Zunanja politika – konceptualno izražena tudi na ravni deklaracij in strategij – naj bi odražala identiteto in izražala ambicije držav. V kolikor želi uživati legitimnost se mora zato zunanja politika naslanjati na zgodovino, kulturo in interese države kot organizacijske celice družbe, gospodarstva in drugih podsistemov. Prednostne naloge in usmeritev premišljeno zastavljene zunanje politike tako sledijo podrobnemu razumevanju države in ne nasprotno. Popolna odsotnost tovrstnega sosledja in razumevanja vloge zunanje politike je najbolj zaskrbljujoči problem osnutka nove Deklaracije zunanje politike Republike Slovenije.
Pisci »strateških« dokumentov se pogosto ujamejo v past iskanja lepih in »pravilnih« besed ali odstavkov, ter pri tem pozabijo na poslanstvo in smisel zapisanega. Na žalost je osnutek Deklaracije krasen primer tovrstnega fetišizma, ki marsikdaj postane sam sebi namen. Ampak tokrat zbode v oči še nekaj drugega:
(1) deklaracija v ničemer ne izraža identitete Slovenije; in
(2) slovenski zunanji politiki ne poda nikakršnega poudarka ali usmeritve.
Deklaracija ostaja povsem abstraktna, z ničemer vezana specifično na Slovenijo. Karikirano, sedanji osnutek bi zaradi svoje splošnosti in nedorečenosti lahko skoraj nespremenjen postal tudi Deklaracija neke druge evropske države – čeprav si upam trditi, da zelo verjetno v taki obliki drugod ne bi ugledal luč dneva.
Ampak, bodimo konkretnejši. Zunanja politika se ne rodi v vakuumu. V primeru Slovenije bi zato morala odražati identiteto njenih prebivalcev, strukturo njenega gospodarstva, geografsko lego, zgodovino – in vse ostalo kar tvori bistvo sedanje Slovenije. Iz vseh teh sestavnih delov namreč izhajajo potrebe in ambicije države, ki naj bi jih zajela zunanja politika, v operativne aktivnosti izven meja Slovenije pa prevedla diplomacija.
Sedanji osnutek Deklaracije se na področje tovrstne identitete spusti samo v uvodnem delu, ko omeni, da je Slovenija »… srednje-evropska država, umeščena med Zahodno in Jugovzhodno Evropo. Slovenija je tudi sredozemska in pomorska država.« To seveda o Sloveniji pove bore malo in je v ničemer ne loči od ostalih podobno geografsko lociranih držav. Ampak še bolj zaskrbljujoče je to, da že tako omejena identiteta ostane samo na deklarativni ravni – Deklaracija namreč ne seže korak dlje in sredozemske in pomorske identitete ne poveže s praktičnimi prednostnimi nalogami oz. cilji, ki naj bi služili interesom Slovenije kot sredozemske in pomorske države. Ampak to je samo zgovoren primer, da pisci Deklaracije niso opravili začetne domače naloge: razmisliti o Sloveniji in Deklaracijo »organsko« povezati z njenimi potrebami in ambicijami. Upam, da bodo naslednji odstavki vsaj deloma nakazali, da bi bilo bolje, da pričnejo znova s praznim listom papirja.
IDENTITETA DRŽAVE KOT IZHODIŠČE
Oblikovanje (tudi nenapisanega) konsenza o identiteti države je nujno ne samo pri snovanju zunanje politike, temveč tudi ostale javne politike. Zakaj? Zato, ker legitimnost politik izhaja iz realnega stanja (ali potreb) v državi, ne pa iz trenutnega stanja duha v delu državne uprave ali politične koalicije.
