeno količino časa in velikokrat ohranjajo profesionalen in neoseben odnos. Sam sem pri svojem mentorju takoj dobil občutek, da se družim s sovrstnikom in se tako še vedno počutim. Po drugi strani pa sem ob zapletih med raziskovalnim delom ali ko sem potreboval sveže ideje vedno dobil vtis, da imam ob sebi izkušenega profesorja. Za to sem mu zelo hvaležen, nominacijo pa vidim kot način, da se mu vsaj malenkost odkupim za vse, kar je dobrega naredil zame.«
Izr. prof. dr. Matej Kristan pa pravi, da mentorstvo v prvi vrsti razume kot sodelovanje med izkušenim raziskovalcem in kandidatom, ki bo to postal. »Gre za proces, v katerem znanje in ideje prehajajo v obe smeri, za kar je potreben na zaupanju in odprtosti temelječ odnos. V tem zelo uživam. Mentorstvo je najuspešnejše takrat, ko rezultati bistveno presegajo vsoto posameznih delov. Po navadi več glav malo več ve. Če pa so te glave prav povezane in ravno prav odprte, pa veliko več. Prejeto priznanje mi predstavlja poseben dosežek, saj je predvsem odvisno od kandidata, ki mentorja predlaga. Počaščen sem, da kandidat meni, da sem k njegovemu znanstvenemu in strokovnemu razvoju pripomogel toliko, da si to zasluži nominacijo za mentorja leta. Zahvaljujem se mu za izkazano zaupanje.«
Tretji finalist letošnjega izbora za Mentorja Leta je prof. dr. Tomaž Prosen, ki ga je za nagrado predlagal dr. Lenart Zadnik. Ta je o svojem mentorju zapisal naslednje: “Tomaž Prosen je fizik svetovnega formata, ki pa je ohranil svojo skromnost, človečnost in dostopnost ter izjemno požrtvovalnost pri delu s svojimi doktorskimi študenti. Iz pogovorov s tujimi kolegi šele sedaj, od daleč, spoznavam, kako redka je pravzaprav taka kombinacija. Menim, da velja, še posebno v časih, ko se sem in tja zdi, da nam prvine humanosti spolzijo iz rok, take redkosti ustrezno nagraditi. Kot mentor je bil Tomaž Prosen neusahljiv vir plodnih idej temeljnega pomena za naše področje. Brez pomislekov nam jih je prepustil in nas v ravno pravšnji meri usmerjal k raziskovalnemu cilju, pot do katerega je praviloma nepoznana in polna pasti. Ob raznih družabnih dogodkih na mednarodnih konferencah je mimogrede navezoval stike med nami, doktorskimi študenti, ter vrhunskimi tujimi strokovnjaki s področja. Njegova zmožnost pri vodenju velike raziskovalne skupine, ohranjanju diplomatskosti, potrpežljivosti in gojenju izjemno dobrih odnosov se mi zdi (predvsem glede na to, da ima dan le 24 ur, človeška zbranost pa nekoliko manj) vedno bolj neverjetna, čeprav sem ji bil priča iz prve vrste. O njegovih znanstvenih uspehih pričajo kariera, objave, spoštovanost v tujini ter uspehi na mednarodnih razpisih. Za mentorja leta pa sem ga nominiral zato, ker bi bila storjena neizmerna krivica, če bi človeška plat ostala neizpričana.”
Prof. dr. Tomaž Prosen pa vidi mentorstvo kot nekakšno znanstveno očetovstvo: »Občutek ponosa, ki ga začuti mentor ob uspehu ali novi obetavni ideji doktorandke ali doktoranda je primerljiv tistemu, ki ga občutimo v družini. Podobni so občutku ob osamosvajanju doktoranda, po zaključku doktorata. Mentor ga z zanimanjem spremlja na njegovi poti in si želi, da bi se čimbolje samostojno uveljavil v akademsko-znanstvenem svetu. Čeprav smo znanstveniki praviloma zelo tekmovalni, pa v tem odnosu ni tekmovalnosti. Verjetno si edino za svoje študente metor iskreno želi, da bi ga raziskovalno presegli.«
Četrtega finalista, prof. dr. Roberta Roškarja, je za mentorja leta predlagala Žane Temova Rakuša, ki se ji je nominacija za to nagrado zdela odlična priložnost, da bi njen mentor dobil javno pohvalo in potrditev tega, kar njegovi študentje dobro vedo – da je res izjemen mentor, ne le z vidika znanstveno-raziskovalnega in pedagoškega dela, ampak tudi z vidika osebnosti, organizacije dela in neverjetnega osebnega pristopa do študentov: »V čast mi je, da sem lahko vsakodnevno sodelovala in se učila od osebe z izjemno znanstveno odličnostjo in izvenserijsko intelektualnostjo. Tekom raziskovalnega procesa je vedno skrbel za prijetno in sproščeno vzdušje, me neskončno motiviral in vodil k začrtani smeri doktorata. Prav zaradi odličnega sodelovanja mi je bilo celotno dosedanje delo, ki sicer predstavlja velik strokovni izziv, v veselje.«
Prof. dr. Rober Roškar pa mentorstvo vidi kot privilegij in odgovornost, ki zajema veliko več kot znanstveno in profesionalno usmerjenost: “Potrebno je vzpostaviti vzajemen, pristen, empatičen in spoštljiv odnos, saj s skupnim timskim delom dosežemo veliko več. Uspešen doktorat je torej enakovreden prispevek obeh, mentorja in mentoriranca. Mladega raziskovalca na začetku poti vodiš v raziskovalno področje, potem pa ga usmerjaš, podpiraš in motiviraš ter mu pustiš raziskovalno svobodo, da njegove ideje, ustvarjalnost in prizadevnost pridejo do izraza. Zelo je pomembno, da si kot mentor razumevajoč in dosegljiv v prelomnih trenutkih ter mu z lastnimi dejanji daješ vzgled in ustvarjaš sproščeno delovno okolje. Nominacija mi pomeni potrditev, da gre moj način mentoriranja v pravo smer in me dodatno motivira za sprejemanje novih izzivov. Sodelovanje z izjemnimi študenti, kot je moja predlagateljica Žane, si štejem v čast in mi je v veliko veselje. Hkrati pa sem zelo ponosen na njen izreden napredek ne le na znanstvenem, ampak tudi na ostalih področjih.”
