Ali je pilot v letalu?

ZLOMLJENO SRCE IMAM

jure tepina
Jure Tepina (foto via 24ur)

Čutim zlomljeno srce. Danes sem ga imel dvakrat. Zvečer, ko pogledam moja otroka, v topli udobni postelji, in zjutraj, ko so se tuji otroci zbujali na moji trdi in včasih kruti slovenski zemlji. Moja škrata sta stuširana. S toplo vodo, ne polita s hladno iz plastenke. Spita na jogiju, ne na cesti na zlepljenih vrečkah. Odprem hladilnik. Na njem ni narisan rdeči križ. Zleknem se na kavč in poskušam zaspati pred televizijo, vključena je v elektriko, z zamikom. Imam 253 težav z izbiro programa, nimam težave čakati na avtobus, saj vedno pride naslednji, kajne?

Preden zaspim in grem zjutraj v službo razmišljam, ali sem pospravil oba potna lista. Ja, imam dva, včasih to novinarji imamo, da imamo v enem vize Severne Koreje, šest viz Afganistana, Libanona, Libije, v drugi pa Izraela in ZDA, pa še Barbadosa ali Zanzibarja. V resnici pa imam v enem sliko z očali in brki, v drugi pa sem dokaj normalen. Afnam se, ker se lahko. Ni šans, da me ne spustijo skozi katerokoli mejo na svetu, ne glede na sliko. Jaz dobim njihove vize, jih zbiram kot jeb… filatelist, moje pa ne dam za nobeno ceno.

Klikam po Facebooku, sošolka je šla s trebuhom za kruhom v Avstralijo, frizerski salon ji gre super, pogledam še, kako je z eno mojih najsrčnejših prijateljic z najstniških dni, pred stotimi leti se je zaljubila in ima družino v Amsterdamu, pa kako je s frendom, ki je šel v Nemčijo iskati službo, in razmišljam, ali so zbežali iz te Slovenije ali samo migrirali? Ker to res spremeni vse.

Dež tako romantično škrablja po moji strehi, da pomislim, kako lepo bi šele bilo v šotoru. Res romantično, čeprav ne s familijo, mi Hlačman nekaj kašlja, če bo zjutraj imel 37,1 ga peljem takoj k dežurnemu pediatru. Ali pa v šoping, rabi nove škornje za vrtec, ker v roza od sestre pa res ne more biti, kot da jih je dobil na Rdečemu križu. Čeprav, ne vem, če bomo šli v trgovino, bom mogoče kar preko spleta, malo me boli leva pokostnica. V letih sem že, pa sem danes ves dan stal za teh šest vklopov. Ne, nisem pešačil ves zadnji mesec čez Balkan in Srbijo, tja se gre z busom za novo leto ali pa na sindikalca. In nimam vijoličastih stopal in krvavih žuljev. Ni me pretepla turška policija, nisem bežal pred Madžarom ali Makedoncem. V resnici sem imel prav prijeten dan z našimi policisti, smo se zabavali.

Ko me končno pričaka postelja, me poleg noge boli še rit. Ker je polna vsega. In grem spat z jutranjim knedlom v grlu in s solznim srcem. Prizori nesreče, ki sem jih tolikokrat gledal v Afganistanu, Libanonu in takšnih deželah so prišli na moje dvorišče. Ko prideš domov s teh krajev, si strašno vesel, da si doma, slovenski problemi pa so ti smešni. Partizani pa domobranci, SDS pa ZL … seriously, a res???

Vedno sem imel privilegij kadarkoli zapustiti kraje in njihovo nesrečo, kaj pa zdaj, ko je nesreča potrkala na moj zaščiteni avtohtoni plavolasi kozolec? Danes me je presenetilo. Saj ne, da ne bi videl še bistveno hujših trpljenj pri njih, ampak to je tam, ne tukaj. Morda pa ni slabo, da bo zdaj, ko ni več tega mavričnega mehurčka okoli Slovenije, še kdo drug cenil, kje živi in kaj ima. Ali bodo psi lajali, karavana pa bo upamo šla naprej

Občutek krivice in krivde te najmočneje udari s hrbta.

Imam zlomljeno srce.

Jure Tepina, novinar 24ur 

 

TEGA NISMO PRIČAKOVALI

Uradne institucije, predvsem na nacionalni ravni, zvenijo ob trenutni begunski krizi (katastrofi) na slovenskih mejah povsem enako kot vsako leto naša zimska služba. Ves oktober in november poslušamo, kako so letos res pripravljeni in kako jih sneg letos ne bo presenetil. Potem pa 15. decembra zapade sneg in vse stoji in so vsi šokirani, “ker tega niso pričakovali”. In tako vsako leto znova.

Pri nas smo gledali, ko begunci prihajajo v Grčijo, nato v Makedonijo, nato v Srbijo, pa Madžarsko, nato Hrvaško – in zdaj, po vseh teh tednih in mesecih, so premnogi nepripravljeni. Zdravnikov ni, velikih humanitarnih organizacij v Brežicah praktično nihče ni videl, skoraj vse delajo posamezni prostovoljci in entuziasti (Miha GuštinSaška Božiček, Ambi in še mnogi drugi), pomoč zbirajo mladinski centri, najbolje funkcionira ADRA vključno z obveščanjem javnosti in pozivi.

Velike institucije, velike organizacije, pa na svojih spletni straneh objavljajo protokolarne novice o srečanjih raznih ministrov in ekselenc. Še pred nekaj dnevi so zatrjevali, da so pripravljeni in da jih prihod beguncev ne bo ujel nepripravljene. Zdaj pa so šokirani. “Ker tega niso pričakovali”.
Čista zimska služba.

Dr. Marko Milosavljevič

 

Opomba: zapisa sta bila objavljena na avtorjevih Facebook straneh, objavljeno z njunim dovoljenjem.

 

Več od Metina lista

Ministrstvo za kulturo naj uvede certifikat “Jaz sem svinja”

Z novelo Zakona o medijih želi Ministrstvo za kulturo med drugim regulirati sovražni govor...
Beri dalje

2 komentarja

  • Gospod Jure, kapo dol. Izjemno dobro ste opisali občutke, ki marsikoga od nas prevevajo zadnje dni. V petek sem se v paniki, da mi bodo mejo zaprli, peljala preko Obrežja in na poti opazovala migrante. Čeprav se mi je ob izmučenih ljudeh, ki v rokah nosijo od novorojenčkov, do 5 letnih otrok, lomilo srce, nisem zbrala poguma, da bi pred mejo ustavila in jim nesla vsaj tistih nekaj evrov, ki jih ne bi nikdar pogrešala.
    Grozno je, ko veš, da ni fer, pa vseeno ne narediš ničesar, ker imaš lastno udobje preveč rad.

    Srečno na vaši novinarski poti in še kaj takega nam napišite, morda se le premaknemo.

    • Spoštovana Marija.
      Hvala za te besede, v resnici si želim, da ne bi bilo treba nič takšnega pisati.
      Lep pozdrav
      Jure T.

Komentiranje je zaprto.