Zmoremo?!

8. marec, mednarodni dan žensk, sem vedno razumela vsaj v dvojnem pomenu: kot priložnost spomniti na dosežke mednarodnega in domačega ženskega gibanja in kot priložnost opozoriti na pojave novih neenakosti in v nebo vpijočih krivic, ki se dogajajo pri nas in okrog nas. Zdi se, da danes primanjkuje obojega. V zadnjem času je bilo marsikdaj slišati, kako da je že vse doseženo in da ženska gibanja in feminizem niso več potrebni, da so zreli za smetišče zgodovine.

A že hitri prelet področja pravic žensk pokaže, da enkrat pridobljene pravice niso za vselej pridobljene; prav nasprotno, lahko so hitro ogrožene, izgubljene.

V to nas prepričujejo dogodki, ki smo jim priča v zadnjem času, med njimi izpostavljamo najbolj povedne: stopnjevanje izkoriščanja mnogih delavk v storitvenih dejavnostih; omalovaževanje dela zaposlenih v javnem sektorju, kjer je med zaposlenimi največ žensk; širjenje in utrjevanje seksizmov v znanosti, kulturi, na univerzi, v politiki in vsakdanjem življenju; vnovično zavrnjena izenačitev pravic raznospolnih in istospolnih parov; porast sovražnega govora do žensk, ki se kaže v grafitarskih pozivih k posiljevanju levičark ali v pozivih k legalizaciji posilstva; molitve za nerojene otroke pred Ginekološko kliniko v Ljubljani. A ne bi želela opozarjati le na zaščito pravic žensk, čeprav …/…/. Ob 8. marcu so naše predhodnice znale opozarjati tudi na krivice in nevarnosti, ki so pretile širši družbeni skupnosti; prav je, da enako ravnamo tudi danes.

Svet 8. marca 2016 je svet, ki se spoprijema s tako drastičnimi oblikami neenakosti, kot jim še nismo bili priča.

Svetovno dogajanje je pri tem vsaj z robovi oplazilo tudi naše kraje. Ko so se pred vojno in lakoto bežeči begunci izkrcavali ali utapljali pred Lampeduso, smo se zgražali nad nemočjo mednarodne skupnosti, bili smo morda celo zaskrbljeni, a obenem veseli, da se to ne dogaja pri nas. Danes, ko so ti nesrečniki in nesrečnice na našem pragu, pa je prišla na dan vsa beda naše človečnosti. Še tiste redke, ki tu zaprosijo za azil, odganjamo domnevno iz strahu, mnogokrat ovito v strah za naše otroke, domove, ženske in zemljo. A povejmo, za kaj v resnici gre: za željo po lagodnosti in za našo podalpsko zagamanost.

Učitelji in učiteljice bi ob tem morali biti prvi, prve, ki bi se morali postaviti v bran predvsem otrokom in mladostnikom, jih vzeti v zaščito ter narediti vse, da o potrebni skrbi za šibke – ob dolgem molku predsednika države, ki še vedno ne zmore obsoditi ksenofobnih in fašistoidnih ravnanj – prepričajo tudi druge. Seveda sta za tako držo potrebna samozavestna učitelj in učiteljica, takšna, ki verjameta v moč znanja; ki se ne bojita ne staršev, ne lokalnih oblastnikov; ki bosta znala svojo podporo tem nezaščitenim in preganjanim, tem, ki so izgubili vse, razen svojih življenj, razložiti tako, da bosta za seboj potegnila tudi omahljivce, ki se običajno skrivajo za večino, kakršnakoli ta v danem trenutku že je.

Prepričana sem, da mi, učiteljstvo v Sloveniji, to zmoremo in bomo zmogli tudi v prihodnje. Izkoristimo torej letošnji 8. marec za to, da opozorimo na to, da imajo ne samo naši otroci pravico do srečnega otroštva in kakovostne šole, pač pa imajo to pravico vsi, tudi begunski otroci!

Čas je, da državljanke in državljani Slovenije pokažemo sebi in drugim, da smo ljudje, ki so sposobni opozoriti na kršenje ne samo lastnih pravic, pač pa narediti kaj tudi za človekove pravice tistih, ki so v stiski potrkali na naša vrata.

Šele, če bomo zmogli ravnati tako, nam čez leta otrokom in vnukom ne bo nerodno odgovarjati na vprašanje, kje smo bili takrat, ko so na naša vrata trkale vojne sirote, »sirski otroci s petrička«, otroci … /…/. Zveni kot truizem, a je res: otroštvo drugih otrok ne šteje nič manj kot otroštvo naših. Naloga vsakega odraslega, pedagoškega delavca in delavke pa je, da se postavi v njihov bran. Ne nazadnje tudi zato, ker bodo prav oni, ko bodo odrasli, borke in borci za nove generacije pravic – tudi žensk!

 

prof. dr. Milica Antić gaber
Prof. dr. Milica Antić Gaber (foto via Univerza v Ljubljani)

Avtorica: prof. dr. Milica Antić Gaber, sociologinja in ena vodilnih slovenskih strokovnjakinj za ženske v politiki ter feministično politično teorijo.

 

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen v Šolskih razgledih

Več od Metina lista

Doc. dr. Darja Fišer

DOC. DR. DARJA FIŠER – vodja Katedre za jezikovne tehnologije, leksikologijo in...
Beri dalje