Deklaracija bi zato morala najprej natančneje opredeliti identiteto Slovenije; na primer: (i) Slovenija je dežela izjemnih naravnih bogastev; (ii) Slovenija je tranzitna država; (iii) slovensko gospodarstvo je majhno in odprto, izvoz predstavlja pomemben del bruto družbenega produkta, velik del industrije pa proizvaja vmesne izdelke; (iv) Slovenija ima – navkljub sedanjim težavam – močno in uspešno mrežo javnega zdravstva in šolstva; in tako naprej. To je zgolj nekaj primerov sestavnih delov identitete Slovenije, ki mora biti podlaga javnim politikam, tudi zunanji.
VSE IN NIČ
Neoprijemljivost Deklaracije na načelni in identitetni ravni se na žalost – a pričakovano – prelije v povsem abstrakten in zato pravtako neoprijemljiv seznam dvajsetih prednostnih področij. V kolikor bi pisci Deklaracije izhajali iz poglobljenega razumevanja države, kateri služijo, potem ne bi povsem brez repa in glave naštevali domnevno »prednostnih« področij, ki v sedanji obliki bolj spominjajo na vsebinsko kazalo učbenika kot domišljeni zunanjepolitični deklaraciji. Ne, ob temeljitem razmisleku bi morali določiti pet, največ deset zares prednostnih usmeritev. Sledijo trije nasveti.
Prvič, prednostna področja je smiselno urediti v vsebinske sklope. Na primer: (1) skrb za državljane (npr. konzularne storitve, geografska pokritost, lajšanje postopkov ipd.); (2) pomoč gospodarstvu (aktivno soodločanje znotraj EU, gospodarska diplomacija, odpiranje novih trgov za javna naročila ipd.); (3) globalna vprašanja (mednarodno pravo, klimatske spremembe, sodelovanje v mirovnih operacijah ipd.). Bralec bi tako lažje lahko razumel, kaj je bistvo slovenske zunanje politike in kaj slovenska diplomacija počne. Sedanji nabor tako na žalost preskakuje iz globalnih vprašanj mednarodnega prava na vlogo Slovenije v EU, potem na skrb za manjšine, pa zopet na vlogo Slovenije v Natu. Deklaracija potrebuje v tem delu več jasnosti. Pravtako je potrebno dogovoriti, kaj je pomembneje: EU, Nato, OZN, OVSE, OECD – sedanja Deklaracija enostavno našteva vse organizacije, katerih članica je Slovenija, brez prioritiziranja omejenih institucionalnih in človeških virov, s katerimi Slovenija trenutno razpolaga v diplomaciji.
Drugič, nabor »prednostnih« področij naj bo res nabor prednostnih področij. V redu, razumemo, da si slovenska zunanja politika zavzema za spoštovanje mednarodnega prava, da se Slovenija bori proti trgovanju z ljudmi in terorizmu – ampak to ne more biti vse, to je zgolj najbolj splošen angažma Slovenije v mednarodnem prostoru, znotraj mednarodnih institucij. Ob tem, da te prioritete ostajajo nujno deklarativne, Deklaracija ne vsebuje nič specifičnega: ne omenja uspešnega delovanja na področju razminiranja, ne omenja pomembnega prispevka k psihofizični oskrbi mladih iz konfliktnih področij, ne omenja niti ene iniciative, ki si jo želi Slovenija podati. Zakaj na primer Slovenija, glede na lastno izkušnjo reševanja medsosedskih odnosov in nasledstva, ne skuša na tem področju karkoli prispevati znotraj mednarodnega okolja?
Primerov je še več. Na primer, kaj pomeni »umestitev v jedro Evropske unije«? Katero jedro? O tem sicer več kasneje, na tej točki zgolj to: Deklaracija mora podati usmeritev, kakšno jedro si želimo (npr. več obrambnega sodelovanja, več sodelovanja na področju družinskega prava, patentne zakonodaje, mogoče boljšega upravljanja z vodami, gozdovi, drugačna pravila za plovne poti?). Pojem jedro je dandanes v EU zelo izmuzljiv pojem, bolj pametno se mu je izogibati.
