Čez noč smo se za dva tedna zaprli, zdaj pa se že 14 dni pripravljamo, da se bomo vrnili v razrede. Nekako bi pričakoval, da gre s slabšega na boljše lažje in hitreje, če ne bi bilo vedno kakšnega – ampak.
Pred sabo imam kup okrožnic; v zadnjem mesecu smo dobili 19 takih, ki se tičejo korona situacije. V vsaki sta vsaj dva dopisa z navedbami zakonov in navodil. Dobili smo jih še nekaj z drugimi vsebinami, ker je zdaj čas, ko se začenja načrtovanje za naslednje leto. Je pa v okrožnicah redko še kaj takšnega, česar novinarji ne bi že izvrtali in posredovali v medijih, le da mi dobimo vse napisano veliko bolj na dolgo.
Največ težav je z navodili, ki to niso – so zgolj skupek priporočil ali nasvetov, ni pa natančno napisano, kako naj bi kaj naredili.
Kar pa je logično, saj kdo bi si to upal napisati, ko pa veliko navedenega niti slučajno ni mogoče izpeljati tako, kot so si zamislili. Na to so kolegi ravnatelji, ki so bili v okviru Ministrstva skupaj z NIJZ in Zavodom za šolstvo vpeti v načrtovanje teh priporočil, stalno opozarjali. Predvsem imam v mislih priporočila, koliko otrok naj bo v razredu, kakšna oddaljenost med njimi, kako organizirati gibanje, razkuževanje. Predvsem pa, kje so vsi primerni prostori in kje dobiti toliko učiteljev, da bomo začeli s poukom.
Prostori in drugi pogoji v naših šolah so precej raznoliki. V normalnih pogojih zamižiš in narediš po svoje, pa ni pričakovati kakšnih težav, ker bodo starši zadovoljni. Otroci so v šoli, v varnem zavetju šole in učiteljic. Zdaj pa situacija ni takšna. Ni samoumevno pričakovati, da so vsi v redu, čeprav naokrog ni kakih znanih okužb. Otroci se enostavno spozabljajo, naberejo na kup, učiteljica jih opozori, a je že na drugi strani gruča. Razen ko so v klopeh, lepo pospravljeni na varni razdalji.
Učitelje situacija obremenjuje, čeprav tudi oni razumejo, da je potrebno delo zdaj opraviti. Delo učitelja je že sicer neenakomerno razporejeno – enkrat ga je več, drugič manj –, zdaj pa še posebej. Na še tako idealni šoli pa ga v trenutnih razmerah ni moč organizirati tako, kot je zapisano v pravilnikih in zakonih. Problem priporočil v navodilih je, da je potrebno najti približke, ki gredo velikokrat mimo ali preko roba varnosti za delavce in otroke. Premalo je prostorov, premalo je ljudi. Samo želim si, da se ne bo nič zgodilo. Če pa se bo, se zagotovo ne bo zaradi tega, ker je kakšen otrok kje preveč, ampak zaradi morebitne okužbe, ki bi se preko kakšnega delavca ali otroka izmuznila v šolo. Glede na situacijo v državi je verjetnost skoraj nikakršna, vseeno pa delamo, kot da je vse naokrog prisoten virus. Zdi se mi, da pa je svet izven šole za otroke skoraj že normalen.
S priporočili v našem sistemu imam že dolgo izkušnje. S široko avtonomijo, ki naj bi jo imeli, omejeno s priporočili, brez potrebnega kadrovskega in materialnega zaledja hitro stopiš v kalno področje. Tudi sedaj smo na tem in bomo improvizirali; ne bo vsem pogodu, ampak poskrbeli bomo za vse. Nabavili smo dovolj razkužil za roke, dovolj pripomočkov za čiščenje miz, dezinfekcija tako ali tako ne pride v poštev, kdo bo čakal 15 minut, da začne razkužilo delovati pred malico in po malici.
Varekina draži sluznice, od alkohola bodo vsi zadeti. Tega nihče ni povedal, kaj šele opozoril. Znajdi se, kot veš in znaš.