MENTORICA LETA 2019
Mentorica leta 2019 je postala prof. dr. Kristina Sepčić, ki je bila za to nagrado predlagana že šestkrat, kar je velika pohvala njenemu dolgoletnemu izjemnemu mentorskemu delu. Komisijo za podelitev nagrade je prepričal odnos med mentorico in študentko ter globoko spoštovanje med njima, saj je z načinom dela mentorica uspela ustvariti produktivno delovno okolje, v katerem se je študentka predlagateljica razvila v uspešno in samostojno znanstvenico.
Letos jo je za mentorico leta nominirala Anastasija Panevska, ki je o svoji mentorici povedala: »Tako kot mnogi doktorandi pred mano, tudi jaz iskreno verjamem, da je prof. Sepčić sinonim za najboljšo mentorico. Skupaj sva dosegli veliko uspehov na mednarodnem nivoju, vendar pa verjamem, da je najin največji uspeh dober odnos, ki je temelj vseh velikih dosežkov. Ni težko delati pod okriljem mentorja, ki svojega doktoranda dvigne vsakič, ko pade. Fascinira me dejstvo, da od svoje mentorice vsak dan vpijam nova znanja, ki me razvijajo v vse boljšo mlado raziskovalko. Nisem se zavedala svojega potenciala, ki pa ga je na srečo moja mentorica prepoznala in mi širom odprla vrata kreativne in dinamične znanstvene poti. Moja nominacija je iz srca in je samo en majhen način zahvale za vse vrhunske raziskave, diskusije, profesionalne in osebne pogovore, za vso pomoč v profesionalnem in osebnem življenju ter za dober vzgled, kako biti vrhunski raziskovalec, a hkrati ostati dober in skromen človek.«
Prof. dr. Kristina Sepčić je ob prejetju priznanja povedala: »Nagrada Mentor leta je zame absolutno najvrednejša nagrada v karieri, saj ne nagrajuje le strokovnega dela, ampak nastavlja ogledalo medsebojnemu zaupanju in spoštovanju, ki se splete med kandidatom in mentorjem. Zame ni večjega veselja, kot pomagati mlademu, motiviranemu človeku, izvleči tisto najboljše iz sebe, razviti notranje samozaupanje in hkrati ohraniti skromnost, ki pripomore k razvitju kritičnega odnosa do svojih in tujih rezultatov. Imela sem srečo, da sta me tega naučila moja doktorska mentorja. Uživam, ko opazujem doktorandov razvoj iz bube v metulja, še bolj pa, ko ta metulj poleti še višje in dlje od mene same. Menim, da mora dober mentor vsekakor biti in ostati zgled v smislu ljubezni in entuziazma do dela, zvedavosti in odgovornosti. Mora pa hkrati kandidatu omogočiti dovolj svobode, da poleti v višino in ga pri tem diskretno varovati, da si ne polomi kril.«
ZGODBA SE NADALJUJE
Vsakoletni odziv na razpis za nagrado Mentor Leta kaže, da v slovenskem visokošolskem prostoru deluje veliko odličnih mentoric in mentorjev, kar prepoznavajo njihovi mentoriranci in mentoriranke in jim skozi nominacijo za nagrado. V tem prispevku smo predstavili pet takih uspešnih zgodb. V Mladi Akademiji pa verjamemo, da je takšnih zgob še veliko več.
Na žalost pa nimajo vsi doktorski štdentje pozitivne izkušnje in zato smo letos v okviru podelitve izvedli tudi okroglo mizo Dober odnos mentor – študent je ključ do uspeha: kaj, če temu ni tako? Gostje okrogle mize so bili Matejka Ahčin, kontaktna oseba ARRS za področje mladih raziskovalcev, prof. dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, predstojnica Doktorske šole Univerze v Ljubljani, prof. dr. Zoran Ren, prorektor za znanstveno-raziskovalno dejavnost Univerze v Mariboru, prof. dr. Štefko Miklavič, prorektor za znanstveno-raziskovalno in razvojno delo Univerze na Primorskem, prof. dr. Boris Žemva, bivši prodekan za študijske zadeve Mednarodne podiplomske šole IJS in Mentor leta 2012 ter Mentorica leta 2019 prof. dr. Kristina Sepčić.
Opomba: Tekst in fotografije so avtorstvo ekipe Mlade akademije.