Podobna kritika se lahko nanaša na vlogo v Natu: Deklaracija zgolj omeni »krepitev vidnosti in vloge Republike Slovenije v Natu« – zakaj? Krepitev vloge ne sme biti sama sebi namen. Si želimo večje vloge Nata pri stabilizaciji vzhodnih meja Evrope, si želimo več globalnih mirovnih operacij, vojaških posredovanj v primeru množičnih kršitev človekovih pravic, se želi Slovenija specializirati za točno določen del Nato operacij?
Dalje. Kako naj si bralec (oz. tuj diplomat, analitik) razlaga nekaj tako splošnega kot je »krepitev sistema mednarodnega razvojnega sodelovanja« – ali želi Slovenija podati novo pobudo za povečanje sredstev namenjenih mednarodnemu razvoju, želi Slovenija vnesti spremembe v delo mednarodnih organizacij, npr. Svetovne banke, Medameriške razvojne banke ipd? Želimo na multilateralni ravni načeti vprašanje odpisa dolgov?
Podobnih primerov je še več. Na primer: »strateška partnerstva in sodelovanje s stalnimi članicami Varnostnega sveta Združenih narodov« – zakaj, na katerem področju? Kako si zamišljamo »strateško« partnerstvo s Kitajsko? Ali »krepitev čezatlantskega sodelovanja« – zakaj? Za krepitev gospodarstva, za tesnejše sodelovanje univerz, za izmenjavo izkušenj v zdravstvu, za priviligiran dostop do vojaške opreme? Ali »povečanje prisotnosti v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki, še posebej v Zalivu, Srednji in Jugovzhodni Aziji ter podsaharski Afriki« – znova, zakaj? (Pustimo ob strani dejstvo, da našteta »prednostna« območja pokrijejo domala cel svet.) Ali so to izraženi interesi slovenskega gospodarstva, ali je v teh regijah Slovenija našla partnerje, ki ji bodo pomagali dosegati globalne cilje spoštovanja mednarodnega prava, človekovih pravic ipd? Deklaracija mora bolje opredeliti izbrana prednostna področja, sicer pomen pridevnika »prednostni« popolnoma izgubi smisel. Poleg tega mora Deklaracija podati usmeritve, ne pavšalnih ambicij, ki so neoprijemljive. Splošnost kasneje tudi preprečuje presojanje uspešnosti – kar je zelo pomembno za krepitev demokratičnosti in legitimnosti zunanje politike.
Tretjič, temeljito se moramo posvetiti EU, ker je za Slovenijo to najpomembnejše politično okolje. (Če odmislimo za trenutek razpravo, ali sodijo politike EU – z izjemo skupne zunanje in varnostne politike – sploh v domeno zunanje politike.) Iz odstavka, ki govori o EU kot prednostni nalogi zunanje politike, s težavo razberemo kaj *konkretno* si Slovenija želi doseči znotraj EU? Zgovoren primer pretirane abstraktnosti so naslednji izseki: (i) »okrepljeno sodelovanje z državami članicami in delovanje v institucijah EU v pobudah za poglobljeno in bolj učinkovito EU« – to ne pomeni nič; (ii) »sooblikovanje in uresničevanje skupne evropske zunanje politike« – v kakšno smer *konkretno* želi Slovenija usmeriti dotično politiko?; (iii) »krepitev konkurenčnosti, gospodarske rasti, zaposlenosti in vseh štirih temeljnih svoboščin notranjega trga« – tudi to je povsem pavšalna trditev, ki v ničemer ne razkrije, kaj želi Slovenija *konkretno* preoblikovati, okrepiti … Ali se borimo za dodatna investicijska sredstva, za zaščito malih in sredjih podjetij, za nižanje ali višanje minimalnih standardov varnosti pri delu? In tako naprej.
KDO SMO IN KAM GREMO?