Staršev ne skrbijo toliko morebitne okužbe, bolj to, kako se bodo otroci zdaj počutili v novem in ne ravno prijaznem okolju, te teme pa napihujejo predvsem v medijih. Razumem strahove in da je treba o tem tendenciozno pisati, samo včasih imam občutek, da se to prikazuje, kot da učitelji tega ne poznamo in ne razumemo, kot da nimamo tudi sami otrok.
Zdaj imamo dve alternativi, ki sta obe predmet številnih kritik: poučevanje na daljavo ali pa vrnitev v šolske klopi pod posebnimi pogoji. Upam samo, da se tista tretja, da pouk nadaljujemo normalno, čim prej zgodi.
Pri pripravi okolja v pogojih priporočil smo mislili predvsem na to, kako se bodo otroci pri tem počutili. Skušamo minimalizirati ta morebitni pritisk, ki ga verjetno nekateri starši pred pričetkom pouka nevede prenašajo na otroke. Čeprav se s konkretno situacijo srečujemo prvič, imamo dovolj znanja, da bomo otroke lahko zamotili in jih obranili pred travmatičnimi izkušnjami. Ministrica je dala vedeti, da lahko jeseni pričakujemo nadaljevanje ukrepov v smislu diferenciranega začetka pouka.
Govoric in strahov je kar precej. Zavedam se, da bo treba računalniško opremo, poznavanje računalniških programov in didaktiko poučevanja na daljavo temeljito raziskati in obvladati. Na to bo treba pripraviti tudi učence – ne samo na to, da bodo znali uporabljati programe, bolj na to, da bi tako delo lahko postala stalnica. Veliko je vprašanj, na katere ni razumnega odgovora, vplivajo pa na delo v šoli.
Kultura in bonton komunikacije se nevarno spreminjata in selita s spleta v vsakdanje življenje. Zgled, ki ga daje politika, se že pozna tudi v šoli. To, kar smo še pred časom imenovali spletno nasilje, postaja standard, nekaj normalnega.
Kot breme to občutijo samo žrtve, spletnemu nasilnežu težko dopoveš, da je to nesprejemljivo ravnanje.
Socialne razlike so pri šolanju na daljavo še poglobile neenake pogoje dela. Nimam ideje, kako te težave nevtralizirati, vendar pa imamo težave že pri brezplačnih učbenikih. Morda namesto učbenikov nabavimo otrokom računalnike, učbenike pa izdajamo samo v elektronski obliki – pri tem pa pride do problemov zaradi spretnosti, ki jih morajo pridobiti otroci in pri katerih je računalnik močno odveč. Kako razvijati takšne? Kako rešiti prisotnost učencev, ki prihajajo iz drugih držav in jih v normalnih pogojih vključimo v šolo brez poznavanja jezika, nato pa se ga učijo v novem okolju? S šolanjem na daljavo jim ne moremo ponuditi ustrezne pomoči. Strategija, ki jo izvajamo v Sloveniji, v tem primeru ne zagotavlja, da bi se otroci tujci naučili vsaj osnov, ki bi jim zagotavljale minimalno poznavanje jezika, da jih lahko vključimo v šolanje na daljavo. Tudi v časih pred tem je mnenje učiteljev, da bi bilo potrebno otroke najprej z intenzivnimi tečaji pripraviti na šolo, ne pa jih prepuščati učenju nekomu na šoli, ki mu manjka kakšna ura do polne zaposlitve.
Kaj z učenci, ki nimajo podpore doma in so večino časa zdaj prespali ali pa so se vključili v pouk le poredko, ker so bili oni in starši že siti vztrajnih klicev učiteljev? Vsekakor niso dosegli standardov, da bi (v normalnih razmerah) lahko napredovali. Danes nadaljujemo z devetošolci, prvi teden s prvim triletjem je za nami. Sam ne vem, kateri teden šolanja na daljavo tudi. Čakamo pa na odločitve ministrstva, kako naprej.