Življenje je postalo resno, kredit te pripravi do tega

ljubljana
(foto: laurencehorton via Flickr)

Pred kratkim sem z nakupom stanovanja in obsežnim stanovanjskim kreditom, ki se zaključi daleč v negotovi prihodnosti, vstopila v pravo odraslost. Nič več sanjarjenja o tem, kako bom enkrat na šefovo mizo prinesla odpoved, nič več iskanja tolažbe v misli, da mi za preživetje ni potrebno požreti vsega, kar dobim na krožnik. Življenje je postalo resno, kredit te pripravi do tega, da usodne korake, povezane s financami, načrtuješ daleč v naprej.

Kakorkoli, sprijaznila sem se. Neodvisnost dela sem zamenjala za neodvisnost bivanja in si s kreditom kupila ljubko, 43 kvadratov veliko stanovanje, ki ima skoraj vse, kar sem si želela. Sončno lego v visokem nadstropju, relativno bližino narave in centra Ljubljane, balkon, garažo in dvigalo, predvsem pa ločen prostor za spanje. Tega v svoji trenutni škatli za čevlje, v kateri bivam, najbolj pogrešam. Občutek, da v stanovanju s postelje ne dosežeš večine stvari v njem, je neprecenljiv.

Tolaži me misel, da sem stanovanje kupila v času, ki je za tovrstne manevre najprimernejši. Cena stanovanj se je nekoliko znižala in krediti so postali rahlo ugodnejši.

Stanovanje sem kupila od prijetnega para mojih let, kompleksnega in stresnega nakupoprodajnega postopka pa smo se lotili sami, brez agencije. K sreči se je izkazalo, da imamo vsi isti cilj in enako kalibriran moralni kompas. V mesecu dni, kolikor je trajal celoten postopek, smo naleteli na eno samo težavo, pa še ta je nastala le zato, ker smo se preveč zanašali na lastno logiko in premalo upoštevali birokratsko-državno logiko. V pogodbi morata biti namreč opis nepremičnine in dovoljenje za njen vpis v zemljiško knjigo napisana v istem členu, drugače ne velja. Po kakšni logiki potem velja karkoli v pogodbi, kar je zapisano v različnih členih, ne vem, ampak tako je.

ljubljana
(foto: laurencehorton via Flickr)

Sedaj sem lastnica (no, v resnici je lastnica banka, a ne bodimo pikolovski) praznega stanovanja mojih let, v prvotnem stanju in dvojnih stroškov. Prve tedne sem se nekajkrat na teden odpeljala tja, parkirala avto v garažo, poskušala čim bolj samoumevno poiskati pravi ključ za vsaka vrata, skrbno preverjala nabiralnik in oglasno desko ter v dvigalu prijazno pozdravljala sosede. Potem sem stala sredi praznega stanovanja v katerem odmeva, gledala sosednji blok, drevesa, male ljudi spodaj in hrib v daljavi, poslušala glasove iz okolice in se privajala na misel, da sem lastnica točno tega stanovanja, velikega kredita in drugačnih prioritet v življenju. Poslovila sem se od priljubljene tolažbe “bom že kako, če bo sila, grem lahko tudi za blagajno delat” in sprejela manj domačo obvezo “ne glede na vse, 18. v mesecu moram imeti na računu denar”.

Na lastništvo se počasi navajam, še vedno pa me v spletni banki vsakokrat preseneti plačilo obroka za kredit. K sreči imava pred seboj še veliko skupnih let, v katerih se ga bom lahko konkretno navadila.

Naslednji korak je obnova stanovanja. Obljubila sem si, da bo tokrat res vse potekalo tipi topi popolno. Brez zamujanja, lovljenja delavcev, debat okoli izvedljivega in neizvedljivega, njihovih boljših idej in mojih nerazumnih zahtev. Tokrat bom namesto Ikeinega kataloga imela strokovno pomoč v obliki arhitektke.

Se že veselim.

 

katarina jenko
Katarina Jenko (foto: osebni arhiv)

Avtorica: Katarina Jenko, Ljubljančanka, ki bi raje imela tri pse kot tri avte. Podkupljiva, predvsem s sladoledom. Dosegljiva na TW @KatarinaJenko. 

 

 

Več od Katarina Jenko

Življenje je postalo resno, kredit te pripravi do tega

Pred kratkim sem z nakupom stanovanja in obsežnim stanovanjskim kreditom, ki se...
Beri dalje