Blago. Utihni

Foto: Paweł Czerwiński via Unsplash.

da so jo dijaki na koncu predavanja vprašali, če jim lahko pove, katere so najbolj blage oblike spolnega nadlegovanja.

 

paraliziralo.

zmrazilo.

streslo.

pretreslo.

stisnilo.

razsekljalo.

ubilo.

 

bojim se. tega, kar lomasti proti nam izza tega vprašanja.

ne znam povedat, kako zelo.

 

kako sploh dopovedat.

kako.

kako.

da ni bolj in manj.

da je.

in da je to preveč.

 

no.

takole je bilo pri meni. blago u božjo mater.

 

stara sem bila 18 let in delala sem v kafiču. ta je v dopoldanskih urah, nekje od 8.15 do 13.35, zeval v prazno. luknjica, da.

šank je bil duplina ob steni, v razlomljenem loku so ga obkoljevale mize.

ena je bila malo višje, tako da je bil šank stisnjen med oknom in njo.

tako.

tja je prihajal.

vsak torek, četrtek in petek.

sam.

ob 8.30.

s pedertaško (oprosti, tako smo jim rekli).

s cigaretami davidoff. črna škatla.

v rjavi jakni, ki je šumela.

ni imel časopisa.

ni imel knjige.

ni imel pametnega telefona (nihče ga takrat še ni imel).

naročil je kavo z mlekom. vedno samo eno.

in sedel.

in strmel.

obrnjen proti oknu.

tako da je bil šank vmes.

med šankom in oknom 7 metrov. cirka.

v šankovi duplini moja piškavost.

 

midva. tako.

 

sedel je tudi po 3 ure.

strmel je tudi po 3 ure.

pogled je spuščal toliko, da je z roko trofnil šalco in ugasnil ali prižgal čik.

 

ta pogled.

to zrenje.

bodalo, giljotina, stiskalnica z zarjavelimi, strupenimi žebljički.

ta pogled je bila napoved masakra.

VSAKIČ.

mi je lomil kosti.

mi prebadal meso.

cvrl maščobnice.

mi trgal dvanajsternik na tisoče kosmov.

počasi, res počasi. da je trajalo dlje. (prisežem, tomaž.)

zrezal me je scela, temeljito. na prosojne rezine.

pljuča, obe krili, mi je stisnil v eno debelo plastično vrečko in vakuumsko zakrpal.

kožo mi je slekel.

obrnil naokoli.

nabil jo je na viharnika na vrhu nanosa, ko suva burja s sunki do 100 km/h.

bodice.

ruval mi je nohte s silovitimi potegljaji.

prevrtal zobe.

ožgal mi je živčne končiče. ravno toliko, da niso pomrli. so brneli, so razboleno tleli.

paraliziral me je.

ta pogled.

vsakič.

 

zgolj pogled.

samo to.

 

ko veš.

ko ni okej.

 

sem povedala šefici.

da nek tip pride vsak torek in četrtek in petek in kar sedi.

“ja. in … kaj?”

“in … in … gleda.”

“te je šlatal, napadel, grdo govoril? kaj takega?”

ja. ne.”

“aha. a plača?”

“plača.”

“no. luba duša, si pa občutljiva.”

 

ta pogled.

a veš.

 

od takrat je minilo 25 let.

bi se reklo, da ga še čutim, ane.

ta pogled.

verjetno je tole sitnica. in po kaki definiciji tista blaga oblika spolnega nadlegovanja s štarta.

za marsikoga najbrž sploh ni v spektru.

 

le da … je.

ker je to v tistem trenutku in na tistem mestu vse, kar je.

kar skeli. pekli. izniči.

 

marš pa blage oblike spolnega nadlegovanja.

 

utihni.

prisluhni.

utihni.

utihni.

0 replies on “Blago. Utihni”