Te dni so aktualni lokalni volilni programi. Načeloma naj bi bili bistveno bliže tlom, ljudem in prostoru kot državni. Ker so bolj stvarni, se tudi več ljudi odkrito angažirano pogovarja o njih, ima svoje predloge in razvija pričakovanja. Kljub temu odprte razprave in javna posvetovanja z volivci o programih niso v navadi. Na ta način ostanejo preslišane zanimive pobude in predvsem izostane razprava o načinu izvajanja programov, o kontinuiteti delovanja in o odpiranju prostora za sodelovanje. Slednje, se zdi, postaja ena naših največjih razvojnih ovir. Z besedami tujca: “Vsakdo bi si pri vas takoj nekaj prisvajal ali obdeloval lastni vrtiček”.
Trdno verjamem v moč sodelovanja in v dolgoročno naravnanost in tako te dni neprestano mislim na tri stvari, ki odgovarjajo na aktualne probleme in so res lahko samo dobre za ljudi in prostor vsake občine: 1) sodelovanje meščanov pri urejanju mestnega prostora, 2) omogočanje peš hoje v šolo in 3) nov način dela z zelenimi površinami. Naj skušam pojasniti.
SODELOVANJE MEŠČANOV PRI UREJANJU MESTNEGA PROSTORA
Omogočanje sodelovanja meščanov v urejanju mestnega prostora seveda izvira iz temeljnih človekovih pravic, pravice do bivališča in pravice meščanov do mesta, a je predvsem tudi priložnost za izboljšanje kakovosti bivanja in urejanja bivalnega okolja. Primeri sodelovanja, kakršna sta dobro znana Park Tabor in Onkraj Gradbišča v Ljubljani, dokazujejo predvsem to, da se koristni učinki takega delovanja lažje in bolj, fizično in ekonomsko gledano, približajo prebivalcem kot v primerih dela brez neposredne soudeležbe prebivalcev. Prenova na primer vedno koristi mestu in meščanom, vendar je prenova v sodelovanju z meščani, ki prispevajo svoje poznavanje prostora, programske zamisli in načrte ter nenazadnje lahko tudi sredstva in delo, bistveno bolj učinkovita, kot če se zgodi mimo njih. Govorimo o učinkih, ki jih ima tak način dela na rešitve, programe in izvedbo, na vsebino in potek dela ter predvsem na življenje ljudi, neposredne sosede in druge, na skupnost in posameznike ter tako tudi na življenje prostora že med prenovo in toliko bolj po njej.
Celoten članek si lahko preberete na tej povezavi.
Avtorica: Maja Simoneti, krajinska arhitekta in mama, ki jo zanimata politika in praksa urejanja prostora. Kadar ne govori, bere in piše, vmes tudi kuha in se potepa. Na Twitterju jo najdete pod @MajaSimoneti.
“Omogočanje sodelovanja meščanov v urejanju mestnega prostora seveda izvira iz temeljnih človekovih pravic, pravice do bivališča in pravice meščanov do mesta”
Dandanes je v Sloveniji že vse temeljna človekova pravica. Izven Slovenije pa je jasno definirano, kaj so temeljne (!) človekove pravice.
“Pravica meščanov do mesta” seveda ni ena izmed njih.
Prvič zato, ker je temeljna človekova pravica lastna vsakemu človeku, pa naj bo vaščan ali meščan.
Drugič pa zato, ker je interpretacij Lefebvrovega slogana “pravice do mesta” toliko, kot je interpretatorjev.
http://faculty.washington.edu/mpurcell/geojournal.pdf
http://en.wikipedia.org/wiki/Right_to_the_city