Blondinka s Harvarda

Navodila za uporabo

Ne delam si utvar, da me pozna več kot tistih nekaj sto prijateljev s Facebooka in še par sto srečnežev, ki v življenju dobro funkcionirajo tudi brez družbenih omrežij. Torej,  če sem se že odzvala povabilu, da tu občasno delim svoja razmišljanja z vami, se spodobi, da se na začetku vsaj bežno predstavim. 

Najprej počistimo z naslovom: večino časa hodim naokoli s temnim narastkom in še najboljši približek blondinke mi je uspela pričarati Elza iz Stare Cerkve, dokler mi z blanžem ni skoraj povsem skurila las.

Od takrat naprej bolj ali manj uspešno tavam od frizerke do frizerke, kjer ob plačilu nimam jajc zabrusiti, da lisičje rumena barva ni ravno to, kar sem imela v mislih, nato pa resignirano zavijem v drogerijo in pograbim prvi izdelek, ki mi obljublja tisti holivudski odtenek iz naslova. Enkrat mi je misija celo uspela in barva je bila popolna, a zadovoljstvo je trajalo le do naslednjega nakupa. Ali bolje rečeno, poskusa nakupa. Ker so že v istem tednu prenehali prodajati omenjeni izdelek. Kaj izdelek, celo linijo so ukinili čez noč. Ja, to sem jaz – ko po mesecih sistematičnih raziskav in preizkušanj odkrijem svoj najljubši jogurt, maskaro, muesli ali barvo za lase, mi jih vse po spisku ukinejo. Ali pa jih preprosto ni na zalogi. Ravno tisti dan, ko sem v trgovini, seveda.

Tudi s Harvarda ravno nisem. Si pa upam reči, da vem nekaj malega o tem, kako tečejo zakoni ekonomije v realnem svetu, kako kakšno zadevo legalno prodati, kako prepričati tujce, da je nakup naših izdelkov priložnost, ki so jo čakali vse svoje življenje in kako v kraju s tisočletno krščansko tradicijo prepričati lokalnega župnika, da stiša zvonjenje. Aja, pa tudi kakšen pameten nasvet za šoping in potovanja vam lahko dam.

Ko me je Nataša povabila k pisanju, sem imela dva večja pomisleka. Prvič, o čem naj sploh pišem, saj je bilo že vse stokrat napisano, in, kako naj solim pamet ljudem, ki imajo v življenju neprimerljivo več problemov kot jaz. Nataša me je pomirila, da nisem bila poklicana zato, da spremenim svet, ampak ponudim morda malo drugačen pogled nanj. Ker menda mi v objavah na družbenih omrežjih to občasno uspeva in morda lahko tu povem še kaj več. In drugič, ker nimam časa. Ker kuča poso – poso kuča. Ali, če hočete, ker sem lena. Ker sem ena tistih, ki pospravljanje garderobne omare tudi po več mesecev vztrajno prelaga na “prvi deževni dan”. V deželici, kjer praktično vsak vikend dežuje. Ampak, če me boste radi brali in če bo Nataša dovolj vztrajna, se bom potrudila po svojih najboljših močeh.

Tole so bila kratka navodila za uporabo. Če v njih ne prepoznate potencialne dodane vrednosti, me mirno prezrite. Če vas bo tematika zanimala in boste imeli kdaj konstruktivno drugačno mnenje, ga bom z veseljem prebrala. Čudake bom mirno ignorirala.

Za konec sem dolžna še pojasnilo, zakaj Blondinka s Harvarda, če nisem ne eno, ne drugo. Zato, ker je to moja prva javno objavljena kolumna in ker se povprečni naslovi ne berejo. Mar ne? 😉

Avtorica: Anda Arko, ekonomistka, brez dlake na jeziku. Ponosna lastnica čivave. Zasvojena s potovanji. Izvaža zdravje za denar in ponoči mirno spi. Spremenila bi slovensko zastavo. Na Twitterju jo najdete pod @illegall_blonde.