Zvonilo bo

(foto: Ryan McGuire)

so spomini. takšni in drugačni. nekateri so taki, da bi jih najraje postrgal s kože in izbezal iz možganskih krivin. a so zdrizasti in zmuzljivi. vztrajajo kot žvečilka na pločniku in glivice na nohtih. tale spodaj je en tak. pomalem že kuka na plano iz moje obnohtnice, pa ga bom spustila ven. naj že gre v cvet. … frojd vleče ven notesnik in penkalo. nekdo drug pa vatira elektrode in pripravlja vse za elektrošok terapijo ..

osnovna šola. šesti b razred. pri telovadbi. 24 mladičev, od tega 10 samičk in 14 samčkov, se postavi v vrsto po velikosti, se prešteje – prvi! drugi! – in se zažene v deset ogrevalnih krogov po telovadnici. dekliški laski lepo speti nazaj v čop ali figo. edino jasmina nima čopa, ona si je prva dala trajno in njena lasna kodrovina je stoično prestala celo preval nazaj. žvečilke vse v košu ali v kaki drugi prikladni odprtini.

ogrevalni krogi so za tiste z deficitom športnega gena prava pustolovščina. semiš copatki namreč ne ustvarijo nekega hudega trenja s podlago in zato pristajam na riti, rebrih in kolenih kot za stavo. brez telemarka, a z lepimi modricami. spomin tu taji, a bi prav znalo biti, da smo dekleta nosile drese – če se spomniš, to je bila po navadi neka rdeča ali črna raztegljiva in današnjemu bodyju podobna konfekcijska cunja, ki si jo je dekle navleklo za telovadbo. in ko te je prijelo lulat, si imela celo veselico, da si nadlogo spravila dol in potem nazaj gor. vse to v tistih ne preveč po spominčicah dišečih šolskih toaletah.

tisti dan plezamo po drogu. po drogu se je plezalo, da smo dokazali … nekaj že. moral si splezati do vrha, se dotakniti čisto zadnjega šraufa na drogu, ki je bil pritrjen na strop telovadnice. potem si se lahko zmagoslavno zdričal nazaj na zemljo k sošolcem. kot gasilec iz akcijskih nadaljevank in seksa v mestu.

»ojoj, spet ta drog, …« pomislim. negotovo. prestrašeno. zmedeno. bom padla dol. ne zato, ker ne bi zmogla privleči telesca do vrha telovadnega orodja, ampak zato, ker se bojim, da mi bo nekje na polovici trebuh razgnalo od nečesa povsem neznanega. nekega brenclja pod popkom. da se bom prepustila valovitim občutkom, razklenila dlani, jih odlepila z jeklenega tulca in razpletla noge. brutalno neelengantno zgrmela na tla. te sramote si v prvih kolcjajih pubertete punca pač ne sme privoščiti.

brencelj

vseeno se godrnjaje zaplezam po drogu in pridem do polovice. podpopkovnik brencelj je že na okopih in podlo gomazi tam, kjer ne bi smel. »ma goni se ti nekam, brencelj neumen …» klonim. danes ne bo šlo do vrha. moram vedeti, kaj si. poraženo zdričam na tla. kako naj zdaj pojasnim, da je bila to zmaga nad brencljem in ne poraz netalentiranega plezalca? nekaj je treba ukreniti, sramota bo dolgotrajna, šolsko leto je dolgo. če si za češnjo na smetani še učiteljev potomec, moraš sploh posebej delikatno skrbeti za svoje ime. ne smeš izstopati pred učitelji in ne smeš izstopati med vrstniki, ker bi kdo lahko posumil, da si podlegel korupciji. skratka, biti moraš neviden, neškandalozen učenec, a hkrati kar se da kul. ujeda brez kljuna. brezzobi lev. feniks, ki ne vstane čist ornk.

enivejs. v glavi se piše scenarij naslednje parminutne scene: »bom pač na glas pred sošolkami razložila turšici slavki, zakaj nisem prišla do vrha. in vprašala, kaj je to za en brencelj. turšica zagotovo ve in mi bo razložila. mora.«

no. in sem šla razlagat.

»turšica, ampak js bi pršla do vrha. sam ne vem, kaj je to, vsakič, ko plezamo po tem drogu, je meni nekje na sredini tako luštno v trebuhu, da mislim, da bom dol padla. in skoraj nimam več moči v rokah in nogah. kokr bi me nekaj pod popkom od znotraj žgečkalo. res ne vem. a vi kaj veste, kaj bi to bilo? kako naj to reč stran dam?«

turšica slavka vprašanja ni …  ni … recimo, da ga ni bila vesela. se mi je za eno milisekundo zazdelo, da se ji na obraz hoče prikrasti nasmeh. da bo pristopila, sedla med nas 12-letno samičevje z velikimi očmi in začela razlagati. a kaj hitro me je srečal njen namrščen pogled, stisnjene ustnice, ki so mi namenile en kratek in ošiljen projektil: »polonca, zvonilo bo. pojdi v garderobo in po malico. saj si rediteljica.« nisem bila. a sem vseeno šla. ne bom popisovala, kake muke so bile po tem debaklu znova vzpostaviti status brezzobega leva.

kaj je ta brencelj bil, sem razvozlala precej kasneje. hja, seveda nič drugega kot eno nadvse nedolžno spolno prebujenje mladega punčeta, ki je postajalo dekle. prebujenje nekega organa, ki ima en sam namen: užitek. sem prepričana, da je turšica slavka točno vedela, za kaj gre. da nisem bila edina s tem brencljem. da so brenclja začutili tudi fantje. na drugačen način in z drugačnimi simptomi, a so ga. sem se pozanimala pri zanesljivih virih. prijatelj je rekel, da je tudi sam po telovadbi na drogu hodil okoli z lulčkom pokonci. in nasmehom na obrazu.

nekaj mesecev kasneje smo imeli tudi spolno vzgojo. tam so nam do zadnje kapilare razložili tehnikalije spolnih organov. in menda tudi smisel in namen spolnih odnosov. in mi? mi smo sedeli tam v klopeh, se režali in bili ful špon kul. učitelji so komorno zrli predse in ohranjali avtoriteto.

roj brencljev je medtem že strnil vrste.

roj brencljev ve, kaj je to pravi trenutek.

 

Polonca Štritof K8 (foto: osebni arhiv)
Polonca Štritof K8 (foto: osebni arhiv)

Avtorica: Polonca Štritof K8, doštudirala je angleški in italijanski jezik na Filozofski fakulteti, a ni vedela točno, kaj naj s tem počne. Tako jo je pot nesla v OŠ, na raziskovalni zavod, v nevladno organizacijo, nazadnje tudi v korpo svet. Obožuje humor, ki malce zapeče. Rada bi znala risati. Kadar ni ravno polomljena, se z veseljem dobro prešvica na kolesu ali na kakem hribu. Hodi v gledališče, kjer se občasno tudi zaljubi. Piše blog, na Twitterju jo najdete pod @streetof.

Več od Polonca Štritof K8

Brejking! Poezija na naslovnicah!

Kako kaj muze? Se spomnite lanskega natečaja za #poetvit? Metkam je ostal...
Beri dalje