Deklaracija nujno potrebuje bolj dorečene usmeritve, sicer bo ostala povsem brezpredmetna in nepomembna. Tako bi lahko Deklaracija govorila o omejenem naboru prednostnih nalog Slovenije znotraj EU. Na primer in povsem na prvo žogo: (i) spremembe davčne zakonodaje držav članic za omejevanje davčnih utaj; (ii) preusmeritev znatnih finančnih virov na področje urejanja vodotokov, skrb za kvaliteto vode in gozdov, ohranjanje biotske raznolikosti; (iii) zaščito javnih dobrin, tudi za ceno spreminjanja narave notranjega trga … in tako naprej. Še enkrat, pomembno je – tako pri vprašanjih EU kot tudi sicer – da Deklaracija izhaja iz identitete Slovenije, potreb in ambicij njenega gospodarstva in družbe. Vse ostalo je zgolj birokratska oblika larpurlartizma.
Ob tem se zdi vredno dodati še, da je operativnemu delu posvečene premalo pozornosti. Diplomacija so ljudje in človeški viri slovenske diplomacije si zaslužijo več pozornosti znotraj Deklaracije, kljub temu, da moramo nujno pohvaliti omembo skrbi za »obnavljanje in razvoj človeških virov«. A Deklaracija mora iti korak naprej: opredeliti mora *konkretno* ambicijo slovenske zunanje politike na področju človeških virov. Na primer in znova povsem na prvo žogo: (i) povečanje števila izmenjav uslužbencev Ministrstva za zunanje zadeve (morebiti tudi drugih ministrstev, ki izvajajo zunanjo politiko v širšem pomenu) z diplomacijami ostalih držav članic EU (ali seveda širše), institucijami EU, ostalimi mednarodnimi organizacijami (npr. OZN in njene agencije, OVSE, Svetovna banka, Medameriška razvojna banka, Afriška unija); (ii) zakaj si ne bi zadali ambicijo, da vsako leto določeno število slovenskih diplomatov izobrazimo na najbolj priznanih mednarodnih univerzah?
Pod črto: (i) zunanja politika mora izhajati iz izgrajene identitete države – realnega stanja v državi in ambicij za prihodnost, odražati mora potrebe in želje gospodarstva, družbe in njenih podsistemov; (ii) tovrstna identiteta naj se prelije v usmeritve izrežene skozi prednostna področja, ki ostajajo vezana na obstoječe probleme, izzive in ambicije; in (iii) Deklaracija mora ponuditi več jasnosti o konkretnih potezah, pobudah in stališčih Slovenije, sicer je njeno oblikovanje povsem brez pomena. Samo na taki osnovi lahko Slovenija dobi legitimno in morebiti tudi uspešno zunanjo politiko. V svoji sedanji obliki je Deklaracija bolj podobna neurejenim mislim in željam odraščajočega najstnika, kot pa dolgoročni domišljeni in strateško zastavljeni zunanjepolitični ambiciji. Treba bo ponovno zavihati rokave.
Avtor: Marko Bucik trenutno živi v Washingtonu, kjer dela kot svetovalec na Svetovni banki. V svojih študentskih letih je bil aktiven v nevladnih organizacijah, kasneje pa skoraj 7 let preživel med Ljubljano in Brusljem kot uslužbenec Vlade RS, Evropske komisije in vodja pisarne Iva Vajgla v Evropskem parlamentu. Čez Atlantik ga je pred štirimi leti odpeljala štipendija za podiplomski študij na Elliott School of International Affairs. Marko piše o Ameriki in EU za Večer, občasno tudi za Delo, openDemocracy in EurActiv, tvita na @markobucik.
V okviru razprave o Deklaraciji o zunanji politiki:
– Trije razlogi, zakaj deklaracije o zunanji politiki ne sprejmem za svojo (Dr. Marko Lovec)
P.S. Če se želite vključiti v razpravo o Deklaraciji o zunanji politiki, lahko argumentirane razmisleke pošljete na elektronski naslov info@metinalista.si.